Finska orkestralna rockskupina je od ustanovitve leta 1993 izdala sedem studijskih albumov. Na njih so priredbe, avtorske orkestralne pesmi, zaigrane na violončelo, in pesmi z gostujočimi vokalisti. Eicca Toppinen je leta 1993 skupaj s tremi sošolci prestižne Sibelius akademije ustanovil Apocalyptico, tri leta pozneje pa so zasloveli s prvencem Apocalyptica Plays Metallica by Four Cellos. Foto: EPA
Finska orkestralna rockskupina je od ustanovitve leta 1993 izdala sedem studijskih albumov. Na njih so priredbe, avtorske orkestralne pesmi, zaigrane na violončelo, in pesmi z gostujočimi vokalisti. Eicca Toppinen je leta 1993 skupaj s tremi sošolci prestižne Sibelius akademije ustanovil Apocalyptico, tri leta pozneje pa so zasloveli s prvencem Apocalyptica Plays Metallica by Four Cellos. Foto: EPA
Apocalyptica
Najnovejši album Apocalyptice, 7th Symphony, je “trši” od prejšnjih, večino pesmi na njem pa je produciral Joe Baressi (Queens of the Stone Age, Tool) skupaj s Howardom Bensonom (My Chemical Romance, Papa Roach). Foto: EPA
Apocalyptica
Perttu Kivilaakso svoje violončelo vihti skoraj kot električno kitaro, koncert v vroči Cvetličarni pa je končal tako kot na zgornji sliki, in sicer zgoraj brez. Foto: EPA

Skoraj osemnajst let od ustanovitve so se "čelo-metalci" Apocalyptica znova oglasili v Sloveniji, tokrat v ljubljanski Cvetličarni, in pred polno dvorano predstavili svoj sedmi album 7th Symphony. Seveda tudi na Metallico niso pozabili.

Lectovo srce za metalsko dušo
Še pred finsko navezo violončel so oder zavzeli v črno odeti Nemci A Life Divided, ki so po zvoku in videzu malce spomnili na še eno skupino iz finskega "legla" - HIM in njihov "love metal": dramatične pesmi in gibi, počasnejši vmesni deli, orgazmično čustveni refreni, pa še metalizirana priredba Walking In My Shoes skupine Depeche Mode povrhu. Za simpatični konec polurnega nastopka so še povedali, da prihajajo iz mesta Oktoberfesta, temu dejstvu na čast med občinstvo zmetali nekaj pločevink piva, si po oktoberfestovski tradiciji med seboj razdelili še par lectovih src in z njimi napovedali uspešnico Heart on fire iz svojega svežega albuma Passenger.

Par minut čez deveto so se iz teme odra izluščili apokaliptični violončelisti in bobnar, okopani v modrih lučeh. Godala so globoko zadonela, dolgi lasje so zavihrali, Finci pa so se znova izkazali tudi za odlične "šovmane", ki znajo podžgati občinstvo. Mešanica klasičnega in težkometalskega je očitno zanimiva za več generacij, s čimer bi se verjetno strinjalo tudi osnovnošolsko dekletce, ki je celotni koncert na očetovih ramenih zavzeto strmelo na oder, snemalo s telefonom in molilo v zrak roko z iztegnjenim kazalcem in mezincem.

"OK je, če imaš rad Metallico!"
Tudi Apocalyptica so vidno uživali, saj je bil ljubljanski koncert prvi na turneji po Evropi in ZDA, zato so – tudi po svojih besedah – še "čisto sveži". Že pri uspešnicah, kot je Grace z albuma Worlds Collide, je bilo vzdušje razgreto, še večji izbruh navdušenja pa je sledil ob prvih tonih Metallicine pesmi Master of Puppets, pri kateri je vokalne dolžnosti z veseljem prevzelo kar občinstvo. "Očitno imate radi Metallico. To je OK, mi tudi," se je z odra nasmejal ustanovitelj skupine Eino Matti Toppinen, ali po domače kar Eicca.

Celoten koncert pa ni bil namenjen samo poustvarjanju težkometalskih zvokov. Za nekaj pesmi je tudi bobnar v roke vzel violončelo in se kolegom pridružil v bolj klasičnem umirjenem setu, v katerem je izstopala skladba Beautiful iz novega albuma 7th Symphony. "Heavy metal je čudovit," je iskreno ob odobravanju navzočih še navrgel Eicco. Verjetno se je marsikateri od obiskovalk zdel čudovit tudi violončelist Perttu Kivilaakso, ki si je sredi koncerta malce osladno razprl srajco, a pri vsem norenju z violončelom in hkratnem "slamanju" z glavo ne kaže izključevati niti možnosti, da mu je res postalo hudo vroče.

Konec "zgoraj brez"
"Poznate naš novi album 7th Symphony? Roke gor, kdor ga ima," se je med koncertom v vlogo promotorja novega izdelka postavil Eicco, zadovoljno pokimal ob številu vzdignjenih rok in izzivalno dodal: "Zanima me samo, kaj za vraga je narobe z vsemi preostalimi?!" Sledil je prvi singel s 7th Symphony, End of Me, ki ga je na albumu odpel britanski pevec in kitarist Gavin Rossdale iz skupine Bush, na ljubljanskem koncertu pa ga je ne ravno navdušujoče nadomestil grivasti svetlolasi pevec, ki je bil videti, kot bi ga prežarčili naravnost iz kakšnega koncerta Led Zeppelinov v sedemdesetih.

Apocalyptica so v uri in pol dokazovali, da violončelo lahko zveni kot cvileča solokitara ali distorzirano hitrostno nažiganje po strunah, lok pa je uporaben tudi za razmigavanje občinstva in nakazovanje skakalnega ritma dvorani. Ko so z Metallicinim Seek and Destroy Finci povzročili novo evforijo, se je zazdelo, da se iz teh priredb, ki jih igrajo že tako dolgo, kar malce norčujejo, saj člani prestižne helsinške akademije Sibelius verjetno želijo pokazati, da znajo še marsikaj drugega. A Metallica je le Metallica in brez obveznih priredb njihovih pesmi za violončelo jih občinstvo verjetno sploh ne bi izpustilo z odra. Že tako so ob prvem premoru Apocalyptico s skandiranjem pozivali nazaj, še preden je ta sploh zapustila oder. Fantje se niso pustili dolgo prepričevati in polurni dodatek je bil očitno še bolj vroč kot uvod, saj je prej samo napol razgaljeni Perttu koncert končal zgoraj brez.