Glasba
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 3.3 od 20 glasov Ocenite to novico!
"Lažje stopimo na oder, ker je že vzpostavljeno med nami in občinstvom spoštovanje," pravi Šalehar. Foto: David Lotrič
       Obstaja ena stvar, ki po mojem mnenju ne zanima nobenega glasbenika – to je marketing. Pred dvajsetimi leti je obstajala medijska podpora, s pomočjo katere smo lahko obveščali javnost o svojih nastopih. Potem smo pet let jamrali, ker je ni bilo več. In nato so se pojavili novi kanali, skozi katere se lahko promoviramo.       
Vse odtenke ljubezni bodo po Kinu Šiška februarja drevi delili še na enem večjem ljubljanskem koncertnem prizorišču - v Cvetličarni. Ob tem bodo predstavili še digitalno različico albuma 3p. Foto: David Lotrič
Letošnji 3p je za blues rockerje že tretji studijski album. Butična naklada vinilnega 3p je na koncertu v Šiški zelo hitro pošla, zato so se odločili še za digitalno izdajo. Foto: David Lotrič
       Zdi se mi, da se je z leti okoli nas zbralo občinstvo, ki ima rado ta element neznanega. Ker ga imamo mi radi. Mi se počutimo dobro, dokler smo v tej 'nepopredalčkani' obliki. Vedno imamo napisan repertoar pred koncertom, toda tega po navadi ne upoštevamo v celoti. Včasih dobimo po koncu kakšen komentar, zakaj nismo igrali tako, kot je na albumu – ljudje se navežejo na nekaj, kar so poslušali pred obiskom koncerta. Neki kompromis vseeno ostaja.       
Na zgoščenki je še neizdani duet z naslovom Dolgo nisva pila, ki je nastal v sodelovanju z Rudijem Bučarjem. Pripravili pa so še dve neizdani skladbi - Tud za naju dva in Prepovedana tla. Foto: David Lotrič
Na odrih se jim je letos pridružil kitarski virtuoz Peter Dekleva, ki je znan po svojem delu v skupinah Srečna mladina in Adam. Sodeluje tudi z Guštijem in skupino Društvo mrtvih pesnikov ... Foto: David Lotrič
       Ko enkrat napišeš Rožice, ki so za moje pojme kompleksno besedilo, se v bistvu matiraš s skladbo. Napisal sem si Tribute 2 Love Satisfaction. In mi gre že na živce. Preveč je predvidljiva skladba. Zaradi takšnih skladb začneš malo paziti, kaj daš od sebe, ker se zavedam, da se lahko zgodi z vsako skladbo, da jo bom moral zapeti tristokrat.       
Poleti so gostovali na velikih festivalskih odrih in jeseni odnesli domov nagrado zlata piščal za izvajalca leta. Foto: David Lotrič
Matjaž Ambrožič je že februarja o albumu zapisal: "Bluzovska pripovednost ne zahteva odkrivanja novih estetskih tehnik. Tudi če se verzi, zapeti po bluzovsko, ponavljajo minuto ali več ali pa kar pol songa, je še vedno vse lepo in prav. Edino, kar pri bluzu res šteje, je prepričljivost. In 3p je prepričljiv album, zelo prepričljiv." Foto: David Lotrič
       Priznam, da sem se lani malo zbal, ko se je začelo to 'rakasto' povečevati, da ne bomo funkcionirali na velikih odrih, ker so meni všeč manjši. Rad imam ena na ena format nastopov. Toda zdaj, ko smo se malo navadili, smo te velike odre predelali v male. Potem sem razmišljal, če pogledamo Cava, njemu uspe v areni narediti klub. In gremo v to smer. Trudimo se, da smo na velikem odru še vedno kompaktna skupina in da lahko med sabo komuniciramo z obrvmi. Nimamo stadionskega pristopa nastopanja: 'Kje so roke?!'       
Kot je priznal Horvat, je bistvena razlika pri skladbah z novega albuma, da so veliko bolj kitarsko usmerjene, zato na nastopih pogosto zamenja črno-bele tipke za kitarske strune. Foto: David Lotrič
Do zdaj so izdali tri albume: ploščo 3P so izdali leta 2017, ploščo Pol/Pol S leta 2015, prvo ploščo, naslovljeno 2, pa aprila 2013. Foto: David Lotrič
       Za isti material pred petimi leti smo potrebovali bistveno več časa, da so ga ljudje ocenili za dobrega ali slabega. Zdaj pa se mi zdi, da smo kot v igrah prejeli točke za spoštovanje. Lažje stopimo na oder, ker je že vzpostavljeno med nami in občinstvom spoštovanje. Pridejo z namenom, da nekaj poslušajo. Ni mi jih treba več miriti. Že nekaj časov nisem imel 'izgredov' in nisem skakal z odra, da bi discipliniral občinstvo. Z leti se je izoblikovalo občinstvo, ki približno ve, da je del naše glasbe.       
Peterica prvotnih članov Tribute 2 Love se je zbrala leta 2006, leta 2013 se je bendu za krajši čas pridružil legendarni kitarist Matej Mršnik (ex-Laibach, Tinkara Kovač), leta 2017 pa veliki kitarski virtuoz Peter Dekleva. Foto: David Lotrič
Ogrodje njihovih repertoarjev tvorijo singli Vreme za lubezen, Telo, Zabluzu, Gospa Magister, Greva še mal dlje, Dejva bit čist bliz, Rožice, Vija Vaja Ven, Gremo se igrat boga, Do you believe in love … Foto: David Lotrič

Dodaj v

Hamo & Tribute 2 Love: Nekaj časa lahko blefiraš, a ne na dolgi rok

MMC-jev intervju z Matevžem Šaleharjem - Hamom
16. november 2017 ob 06:48
Ljubljana - MMC RTV SLO

3p - album, s katerim so razprodali Kino Šiška ob izdaji na vinilni plošči. Z njim so prepotovali Slovenijo, redno delili obvestila o razprodanih koncertih s sledilci na družbenih omrežjih in ga na koncu izdali še na zgoščenki.

Hamo & Tribute 2 Love so v zadnjem letu dni obrnili nov list v svoji karieri. Dejstvo je, da so ob koncu leta praznovali deseto obletnico delovanja, hkrati pa so v tem letu postali ena najbolj dejavnih koncertnih skupin na naših tleh. Pevec in kitarist Matevž Šalehar - Hamo, klaviaturist Denis Horvat - Duki, baskitarist Uroš Škerl Kramberger - Hipi in bobnar Martin Janežič - Buco so medse sprejeli novega kitarista - to je postal stari znanec slovenskih odrov Peter Dekleva, ki je nadomestil Uroša Primožiča.

"Hočemo funkcionirati kot skupina, čeprav sem postavljen v ospredje zgolj zaradi marketinga. Želimo, da vsak prinese košček v mozaik," je v pogovoru za MMC dejal Šalehar. Z izdajo zgoščenke je skupina dobila priložnost, da se nove skladbe februarja niso izpele takoj po izdaji vinilne plošče.

Več o albumu, marketingu in spremembah v miselnosti skupine si lahko preberete spodaj.


Kako komentirate preskok, ki se je zgodil v zadnjem letu – vse od izdaje videospota za singel Gospa Magister? Sledili so praznovanje desete obletnice v Orto baru in razprodani koncert v Kinu Šiška ob izdaji novega albuma na vinilni plošči ter nizanje nastopov po slovenskih mestih. Postali ste ena najbolj dejavnih skupin pri nas, kar zadeva nastopanje.
Težko komentiram svoje delo. Mislim, da se je obrestovalo, da nismo samo letos ena najbolj dejavnih skupin, ampak zadnjih pet let. Ni nam pomembno, za koliko ljudi igramo, ali za tri ljudi ali tri tisoč, samo da se mi dobro počutimo na odru. In mogoče dobri albumi. Odziv občinstva je dokaz, da dobro delamo.

V zadnjem obdobju so vas zaznamovali tudi kratki videoposnetki, ki jih objavljate na družbenih omrežjih in s katerimi vabite na svoje koncerte. Glede na to, koliko jih proizvedete – od kje navdih za vsebino?
Obstaja ena stvar, ki po mojem mnenju ne zanima nobenega glasbenika – to je marketing. Pred dvajsetimi leti je obstajala medijska podpora, s pomočjo katere smo lahko obveščali javnost o svojih nastopih. Potem smo pet let jamrali, ker je ni bilo več. In nato so se pojavili novi kanali, skozi katere se lahko promoviramo.
Ker nas menedžment do določene mere sili, da se udejstvujemo v marketinški dejavnosti, smo sprejeli sodelovanje pod lastnimi pogoji – da se mi dobro počutimo ob tem. Pišemo skeče, improviziramo in uživamo na snemanjih. Hkrati pa, ker imamo zelo ozek kanal, se poskušamo čim manj ponavljati. In težiti. Čeprav letos imamo 50 nastopov, kar pomeni, da je teh videoposnetkov že okoli 300. Težko se ne ponavljamo in že malo pogrešamo čase, ko so se pošiljali plakati, ki so napovedovali koncerte (smeh).

Ko ste predstavljali videospot za skladbo Gospa Magister, ste na promociji citirali Vlada Kreslina, da obstaja le še marketing in deficit srca. Koliko je marketing breme za glasbenika? Ali se naučiš živeti z njim?
Naučiš se živeti z vsem. Breme vsekakor obstaja. Včasih je bila infrastruktura v poslu bolj predvidljiva – izdal si singel, o njem so pisali časopisi in poročale televizije. Danes pa tega skorajda ni. Prepuščeni smo sami sebi. To je dobro, ker si lahko malo bolj ustvarjalen, po drugi strani pa je obremenjujoče. Če bi toliko vadili igranje kitare, kot visimo na Facebooku, bi bili že vsi Hendrixi. Bolje bi bilo, če bi se drugi ukvarjali s tem.

Je marketing razlog, da ste se šele zdaj odločili za izdajo albuma na zgoščenki? Najprej ste ga izdali na vinilki in ga predstavili februarja v Kinu Šiška. Zdaj sledita izdaja na zgoščenki in nastop v Cvetličarni.
Všeč mi je, če imam našo vinilko, da jo lahko sploh kje poslušam. Po drugi strani, če pri nas izdaš album v digitalni obliki, je takoj spiratiziran, razdeljen zastonj. Mi bi vseeno radi pokrili stroške snemanja, ker album ne prinaša več dobička. Če izdaš vinilko, računaš, da se bo tisti, ki jo bo hotel digitalizirati, potrudil in vsaj enkrat poslušal. Ne moreš je digitalizirati drugače, kot da jo poslušaš in nekam posnameš. Kot glasbenik tako malo zajeziš in poskrbiš, da cel album ne uide. Dobiš moč, da sam reguliraš, kaj bo singel. Čeprav mi še vedno zelo posnemamo vzorce, ki so nastali pred petdesetimi leti, in mislim, da se bo to kmalu spremenilo. Izdaja vinilke in zgoščenke je naša ideja, ki se obnese. Omogoča nam, da se lahko dvakrat bolj resno ukvarjamo z enim albumom. Drugače je takoj po izdaji albuma novinarsko vprašanje, kdaj bo naslednji.

Skladbe, ki jih izvajate na koncertih, imajo svoje življenje – zaigrate jih drugače - in se razlikujejo od zapisa, ki ga pozneje ponudite na zvočnih zapisih. Na primer skladba Na na na na koncertih včasih kar ne dobi zaključka … Koliko potem to zmoti poslušalca, ki se je "navadil" na zvočni zapis?
Zdi se mi, da se je z leti okoli nas zbralo občinstvo, ki ima rado ta element neznanega. Ker ga imamo mi radi. Mi se počutimo dobro, dokler smo v tej 'nepopredalčkani' obliki. Vedno imamo napisan repertoar pred koncertom, toda tega po navadi ne upoštevamo v celoti. Včasih dobimo po koncu kakšen komentar, zakaj nismo igrali kakšne skladbe tako, kot je na albumu – ljudje se navežejo na nekaj, kar so poslušali pred obiskom koncerta. Toda neki kompromis vseeno ostaja.

Prebrala sem v enem izmed intervjujev, da se tudi zgodi, da pozabite kakšen del besedila in nato namesto vas poje občinstvo.
To so prvi znaki demence (smeh). Težko je, če si 'frontman', in to skušam dopovedati tudi drugim članom skupine. Včasih se na odru zgodi marsikaj, česar občinstvo ne vidi. Improvizacija te zmede, koncentracija pade, mogoče si spil pred nastopom kakšno pivo preveč … Obstaja cel kup dejavnikov in hitro pozabiš kakšen delček besedila. Na srečo imam pred sabo zdaj prvo vrsto, ki je kot 'trotel boben'. Znam že dobro brati z njihovih ustnic – če pozabim kakšen del besedila, samo pogledam ljudi v prvi vrsti in ujamem ritem (smeh). Opažam pa tudi pri kakšnih skladbah, da sem besedila napisal zelo 'smotano'. Takšen primer je skladba Govori mi grdo. Vedno se začenja z isto besedo in ne obstaja sprožilec, beseda, ki te pelje v naslednjo vrstico. Mick Jagger ima ves čas pred sabo vklopljene karaoke … Tudi sam bi jih imel. In jih bom imel (smeh). Vendar me to pozabljanje ne moti. Včasih nastane kakšen zelo dober ponaredek besedila. In se malo režimo s tistimi, ki jih poznajo.

Se vam je že zgodilo pri kakšnem albumu, da je kakšna skladba doživela takšen odziv, kot jo je zdaj Telo, pri katerem vsi prepevajo besedilo z vami?
To zelo težko rečem, ker smo naleteli na zelo dober odziv pri skladbi Telo. Podobno je pri singlu Vreme za lubezen. Ljudje znajo celo besedilo – v primerjavi z mano (smeh). Ampak to je rezultat neke vztrajnosti. S prvega albuma so še vedno Rožice tiste, ki spodbudijo obiskovalce k sodelovanju. Ta preprosta zgradba gre hitro v uho, zato to skladbo vedno pojejo z nami. Zdaj pa so prišle do izraza še bolj počasne skladbe. To mi je zelo všeč, ker sem bolj počasne kot hitre sorte.

Kaj je povzročilo kompleksnejša besedila? Tudi dejstvo, da pišete v slovenščini?
Situacija (smeh). Ko enkrat napišeš Rožice, ki so za moje pojme kompleksno besedilo, se matiraš s skladbo. Napisal sem si Tribute 2 Love Satisfaction. In mi gre že na živce. Preveč je predvidljiva skladba. Zaradi takšnih skladb začneš malo paziti, kaj daš od sebe, ker se zavedam, da se lahko zgodi z vsako skladbo, da jo bom moral zapeti tristokrat. Zato veliko bolj pazljivo postavljam vsako besedo in vejico. Po drugi strani pa je dejstvo, da nekaj časa lahko blefiraš, a ne na dolgi rok. Podali smo se v bitko z rokenrolom na dolgi rok. In bi rad čim manj blefiral. Super mi je pisati o stvareh, ki se mi dogajajo in jih morda tudi malo psihoterapevtsko rešujem.

"Nisem bil v ednini, jaz pa nočem v množini," je verz ene izmed skladb, ki so se znašle na novem albumu. Kako to, da ste se lotili odnosov na drugačen način, ne na prvo žogo?
Imel sem obdobje, ko sem imel velike ljubezenske težave. Podobno tudi Denis, s katerim sva napisala večino skladb, in sva se zato zelo dobro ujela pri ustvarjanju. Zdravila sva se skozi ustvarjanje glasbe. Z leti začneš tudi drugače razmišljati. Mene ljubezen zanima, rad bi jo definiral in racionaliziral. Rad razglabljam o njej. Vedno brcnem v temo. In mislim, da bom celo življenje brcal v njo. Toda, recimo, da je pot pomembnejša kot cilj (smeh).

Če bolj pozorno poslušamo skladbo Gospod, se zdi, kot da se vam je že v snemalnem procesu pridružil Peter Dekleva. Toda vse kitare ste z Denisom posneli še pred njegovim prihodom. Kaj je dodal, glede na to, da je imel zelo dobre predispozicije?
Ko smo se začeli pogovarjati s Petrom, je bil album že posnet. On nas je vprašal, kaj bi igral. Pa sem mu odgovoril, naj posluša Gospoda, kjer sem ga že posnel (smeh). Ves čas sem ga slišal v tej skupini, ker sem njegov oboževalec. In nisem se motil. V skupino je prinesel veliko sebe – kar zadeva zvok. Toda v tem depresivnem razpoloženju, v katerem se razvija naša glasba, je on "cuker". Z Denisom imata široko paleto barv. Drugače od niju sem črno-bel. Imam pa ideje, kaj bi lahko naslikal, če bi imel te barve. Pa jih nimam. Vsaj ne kot glasbenik. Denis in Peter pa sta kot Rembrandt in Van Gogh.

Upam, da imata še oba obe ušesi.
Tudi jaz (smeh).

Peter je zelo dejaven glasbenik in v skupinah, v katerih deluje, pusti pečat. Je to lahko tudi manjši hendikep za skupino, da je v njej človek, ki je toliko navzoč drugje?
Hočemo funkcionirati kot skupina, čeprav sem postavljen v ospredje zgolj zaradi marketinga. Želimo, da vsak prinese košček v mozaik. In pri Petru se zelo pozna, da ima zelo specifični zvok. Ko sem nabiral člane za skupino, sem iskal ljudi, ki imajo svoj zvok. Ne da jim govorim, kaj naj igrajo, ampak da igrajo, kot znajo, in da to sestavljamo v sestavljanko. Peter ni spremenil našega zvoka - z njegovo pomočjo smo prišli do svojega pravega zvoka.

Na albumu sta se znašla dva dueta. Kako vi gledate na duet? Nekateri pravijo, da je zelo intimen akt.
Dueta se ne da napisati. Se zgolj zgodi. Nobene skladbe nisem namenoma pisal za duet.

Kaj mora imeti človek, da z njim posnamete duet?
Skladba ga pokliče. Na primer, skladbo Dolgo nisva pila sem napisal z mislimi na Rudija (Bučarja, op. a.). Sva prijatelja, ki se vidiva dvakrat na leto. Po navadi igrava skupaj na nastopih. In vedno se po istem protokolu najprej napijeva in potem igrava. To zelo dobro funkcionira. Sama skladba ne govori toliko o pijanstvu, ampak da že dolgo nisva skupaj igrala. Ko sem napisal skladbo, sem vedel, da jo morava zaigrati skupaj, zato sem ga tudi poklical.

Kako to, da ga niste silili, da poje v pogovorni slovenščini?
Besedilo sem napisal v svojem, ljubljanskem narečju, toda po drugem snemanju sem ga prekinil in vprašal, kako bi on interpretiral besede po istrsko. V moji različici besedilo ni tako funkcioniralo, kot je v Rudijevi.

Izjavili ste, da je veliko lažje pisati tečne skladbe. Zakaj?
Ne bom rekel, da jih je lažje, toda ko si blazno poskakujoče volje, ti nazadnje pade na pamet, da boš pisal skladbo. Ko pa si v depresiji in dvomiš o ljubezni, si sam s sabo in pišeš. Nastane bistveno več skladb. Toda vprašanje je, kakšno skladbo napišeš lažje.

Kakšna je bila razlika v pristopu do snemanja pri tem albumu v primerjavi s prejšnjim?
Vedno poskušamo popraviti napake, kot skupina. V kombinaciji z Denisom sva se pri prejšnjem albumu najprej lotila predprodukcije in šele nato smo snemali s skupino. Lovili smo demoposnetek, ki je imel iskrenost. To pa smo skupaj morali ponarediti. V nekih primerih je nastalo boljše, kot sva naredila midva, in v nekaterih slabše. Zato smo se zdaj zaprli za en mesec v studio in smo lovili dobre posnetke. Da se lahko družiš en mesec s člani skupine v studiu, je neprecenljivo.

Kako danes gledate na skladbo Urbana z zadnjega albuma? Od vseh skladb po mojem mnenju še najbolj izstopa od vseh.
V izvirniku je bila to kantri skladba, ki opisuje, kako hodiš po cesti in preklinjaš, ker si izgubil Urbano. To je ena izmed napak iz prejšnjega albuma, pri katerem sva z Denisom silila skladbe v produkcijo, namesto da bi produkcija služila skladbi. Tu sva ga mogoče malo 'usrala'. Urbane ne igramo na nastopih, ker se ne vklopi v naš repertoar. Če jo bomo kdaj igrali, se bomo verjetno prearanžirali v mojo akustično različico in bo po mojem mnenju bolje zvenela. Čeprav se mi zdi, da je največji produkcijski presežek na predzadnjem albumu prav skladba Urbana. Ampak ko je produkcija pred skladbo, ni nikoli dobro. Skladbi nismo pustili, da diha. Komaj jo odpojem.

Tudi na tem albumu "padate na tla". Gre za izraz, ki ste ga uporabili že pri skladbi Gospa Magister, na tem albumu pa pri skladbi Prepovedana tla. Kaj vam je tako všeč pri tem motivu?
Gre za podobna tla (smeh). Včasih mi je kakšna besedna zveza preprosto všeč in jo stlačim v skladbo. V tem primeru ima dvojni pomen: eno, da padeš na tla – fizično. Ko pa je v igri še besedna zveza prepovedana tla, pa to pomeni, da si izbral zelo dober čas, da si padel. V dvoje (smeh).

Glede na vse, kar se dogaja okoli vas – se pravi povečani obiski koncertov – koliko so se povečale vaše ambicije?
Mislim, da nič. Ostajajo iste. Wembley (smeh). Že kar nekaj časa nismo za krmilom ambicij, ampak je tam menedžment. Postali smo korporacija. Veliko ljudi dela z nami, ker vsega ne moremo narediti sami. Poskušamo priti do točke, ko se bomo lahko ukvarjali samo še z vsebino glasbe. In smo zelo blizu. Neko dinamiko, tempo nam narekujeta menedžment in trg. Priznam, da sem se lani malo zbal, ko se je naše občinstvo začelo "rakasto" povečevati, da ne bomo funkcionirali na velikih odrih, ker so mi všeč manjši. Rad imam ena na ena format nastopov. Toda zdaj, ko smo se malo navadili, smo te velike odre predelali v male. Potem sem razmišljal, če pogledamo Cava, njemu uspe v areni narediti klub. In gremo v to smer. Trudimo se, da smo na velikem odru še vedno kompaktna skupina in da lahko med sabo komuniciramo z obrvmi. Nimamo stadionskega pristopa nastopanja: "Kje so roke?!"

Kako pripraviti poslušalca na to intimo?
Vedno lažje. Za isti material pred petimi leti smo potrebovali bistveno več časa, da so ga ljudje ocenili za dobrega ali slabega. Zdaj pa se mi zdi, da smo kot v igrah prejeli točke za spoštovanje. Lažje stopomo na oder, ker je med nami in občinstvom že vzpostavljeno spoštovanje. Ljudje pridejo z namenom, da nekaj poslušajo. Ni mi jih treba več miriti. Že nekaj časov nisem imel "izgredov" in nisem skakal z odra, da bi discipliniral občinstvo. Z leti se je izoblikovalo občinstvo, ki približno ve, da so del naše glasbe. Kako se bodo oni počutili, bo zelo vplivalo, kako bomo mi igrali. Skupina je na naših koncertih zelo velika. Pet jih je na odru, drugi so pod njim.

Klavdija Kopina
Prijavi napako
Komentarji
Rokobaroko
# 16.11.2017 ob 08:56
Meni se ta Hamo zdi en tak velik vannabe naduti bleferski roker, ki misli, da je boga prijel za jajca. Se ga spomnim še iz časov Babewatch-ov, ko sta špilala skupaj z Mihijem in so nastopali v eni kontaktni oddaji na TV-ju. Že takrat so se imeli za neke nekaj več, čeprav 90% ljudi ni nikoli slišalo za njih. In potem v studio kličejo sami otroci (osnovnošolci), oni pa čisto zgroženi, ker so kao zvezde in to ni otroška oddaja... Smešnica!
artoum
# 16.11.2017 ob 08:34
ma dost imam te duhomorne glasbe. a smo na pogrebu?
jaz bi rad nekaj takega, da te bo zbudilo , pa če si prekrokal celo noč in spal dve uri.

o besedilo pa raje nebi....... rad bi, da bi z neba padel vir življenja .....ma dej ......
GORILA
# 16.11.2017 ob 09:13
Nekaj časa lahko blefiraš, a ne na dolgi rok

...iz njegovih ust v božja ušesa!
Rokobaroko
# 16.11.2017 ob 11:28
@Slo_v_k

Nope. Tisto je bilo mislim da na POP TV. Pa po spominu, je bil cel bend v studiu, pa vsi v leder jaknah oz. nekaj podobnega. Sicer imam slab spomin, ampak to mi je ostalo v glavi, ker je bilo res neprecenljivo. Kakšne ksihte so delali, ko so samo otroci klicali v studio. Verjetno so mislili, da so maškare :)
ti-ne
# 16.11.2017 ob 11:31
Super, da je Dekleva zraven. Bom postal radoveden. :)
ffffff
# 16.11.2017 ob 11:23
Korektno, vendar Peter Dekleva virtuoz? Meni se zdi, da je ta oznaka vseeno premočna no....
Heisenberg
# 16.11.2017 ob 11:07
Jaz sem jih enkrat poslušal na Lentu in so mi bili super!
djdj
# 18.11.2017 ob 14:20
"Nekaj časa lahko blefiraš, a ne na dolgi rok". Potem težave rešuje sorodstvo v javni istitucuji in nadaljuje predvajanje in opevanje depresivnih jokalic. :(
xy_mai
# 17.11.2017 ob 22:36
Mislim, da dodatne besede niso potrebne... : https://youtu.be/3sTlji8TsQo
slaffcek
# 16.11.2017 ob 15:05
ffffff

Ja, Pero je točno to in še mnogo več. En najboljših kitaristov pri nas.
ffffff
# 16.11.2017 ob 13:01
@ffffff: Ne vem no, če pa Dekleva pri nas ni virtuoz, potem pa dejansko noben ni... No, to je vsaj moje mišljenje.
Ko sem ga nekajkrat poslušal z Guštijem, me je s svojo kitaro res navdušil... Se mi zdi, da se prav zlije z njo, tako da se mi je vedno zdel vrhunski. Za moje pojme, najboljši v Sloveniji...
Hamo? Ne vem, sem precej indiferenten glede njega... Kdaj mi paše, kdaj pa ne...


Virtuoz (latinsko: veščina, odlika) je glasbenik, ki je nadpovprečno spreten pri obvladovanju tehničnih veščin izvajanja na glasbeni instrument. S tem nazivom pogosto poimenujemo tudi umetnike drugih (neglasbenih) zvrsti, ki imajo opravka z motoričnimi spretnostmi.

Se ti zdi, da je on to? Drugače nisem pristaš neke obrtniške popolnosti, da ne bo pomote, tudi tehnično povprečni kitaristi so lahko enkratni in navdušijo. Želim samo povedati, da beseda virtuoz označuje nekaj drugega.
420
# 16.11.2017 ob 12:37
Heisenberg

Jaz sem jih enkrat poslušal na Lentu in so mi bili super!

mogoče je čas za pregled ušes.hecam se
pa saj niso slabi samo izvirni pa ravno niso.vse že slišano
odlekiran
# 16.11.2017 ob 09:11
Miljon krat prežvečena zgodba. Povrhu še slabi glasbeniki.
Sujo
# 19.11.2017 ob 09:52
dekleva je genialen kitarist, to kr kuj razcistmo.
Slo_v_k
# 16.11.2017 ob 11:06
https://www.youtube.com/watch?v=c4f8FF_o
mC4
Slo_v_k
# 16.11.2017 ob 11:06
@Rokobaroko
a to:?
Peroz
# 16.11.2017 ob 10:37
Mi je kar nerodno... ker meni pa odličen :)
Zvok, muzika, dinamika... besedil pa ne slišim, priznam.
Otman
# 16.11.2017 ob 09:47
Čeprav je mal čudn, vsi radi ga mamo,
ne to ni Pahor, to je Šalehar Hamo,
o, Hamo, ha- ha- ha- ha- Hamo.
Njegovega brata vsi bolje poznamo,
a ker ni mel časa, je tuki pač Hamo,
o, Hamo, ha- ha- ha- ha- Hamo.
Ko smo na koncertu, nič nam ni žal,
saj tu ni le Hamo, ampak tudi Tribute to Love,
o, tribute, tribute to Hamo,
ha- ha- ha- ha- Hamo ...
Brusli McFoo
# 18.11.2017 ob 11:01
@xy_mai TO! Kdor pravi, da to ni dobr nastop al ni nikoli nastopal, al ni bil na dobrih koncertih alpa trolla. thx za link!
Brusli McFoo
# 17.11.2017 ob 01:08
Pa dobr, a smo resni? A je to res, kar nam pravjo, da sam fucki'jamrat znamo, pohvalt pa nben ne?
To, da kritizirate tak band je tko kot da bi kavč navijači kritiziral Messija kuko dribla :) C'mon! A vi bi radi spojili Prešerna pa Mozarta, pa da bi se zraven babe topile, vi bi lahko pa skakal? Sej ne rabg bit vsakmu vse všeč! A je namen takih intervjujev, da hejterje prepričuje? Jest bi reku, da ne. Če si muzičar k ustvarja in mrbit nastopa, je v tem pogovoru velik dobrih informacij. Sej to je tist, namest, da bi vzpodbujal nekoga ki ustvarja nekej kar 'špila', ko pogledaš bend, poslušaš besedila in melodije, se najdejo vedno znova samo taki, ki jim nekej ni.
Mah sej, zdej se pa jest oglašam, najbrž bi blo več efekta steno humpat... JEbemmu! Hamo & Tribute to love, fucking sekate ga! Sekal ste rock'n role k je bil to še bl tabu žanr pr nas in zdej maste surovost v Tribute to love! Svaka čast, ne hod vas brezveze horde folka poslušat! KEEP ON GROOVIN'!!!!
kar_nekdo
# 16.11.2017 ob 12:29
@ffffff: Ne vem no, če pa Dekleva pri nas ni virtuoz, potem pa dejansko noben ni... No, to je vsaj moje mišljenje.
Ko sem ga nekajkrat poslušal z Guštijem, me je s svojo kitaro res navdušil... Se mi zdi, da se prav zlije z njo, tako da se mi je vedno zdel vrhunski. Za moje pojme, najboljši v Sloveniji...
Hamo? Ne vem, sem precej indiferenten glede njega... Kdaj mi paše, kdaj pa ne...
Vitokit
# 16.11.2017 ob 09:31
Poslušam narodnozabavno glasbo, tam je veliko več radosti in veselja :)
Nove note
link
Futurski: Za našo glasbo ni računalnika. Z roko spreminjamo vsak filter posebej.
11
22. marec 2018 ob 06:25 "Trip", ki ga doživiš med vožnjo po prazni avtocesti sredi noči, za nekatere. Nežno, zasanjano risanje glasbenih pokrajin, za druge. To so Futurski - sveži val domačega synthpopa.
Več novic ...
Kazalo