Zmes skaja, svinga, rockabillya, sodobnega džeza, kubanskih ritmov in brazilske glasbe je člane zasavske skupine RFPS popeljala že na številne odre. Med drugim jih je popeljala po Južnoafriški republiki in številnih evropskih državah.

Zdaj pa jih bo odnesla še čez lužo, kjer bodo na 11. koncertih spremljali svoje dobre prijatelje, skalegende The Toasters (pod vodstvom edinega prvotnega člana legendarne skupine Roba Hingleyja - Bucketa). "Gre predvsem za večje klubske dogodke. Nastopili bomo kot predskupina The Toasters, kar je seveda velik plus za nas, saj bomo "iz prve" prišli do občinstva, na katerega ciljamo," je poudaril za MMC Grahek. Na turneji bodo pretežno predstavljali njihov najnovejši studijski album, ki je izšel 11. oktobra, Worst Case Scenario. "Seveda bomo dodali našo balkansko energijo na odru (in naglas), kar je formula, da se v ZDA vrnemo že naslednje leto," je dodal Grahek.

Prvi nastop v okviru ameriške turneje jih čaka 20. oktobra, po vrnitvi domov pa bodo 24. novembra v Gala hali na Metelkovi predstavili svoj najnovejši material (obogateni z izkušnjami čez lužo) svojim domačim oboževalcem.

Celoten pogovor si lahko preberete spodaj.

Kar nekaj časa se je govorilo o turneji po Ameriki, toda dokončna potrditev in datumi so prišli šele pred dnevi. S kakšnim ciljem greste čez lužo?
Tako je, turneje do 100 odstotne potrditve nismo želeli obešati na velik zvon oz. je medijsko izpostavljati, saj je "dobiti" takšno turnejo v ZDA velik uspeh, hkrati pa tudi velika blamaža v primeru, da napoveduješ in ti ne uspe izpeljati. Za to se lahko zahvalimo le našemu 13-letnem trdemu delu, Andreju (KAPA Records) in seveda Bucketu (The Toasters), ki verjame v nas in je odigral ključno vlogo pri tem projektu.

Vsaka turneja pa ima za RFPS več ciljev: predstaviti našo glasbo tujemu občinstvu, zabavati se, spoznati nove kulture, ljudi, ustvarjalce... namen te turneje pa je seveda tudi podpora izdaji zgoščenke Worst Case Scenario, ki bo izšla pri ameriški založbi Megalith Records.

Po Laibach in Orlek ste tretji Zasavčani, ki greste v Ameriko na turnejo. Naključje ali ne?
Pred nami so to storili Laibach in Orlek, tokrat pa smo na vrsti mi. Zanimivo je dejstvo, da noben izmed teh bendov ni v ZDA potoval, da bi nastopal (kot je to v navadi) za Slovence, živeče v ZDA, temveč so to resne klubske turneje, na katerih nas izvajalce "bookirajo" le ameriški promotorji. Da pa se v Zasavju ustvarja glasba, ki ni zanimiva le za slovenski trg, pa je mogoče krivo dejstvo, da smo vse tri zasedbe gledali na svet iz povsem druge perspektive kot, recimo, povprečen bend, ki izhaja iz nekega urbanega okolja (ampak nič slabšalnega, le željo po uspehu smo imeli verjetno večjo, kot ti ustvarjalci, hkrati pa smo marljivi in vztrajni in verjamemo v to, kar delamo). No, res da ima zgodba z Laibach za seboj politične vzgibe, ki so jih v času nekdanje Jugoslavije omejevali kot umetnike, ampak pustimo to ...

Pravkar smo opravili z "drugo rundo" takšne oblasti in prav je tako ... nenazadnje pa naše (zasavsko) okolje producira tudi bende, kot so We Can't Sleep At Night, Kreshesh Nepitash, Icarus Down ..., ki bi prav tako lahko bili konkurenčni glasbenikom oz. bendom po vsem svetu ... Mogoče je kriv zrak izpred desetletij ... doline smoga in premoga ...

Vajeni smo, da se slovenski glasbeniki podajajo na turneje po tujih odrih. Toda ali menite, da imate sami kot skabend prednost ali slabost za prodiranje na tuje trge? Doma namreč - vsaj tako se zdi - ni precej "mainstreamovskega"posluha za vašo zvrst glasbe. Kako vi gledate na to?
Res je, mainstream se za nas ne zmeni ... V smislu podpore v rumenih medijih ipd. Res pa je tudi, da nikoli nismo ciljali nanj, saj nima nobenega pomena. Ker je pravzaprav umrl. Danes se na povprečni študentski zabavi zvrstijo eni in isti bendi, ki so bili pred desetimi, 15 leti mainstream (in so privlekli temu primerno število ljudi), danes pa jih pride par sto v najboljšem primeru. Res je tudi, da se je kultura obiskov koncertov močno spremenila. Pri tem smo RFPS ohranili neko konstanto oboževalcev in jo hkrati nadgradili, medtem ko je marsikateri "mainstream" bend na žalost zaradi upada obiskovalcev na svojih koncertih enostavno prenehal delovati ... To tematiko dobro obdelajo tudi Big Foot Mama v svojem celovečercu.

Kar pa se tiče igranja skaja kot zvrsti in prednosti: gre zgolj za dejstvo, da nas tuji promotorji vidijo kot izredno kakovosten bend z odličnimi referencami (koliko je bendov, ki so stopili na odre Swazilanda ali Kosova), ki ima kaj pokazati, in se ne skrivamo med povprečjem. In glede na dejstvo, da se na tujih odrih pojavljamo več kot na domačih, to ne more biti slabost.

Čaka vas 11 koncertov po ZDA. Kakšen repertoar pripravljate za njih?
Repertoarji v ZDA bodo vsebovali pesmi s prvih dveh plošč, ki med publiko na koncertih požanjejo največji uspeh, ter seveda pesmi iz nove plošće Worst Case Scenario. Seveda bomo dodali našo balkansko energijo na odru (in naglas), kar je formula, da se v ZDA vrnemo že naslednje leto

Za kakšne nastope pravzaprav gre? Kje boste nastopali?
Gre predvsem za večje klubske dogodke. Nastopili bomo kot predskupina The Toasters, kar je seveda velik plus za nas, saj bomo "iz prve" prišli do občinstva, na katerega ciljamo. Hkrati pa promotorji oglašujejo koncerte kot "Turneja The Toasters IN Red Five Point Star", torej smo z dejstvom, da nastopamo s Toastersi, že dosegli neki renome, zdaj pa se moramo izkazati še v živo. Nenazadnje je Buck tisti, ki je zastavil besedo za nas, in verjemite mi, ne bomo ga razočarali! Niti promotorjev, še manj pa obiskovalcev koncertov!

Sicer pa bomo koncertirali od New Orleansa, Dallasa, Orlanda, San Antonia ... nekako bomo pokrili jugovzhodni del ZDA. Evo, pa lahko dodamo točko, zakaj RFPS koncertiramo v tujini: da lahko zbežimo v tople kraje, ko pri nas pritisne zima!

Bucket, pevec in vodja skupine The Toasters je v enem izmed pogovorov za MMC dejal, da ste mu preprosto prirasli k srcu. Kaj pa je tisto, kar RFPS navdušuje nad The Toasters?
The Toasters imajo že 30-letno zgodovino. Mi nismo Toastersov spoznali prek skupnih koncertov, temveč dejansko govorimo o legendah! The Toasters so na skasceni tisto, kar so The Beatles v rock'n'rollu. Brez pretiravanja. Jaz sem jih odkril nekje leta 1997, ko so z albumom Dub 56 postali moj najljubši bend. The Toasters so v svoji karieri dosegli veliko uspehov in še vedno vztrajajo na svoji poti. S svojim razmišljanjem (in celotno filozofijo) so lahko vzor marsikateremu bendu, ne le na skasceni, temveč tudi pri drugih zvrsteh. Toasters je bend, ki ga žene želja po koncertiranju in obiskovanju koncev sveta, kjer še niso bili.

Pred dnevi je izšel vaš tretji studijski album v ZDA. Ko ste ga ustvarjali, koliko ste mislili nanj? Oziroma ali je bil sam proces ustvarjanja kaj drugačen?
Seveda misliš na album, ko ga ustvarjaš. Sicer si pogorel ... Sicer pa je bil proces ustvarjanja kot pri vseh ostalih albumih, le da so se pri tem albumu drugi v skupini precej več angažirali. Je pa album nekoliko bližji prvi plošči In Color, s tem da je z glasbenega in producentskega vidika na precej višji ravni.