Naposled je tudi Ljubljana dočakala obisk skupine, ki se je z izdajo svojega petega albuma High Violet iz "benda za kritike" lani dokončno prelevila v glas celotne (otožne) generacije. In čeprav bi se tako o ozvočenju kot o pomanjkljivi promociji včerajšnjega koncerta dalo povedati marsikaj (neprijaznega), je že skorajšnja popolnost zadostovala za, kar je bil, si upamo napovedati, eden izmed koncertnih vrhuncev letošnjega poletja. Razen morda za tiste, ki so pričakovali komoren večer "žiloreznega" glasbenega samopomilovanja.

Očarljivi štori
Matt Berninger je vedel, o čem govori, ko je nekoč pripomnil, da je v odrski prezenci skupine nekaj inherentno "nerodnega". Dejansko je prav ta prostodušna "nespoliranost", ki se je zavestno nikoli niso skušali otresti, tisto, s čimer se The National izognejo pastem pretencioznosti in etiketi snobovskega, intelektualistično hladnega benda. Introspektivne, minimalistične impresije ljubezni, tesnobe in osamljenosti se na odru, ne le po zaslugi Berningerjevega hipnotičnega baritona, ampak tudi zaradi njegovega spastičnega trzanja, sesedanja v dve gubi in divjega kriljenja po zraku, razraščajo v dramatično, na trenutke celo paranoično pošast.

Stopnjevanje do katarze
Dramaturški lok koncerta je, vse od nepredvidljivega izbora uvodne pesmi dalje (namesto, na primer, udarnega singla Bloodbuzz Ohio se raje odločijo za nežno uspavanko Runaway) očitno dobro premišljen. Anyone's Ghost in Mistaken for Strangers počasi stopnjujeta tempo, ki ga dvojček Brainy in Conversation 16 samo še nadgradi. Eden prvih vrhuncev nastopa, ki bi ga kdo do te točke morda lahko označil za rahlo "formulaičnega", je čudovita, sugestivna izvedba balade England, ki ji sledi sicer na koncertih pogosto izpuščena Lemonworld, tej pa še dve poslastici za vse, ki so se karavani pridružili še pred izbruhom albuma High Violet, skladbi Lit Up in ("Tega nismo v živo igrali že kakih sedem let.") Son.

Berninger, čigar melodični glas na odru podpirata še dva "seta" bratov, med seboj skoraj zamenljiva dvojčka Aaron in Bryce Dessner, ter Bryan Devendorf za bobni in njegov brat Scott na bas kitari, je iz minute v minuto bolj, v pomanjkanju boljšega izraza, "razštelan".

Če je bil sprva videti napet, proti sredini koncerta udriha okrog sebe, nekajkrat zaluča mikrofon ob tla, se opoteka po odru in rjovi v nad vsem tem seveda navdušeno publiko. Ob tesnobnem tuljenju "I don't have the drugs to sort it out" (Afraid of Everyone) ne moreš drugače, kot da mu verjameš - pa čeprav si več kot očitno pomaga z drugačno "medikacijo", buteljko rdečega v ozadju, do katere se kar nekajkrat sprehodi.

Manični delirij Abela ("My mind's not right! My mind's not right!") najde protiutež v umirjenih karaokah avditorija na Slow Show ("I wanna hurry home to you ..."), intenziteta Squalor Victoria pa v novem dodatku h koncertnemu repertoarju, še precej sveži baladi Think You Can Wait?, ki je nastala kot glasbena podlaga za film Win Win.

Po eksplozivnem Bloodbuzz Ohiu in politični refleksiji Fake Empire se osrednji del koncerta konča - a pravi vrhunec je na vrsti šele v dodatku. Potem ko fantje po krajšem posvetu na odru spontano malce spremenijo setlisto in dodajo z izjemnim Dessnerjevim kitarskim solom nadgrajeno About Today, Berningerjevi (sumim, da v precejšnji meri teatralizirana) pijanost in kričavost najdeta katarzo v koncertno fenomenalni Mr. November, tisti pesmi, ki je po navadi iztočnica za njegovo plezanje po prvih vrstah. Morda te niso bile dovolj natrpane, da bi si upal tvegati trd pristanek, ali pa ga muza včeraj preprosto ni nagovorila - kakor koli že, tokrat je frontman svoje zaklinjanje "I won't fuck us over" končal tako, da se je sesedel na oder, kar pa je že v naslednjem hipu nadoknadil s pesmijo Terrible Love, med katero se je z žičnim mikrofonom, podobno kot pred kakšnim letom na istem mestu Beth Ditto, podal na obhod okrog avditorija.

Čudovito preprost trik
In naposled je po malo manj kot dveh urah tu še standardno slovo turneje, z izklopljenimi mikrofoni odpeta Vanderlyle Crybaby Geeks, ki najbrž z vsako novo publiko, ki s skandiranjem "All the very best of us/ String ourselves up for love" sklene večer, ustvari enako ozračje intimnosti in vsesplošne vključenosti.

Dobrodošli v … Zagrebu?
Čeprav to noče biti ena tistih zlajnanih floskul o apatiji ali sramežljivosti ljubljanskega občinstva, pa je spet treba povedati, da je bil kontinget najbolj evforičnih fanov, ki so se, najbrž v pričakovanju navala množic, ki ga potem nikoli ni bilo, pred vhodom v Križanke namestili že pred sedmo uro, uvožen iz Hrvaške. Še sreča, da je imel bend pred nastopom čas za sprehod po mestu, sicer bi po transparentih, ki so praktično brez izjeme poudarjali, kako zelo jih Zagreb ljubi, lahko še sklepali, da so se še četrtič znašli v hrvaški prestolnici.

O ljubezenski aferi The National s hrvaškim občinstvom, ki je morda ena njihovih najbolj goreče privrženih enklav v Evropi, tukaj ne gre izgubljati besed. Ostaja pa rahla sosedska zagrenjenost - kajti čeprav se neugledno poimenovani in nič kaj impresivno ozvočeni zagrebški Boćarski dom po karizmi prostora ne more niti v sanjah kosati s Križankami, je njihov tamkajšnji nastop novembra lani, ki se je za nameček začel še s skoraj dveurno zamudo, preprosto premogel več ... duše, najbrž predvsem zaradi ekstatičnega sodelovanja (cele) publike.

Skoraj popolno
Seveda gre pri taki oceni v določeni meri za občutek déjà-vuja - očaranosti, ko prvič slišiš osrednjo peterico Vanderlyle Crybaby Geeks odpeti brez mikrofona, se pač ne da ponoviti -, a vendarle se zdi, da tista magična meja med profesionalno izvedenim nastopom in doživetjem, ki se dotakne tako tistih pod odrom kot tistih na njem, tokrat ni bila prestopljena. To, da uspemo, ko se pri nas ustavi trenutno ena koncertno najbolj hvaljenih zasedb, in to ne denimo pet let po tem, ko je začela izginjati v obskurnost, napolniti le dobro polovico kapacitet avditorija, pa je prav tako (žalostna) zgodba zase ...

Ana Jurc