Ob mojem odhodu mi je babica naročila, da se moram nujno ustaviti tudi pred Buckinghamsko palačo, kjer bom lahko videla kraljico, ki z balkona palače večkrat maha ljudem. Soseda pa je predlagala, da grem v Harrods, kjer bom srečala princeso Diano, ki tam dnevno opravlja nakupe.

Pa vendar, živela sem daleč stran od Londona, v mestecu Romsey v grofiji Hampshire, od koder sem se vsak dan vozila v sosednji Winchester, kjer sem obiskovala poletno šolo angleškega jezika. Bili smo prijetna družba otrok; Urška Hrovat, Tijana in Neža Zinajić, Gašper Tič. Po končanem pouku smo se vsako popoldne zbrali v osrednjem parku za opatijo v Romseyju, kjer smo se spoprijateljili s tamkajšnjimi najstniki. Ti so nas vabili na zabave, ki so jih prirejali v svojih domovih, vsaj dokler ni nekdo iz naše skupine Tomu spil žive zlate ribice iz njegovega akvarija.

Ko sem se ob večerih vračala domov, so me gostitelji vsakič vprašali, če so moji doma na varnem. Takrat je na Balkanu že vrelo. Nekega večera so ob spremljanju televizijskega dnevnika videli zgodbo iz Jugoslavije. Ko so me poklicali, naj si ogledam posnetke rudarjev z gladovne stavke na Kosovu, sem sredi prispevka zbežala po stopnicah navzgor v sobo. Tedaj nisem hotela gledati trpljenja vseh teh ljudi, bila sem daleč stran od doma in Kosovo se mi je zdelo še dlje. Njihovi obrazi so bili izčrpani, večini so manjkali zobje, nosili so ponošena oblačila. Tedaj me je bilo sram, da je bila tudi to moja država, danes pa me je sram, da sem kdajkoli sploh tako razmišljala. Hotela sem biti zgolj brezskrbna petnajstletnica.

Kraljico, princeso Diano ter princa Charlesa sem pa res večkrat videla: na krožničkih, prtičkih, obeskih za ključe. Pa tudi na fotografijah v rezidenci lorda Romseyja, kamor so nas peljali na šolski izlet.

Ob vrnitvi v Slovenijo sem babici prinesla skodelico s podobo kraljice – neskončno ji je bila všeč. Dve leti kasneje sem se vrnila v Anglijo; tedaj sem že obiskovala ugledno šolo v Londonu.

V London sem se dokončno preselila leta 2003, potem ko mi je mož, sicer britanski državljan, postavil ultimat, saj je bil naveličan najinega »vikend zakona«. Babica, ki je bila tedaj že krepko v devetdesetih, mi je dejala: "Vse življenje živim v isti ulici, čeprav sem zamenjala kar štiri države. Te so se zvrstile kar same, ti pa se v bistvu seliš stran. Ne vem, če je to pametno?"

Selitev iz Slovenije ni bila v mojem načrtu, kot tudi ne, da se bom zaljubila v Britanca in se mu pridružila v njegovi domovini. Tekom let lahko rečem, da sem se popolnoma vključila in prevzela tudi večino britanskih navad. Pa sem sploh kdaj srečala kraljico? Seveda, sem!

Leta nazaj sem bila članica uprave društva tujih novinarjev FPA. Vsako leto smo iz Buckinghamske palače dobili vabilo za dva naša novinarja za vsako izmed treh vrtnih zabav, ki jih je prirejala kraljica. Ene sem se udeležila tudi sama oziroma v spremstvu francoske kolegice, ki je zabavo obiskala že v preteklih letih in mi razložila, da bo kraljica po dveh urah zapustila šotor, in če jo želiva videti, se morava postaviti v sprevod. Kolegico sem še vprašala, ali se morava ustrezno prikloniti, pa mi je odgovorila, da je ob tolikšni množici večja verjetnost, da zadanem sedmico na lotu, kot pa da bi se kraljica ustavila pred mano. Tudi prav, sem si mislila, na loteriji tako ali tako nikoli nimam sreče.

Kraljičina vrtna zabava je bil čudovit dogodek, na katerem sem spoznala izjemne Britance. In natanko tako, kot je kolegica napovedala, po dveh urah, sva se hitro pridružili sprevodu. Takrat sem pomislila, kako vzhičena bi bila ob tem moja babica , če bi bila še živa! In v tistem trenutku sem se obrnila. Za mano je stala drobna ženska v devetdesetih. Opirala se je na palčko in se tresla; z mojo velikostjo 178 cm sem ji čisto zakrila pogled. Seveda sem ji odstopila prostor, saj je bila prav tako v pričakovanju, da bo videla kraljico. Prav v tem trenutku pa sta se kraljica in vojvoda edinburški ustavila pred nama. Kraljica je staro gospo vprašala, od kod prihaja, in ta ji je odgovorila, da iz Cornwalla, od koder je potovala sedem ur. Vojvoda edinburški pa me je pogledal in mi rekel: "Hvala, ker ste pripeljali babico na našo zabavo, ste pa res prijazna vnukinja." Kraljica me je pogledala in se nasmehnila. Vse, kar sem lahko izustila, je bilo: "Hvala." Celoten dogodek se je odvil tako na hitro in tudi imena stare gospe iz Cornwalla nisem nikoli izvedela! Potem ko so člani kraljeve družine zapustili vrt, so se vsi razšli, ljudje so se začeli premikati v vse mogoče strani in v gneči sem izgubila tudi staro gospo.

Ko smo leta 2012 praznovali kraljičin biserni jubilej, so osnovnošolski otroci tekmovali, kdo bo naslikal najboljši portret kraljice. Moja hči Aysha se je v svoji starostni skupini uvrstila na drugo mesto. Naslikala je kraljico na Luni, oblečeno v astronavtsko obleko. Tedaj sta mojo hčer neskončno pritegnila vesolje in zvezde,er tako da smo morali s teleskopom potovati tudi na počitnice Ob pogledu na sliko sem nehote pomislila, da bi bil kraljičin portret lahko tudi napačno razumljen in da ga morda ne bi smeli poslati na tekmovanje, pa so se v njeni šoli odločili drugače. Aysha je prejela za nagrado petdeset funtov, po vrhu pa še zelo prijazno pismo iz palače, v katerem so zapisali, da si je kraljica ogledala portret in da ji je bil všeč.

Še eno kraljevo srečanje je bilo za mojega pokojnega tasta Hiroshija Kojimo, ki ga je kraljica nagradila z viteškim redom britanskega imperija, odlikovanjem za dobrodelne prispevke lokalnim skupnostim v Glasgowu.

Skok v leto 2022, leto, kot ga ne pomnimo. Marca sem se mudila v Los Angelesu, kjer smo imeli svetovno premiero celovečernega dokumentarnega filma Brexit v nepolitičnem zrcalu. Večer po premieri sem preživela v vili dragih prijateljev na Beverly Hillsu in celotno omizje je želelo izvedeti podrobnosti o praznovanju prihajajočega kraljičinega platinastega jubileja. Tedaj sem vse prisotne povabila na svojo vrtno zabavo, ki sem jo ob tej priložnosti načrtovala v zasebnem parku, ki je del kraljevih parkov. Vsi so bili navdušeni nad vabilomin dve takratni gostji sta se povabilu res odzvali.Ena izmed njiju je bila Denise Sirkot, producentka Simpsonovih. Na praznovanju jubileja smo bili prijatelji z vseh koncev sveta. Razen naših otrok, ki so bili vsi rojeni v Združenem kraljestvu, nihče izmed nas ni bil izvorno britanskega porekla, nas je pa usoda naredila za Britance in sedaj smo vsi dobri prijatelji, ki praznujemo skupaj.

Prijateljica Gurinder Chadha, režiserka filma Zadeni kot Beckham je bila tudi z nami, najini hčeri sta bili sošolki v osnovni šoli Kraljičin kolidž, tako, da je kraljeva družina del nove generacije!

Vrt sem okrasila in na drevo obesila velikansko zastavo s sliko Njenega veličanstva. Gurinder je predlagala, da najprej vsi skupaj zapojemo himno naše skupne države, nato pa še vsak posebej himno svoje rojstne države. Kraljici smo večkrat nazdravili in vsi smo se strinjali, da bo naslednja zabava ob njeni stoti obletnici rojstva.

Ko je čez nekaj mesecev kraljica umrla, sem se tudi jaz ob šestih zjutraj postavila v dolgo vrsto, da bi ji izkazala spoštovanje na državnem pogrebu v Westminstrski palači. V deset ur trajajoči dolgi vrsti so prevladovali občutki spokojnosti. Čudoviti ljudje, zanimivi pogovori in topli pogledi na stvari. Toliko različnih življenj, ki se sicer nikoli ne bi srečala. V najdaljši vrsti nas je bilo neskončno. Vsake toliko sem poslala sms prijateljem v Kanado, Gano, Indijo, na Japonsko in v ZDA.

Kraljica nam je prinašala veselje, mir in ponos. Za vedno se je bomo spominjali. Moja babica je nekoč dejala: "Od sile je; sedeti za mizo z vsemi temi moškimi, ki prihajajo iz držav, kjer ženske nimajo nobenih pravic, ter držati skupaj tako skupino narodov." Tudi za to in za mnogo drugih stvari sem ji ob njeni krsti lahko samo zašepetala: "Najlepša hvala za vse."

Ko zrem v prihodnost, razmišljam, da ob krizi, povezani s pregrevanjem ozračja ter podnebnimi spremembami, ne bi mogli imeti boljšega kralja, kot je Karel III., ki nas bo lahko usmerjal. Pravzaprav bi tudi jaz rada pri njem vzbudila nekaj pozornosti glede onesnaževanja spodnje orbite z vesoljskimi odpadki. Mislim, da je kralj Karel III. ob pravem času na pravem mestu. Morda so moja pričakovanja prerana, kljub vsemu pa menim, da mu bo uspelo in bo spodbudil spremembe.

^{Nina Kojima je slovensko-britanska filmska režiserka, producentka, pisateljica in novinarka, ki živi v Londonu. Je članica WGGB (Writing Guild of Great Britain). Je vesoljska navdušenka, članica Britanskega medplanetarnega društva, kjer redno sodeluje s članki za revijo Space Flight, in članica društva Mars Society. Njena doktorska raziskava na Univerzi v Glasgowu se ukvarja z etiko pri raziskovanju vesolja.}