Spoznala sem ju nekaj minut pred snemanjem pogovora. Tudi Janja in Nenad se nista še nikoli prej srečala, niti vedela drug za drugega. Janja se je pripeljala iz Kamnika, Nenad iz Celja. Oba invalida, na vozičku. Neko posebno zaupanje se je vpletlo med nas, takoj ko smo si segli v roke. In ko je tonski mojster ugasnil mikrofone, smo se že vsi tikali. Tudi z njim, ki nam je ob odhodu rekel, da je posnel že veliko pogovorov, ampak da je tega tudi zares poslušal in da kar ne more verjeti, koliko močne energije in optimizma je bilo v studiu.

Janja je čedna, zgovorna, polna dobre volje, Nenad čokat, urejen in nekoliko bolj resnoben. Nikakor pa ne zadržan. Oba strastna človeka, je takoj čutiti. Razlika v njunem odnosu do invalidskega vozička je očitna. In popolnoma razumljiva. Od Janjine nesreče je minilo že veliko let, in je to, da ne hodi, prav res nič več ne omejuje, da ne bi živela svobodno in polno. Nenad pa vseh možnosti zdravljenja še ni izčrpal, ker je njegova zgodba mlajša. In drugačna.

Oba sta morala tudi skozi obdobje potrtosti, žalosti, jeze, depresije. Janja, prej radiološka inženirka, je zdaj upokojena, a še vedno aktivna kot lektorica. Predelala in predihala je svojo neumnost, ko je opita skočila skozi okno. Takrat so bile noge majave in njenega skoka niso ubogale. In hrsknilo je v hrbtenici. Izjemno spoštujem, kako je pozneje znala uravnati svoja krila in se zdaj zaveda, da moramo to, kar si oprtamo na ramena, tudi nositi. Kot opomin vsem, ki se v nekem trenutku ne morejo pobotati sami s seboj, namesto da bi počakali na zastaralni rok trenutne vznesenosti in pogubljajočega poguma.

Nenad je nekdanji rokometni reprezentant. Kot da mu je šport vzel zdravje, je že več let imel težave s hrbtenico. Potem pa se je nekega dne zbudil, vstal, koraka pa ni mogel več narediti. In zdaj, od pasu navzdol ne čuti več, da je voda mrzla. Niti tega ne, da je vroča kot krop. Kako absurdno, ima pa žgoče bolečine, kot da bi nanj pritiskali vroč likalnik. Stopala so ohranila le spomin. Ampak, vztraja, zbira sredstva za operacijo v Švici in z velikim upanjem in radostjo pravi, da si bo raje nabavil nove čevlje, ko bo ponovno shodil, kot pa da bi razmišljal o boljšem vozičku.

Poslovili smo se z očitnim olajšanjem šele kakšno uro in pol zatem, ko smo zapustili studio. Šli smo namreč naprej klepetat in si povedali še veliko zelo osebnih, tudi manj prijetnih zgodb, ki si jih celo najbližji pogosto zamolčijo. Brez sramu in

brez strahu, da bi nam lahko to kdaj škodovalo. In vedno znova mi srečanja z gosti in njihove zgodbe potrjujejo, da kljub uniformiranosti sveta človek še ni popolnoma izgubljen, da je ljudem še mar, le možnost jim/si moramo ponuditi.