Recimo, da midva neko popoldne hodiva po stezi v taborišču in tam srečava taboriščnika, ki je še živ, vendar umira. Ko se vračava, vidiva, da je umrl. Opaziva, da mu iz žepa gleda kos kruha. Kdo izmed naju bi pobral ta kos kruha? Ni prijateljstva … Težko bi si ta kos kruha razdelila.

Oleg Mandić z ženo. Foto: Maja Stepančič / Val 202

Nekdanji taboriščnik je spregovoril o prijazni pošasti Mengeleju, česnu kot najvišji valuti, sreči, orkestru in edinem drevesu, ki tam stoji še danes; MMC.