Foto: Reuters
Foto: Reuters

V ameriškem glavnem mestu je Trump dobil le dobrih pet odstotkov podpore, neverjetnih 93,35 odstotka pa je glasovalo za Joeja Bidna. Postopno razglašanje Bidna za 46. ameriškega predsednika, najprej na CNN-u, nato na MSNBC-ju, Fox Newsu, drugih televizijskih postajah in spletnih straneh velikih časopisnih hiš in drugih medijev, je dobilo takojšen odmev na washingtonskih ulicah. Vzkliki, avtomobilske troblje, kar naenkrat polne ulice ljudi. Se je končala vojna? Ne. "Naša dolga nacionalna nočna mora je končana," v Washington Postu piše Dana Milibank. "Američani so človeku, ki je v zadnjih štirih letih življenja toliko ljudi spremenil v pekel z nenehnim kaosom, nerazredčenim strupom in napadi na temelje demokracije, ukazali pripraviti kovčke."

A človek še zmeraj tvita o svoji veliki zmagi. Napoveduje tožbe. Za vsak primer se je sicer iz Bele hiše odpravil na svoja virginijska igrišča golfa. Razumljivo. Kdo bi se želel zazreti skozi okno na množico, ki vzklika gesla, ki jih ima za vsak primer, če jih človek ne bi dobro slišal, napisana tudi na transparentih? "Odpuščen si! Izgini iz moje je…e hiše!" Je oblast tako sladka, da jo človek želi tudi po vsem tem? Anderson Cooper na CNN-u je Donalda Trumpa po njegovem povolilnem lamentu o goljufijah in zmagi primerjal z nemočno želvo, ki jo je prevrnilo na oklep, pa se ne more obrniti. Drugi niso prizanesli niti Melanii Trump. V trenutku so ji servirali plagiat prvega govora. Posnetke, na katerih govori o lepem ravnanju z otroki, ki so jih na meji ločili od staršev. Suknjič z napisom "Vseeno mi je, pa vam?", ki ga je nosila, ko jih je obiskala. Božično-novoletno okraševanje Bele hiše. Ledene nasmeške. Obleke. Sovraštvo do Ivanke Trump. "Ozkosrčna, zlovoljna in malenkostna, najbolje, kar lahko povemo o prvi dami, je, da je bilo včasih videti, kot da, kot vsi drugi, tudi ona ne mara svojega moža," piše Lili Loofbourow na Slatu. Tale strup dejansko ni razredčen.

Veselje na ulicah Washingtona. Foto: Reuters
Veselje na ulicah Washingtona. Foto: Reuters

"Množica, ki pozdravlja kandidata, ki vodi, je znamenje velikega nelagodja," je leta 2008 pisal danes že pokojni Fouad A. Ajami (Obama in politika množic, WSJ, 30. 10. 2008). Čeprav zagovornik Busheve doktrine in vojne v Iraku in zato, sploh ob današnjih delitvah, razumljivi skeptik do prihodnje demokratske administracije, je imel Ajami v mislih Baracka Obamo in velike upe od finančne krize zlomljenih Američanov. Zbiranje množic, ki je bilo bolj kot za ZDA po njegovem mnenju značilno za tretji svet, se mu je zdelo nenavadno. Američani, ki so se zmeraj distancirali od politike oz. so nanjo gledali pragmatično, niso bili iz istega testa kot Egipčani, Iranci ali Argentinci, ki v voditelju iščejo odrešenika, je razmišljal Ajami.

Od takrat je preteklo veliko vode. Ameriškim množicam je uspelo vzljubiti in deloma zasovražiti Obamo. In zgodil se jim je Donald Trump. Američani, ki še zmeraj poudarjajo svoje svobodoljubje in osebno neodvisnost od vlade, deregulacijo in nizke davke, so ugotovili, da so nizki davki sicer povsem v redu, da jih pa zaščitna regulacija ne moti. Kot jih ne motijo vladni finančni posegi v socialno sfero. Predvsem pa jih je zapeljal sladki strup populizma. In da, v teh razmerah tudi v ZDA predsednik prevzema vlogo odrešenika. Donald Trump je za svojo polovico rešitelj "prave Amerike", Joe Biden pa za svojo tudi. Le da se polovici ne moreta dogovoriti, katera Amerika je prava. "Ljubimo te, Joe! Kamala, tebe tudi!" je vpila množica v Wilmingtonu v Delawaru. Kot da bi vsi ti ljudje odgovarjali na roganje Trumpovih privržencev, češ da Biden, ki med kampanjo ni želel množičnih zborovanj, množice ni sposoben zbrati.

"Čas je, da postavimo ostro retoriko na stran, znižamo temperaturo in spet vidimo drug drugega. Da si spet prisluhnemo. Da bomo napredovali, se moramo do nasprotnikov nehati vesti kot do sovražnikov. Američani smo. Američani." Joe Biden govori pravilne besede. Amerike ne pretresa le covid-19, ampak celo še bolj pandemija drugačne vrste. Sovraštvo, delitve, strupena politika žal nimajo le epidemičnih razsežnosti, ampak prav tako kot covid-19 pandemične. Značilni so za ves svet. Ampak ko govorimo o ZDA, je bila ta pandemija napovedovana. Le da preroških znamenj ne opazimo vsi.

Biden po srečanju s skupino za covid pozval Američane, naj nosijo maske

Novinar Ezra Klein (Zakaj smo polarizirani, 2020) z analizo spreminjanja obeh strank kaže sistemske vzroke polarizacije in skozi svojo knjigo gradi spoznanje, da so bile volitve leta 2016, ki jih opazovalci pogosto opredeljujejo z apokaliptičnimi pridevniki, nekaj povsem običajnega. Čeprav ni nihče verjel v zmago Donalda Trumpa, naj bi ga volivci, glede na to, kje in v kolikšnem številu so glasovali zanj, dojemali kot predstavnika Republikanske stranke. Zelo drzna trditev za kontekst leta 2016, ko se je Donald Trump na grozo republikanske elite prerinil v ospredje. Danes ni več presenetljiva. "Nobenega dvoma ni, da je Trump najmočnejši glas naše stranke. Njegov vpliv na stranko bo ogromen tudi v prihodnje. Mislim, da velika večina ljudi, ki so volili Donalda Trumpa, želi slišati zagotovilo uresničevanja njegovih načel in politik še naprej. Nikakor ne bo izginil. Ko gre za republikance, je Trump 400-kilogramska gorila," ugotavlja republikanski senator iz Utaha Mitt Romney.

To stališče lahko utemeljimo z argumenti Ezre Kleina, ki meni, da se je ameriška družba polarizirala šele, ko je politika dejansko postala konkurenčna in je začela brezobzirno diskreditirati nasprotnika. Še ena drzna trditev, ki zahteva razlago. To se je namreč zgodilo, ko so republikanci dobili primat nad konservativizmom, demokrati pa so postali liberalci in celo levica. Izginili so republikanski in demokratski liberalci, pa konservativci v obeh strankah in še kakšne usmeritve na obeh polih, vse, kar je zagotavljalo nadstrankarsko dogovarjanje in iskanje skupnega jezika brez nujno strankarskega predznaka. "Ljudje, sem ponosen demokrat. Ampak vladal bom kot ameriški predsednik. Trdo bom delal tako za tiste, ki me niste volili, kot za te, ki so me. Končajmo to mračno obdobje demonizacije v Ameriki tukaj in zdaj," je pozval Joe Biden. Duh nekih preteklih časov, ki so danes videti kot El Dorado.

Andrej Stopar je dopisnik RTV Slovenija iz Washingtona. Foto: Osebni arhiv
Andrej Stopar je dopisnik RTV Slovenija iz Washingtona. Foto: Osebni arhiv

Z Bidnom se v Belo hišo vračata dostojanstvo in predvidljivost, v velikem delu ameriške javnosti pa je čutiti olajšanje. Kaotični dnevi predsedniških muh in nekritične primerjave lastne osebe v kontekstu ameriške in svetovne zgodovine, koketiranja z rasisti in belimi supremacisti in kar je še podobnih čednosti, vse to bo po 20. januarju 2021 stvar preteklosti. A v zgodovino bodo odromale tudi domneve o ameriškem volilnem telesu, ki so prevladovale tik do letošnjih volitev. Že res, da demokrati predstavljajo pisano koalicijo in veljajo za zagovornike najrazličnejših manjšin. A Donaldu Trumpu je uspelo mobilizirati vsaj dve pomembni "novi" skupini, temnopolte moške in Latinskoameričane. Res je, da si vsaksebi stojita ruralna in urbana Amerika, ampak konec je s predpostavko, ki sem jo zmotno navajal tudi sam, namreč da večja volilna udeležba koristi predvsem demokratom. Volitve leta 2020 so pokazale nasprotno, rekord množične podpore je postavil tudi Donald Trump, ki mu je v štirih letih uspelo povečati število podpornikov. Pred Bidnom je veliko izzivov in že v dnevu po zmagovalnem govoru so se nakazali izstavljeni računi. Vsem ne bo mogoče ugoditi.

Zato razmišljanje o letu 2020 in obdobju, ki mu sledi, lahko končamo z razmišljanjem Fouada Ajamija, le Obamo zamenjajmo z Bidnom: "Zjutraj po volitvah bo nad Obamovo množico začelo legati razočaranje. Poraz, ki si ga do zdaj privrženci niso mogli niti zamisliti, bo zlomil srca. Zmaga bo postopoma prinašala streznitveno sodbo, da naših težav ne bo rešila voditeljeva magija." V Bidna namreč verjamejo drugačni ljudje kot v Donalda Trumpa. Če se bo predsednik v odhodu res odločil za ustanovitev svojega medija, kot to namigujejo nekateri, bo vzpostavil učinkovito povezavo s sledilci svoje resnice. Morda bo tako celo res ohranil status gorile, o katerem govori Romney, čeprav številni vidijo nastavke boja za prevlado v Republikanski stranki. Amerika je že do zdaj živela v vzporednih svetovih, tako pa bo izničena vsakršna možnost, da se ti svetovi kadar koli srečajo.

Nikakor ne želim kaliti veselja ob dobri novici z ameriških volišč, ne le za same Združene države, ampak tudi za svet, v katerem bo zaradi tega morda nekaj manj vetra v jadrih populističnih politikov. Dolge nočne more je konec. Ni pa razloga za misel, da se kaj kmalu ne bo začela nova.

Obvestilo uredništva:

Mnenje avtorice oziroma avtorja ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.