Sotomayor stanuje zgoraj, nad križiščem 14. in U Street. Zelo nenavadno. Ni slab predel, ampak za vrhovno sodnico …"

Taksisti so lahko neizčrpen vir informacij. Sonie Sotomayor se je spomnil, ker me je peljal k vrhovnemu sodišču, in to v tednu, ko je medije polnilo senatno zaslišanje Amy Coney Barrett. Kandidatka za vrhovno sodnico mi ne gre iz glave. Manever republikancev, ki ob glasnem spodbujanju svojih medijev in volilne baze Donalda Trumpa uprizarjajo zamenjavo Ruth Bader Ginsburg tik pred volitvami, je podel. Je pa zakonita in iz političnega zornega kota razumljiva poteza. Barack Obama je želel marca 2016, osem mesecev pred volitvami, v sodniški naslanjač spraviti Merricka Garlanda, a mu zaradi republikanske večine v senatu ni uspelo. Noben predsednik ne bi zamudil priložnosti za imenovanje vrhovnega sodnika, če bi imela njegova stranka v rokah tudi senat. Še najmanj Donald Trump. Ampak ker je imenovanje Amy Coney Barrett skorajda neizogibno, se je namesto zgražanja zaradi požrtih besed bolj pragmatično vprašati, ali in kako bo upravičila svoj konservativni sloves. Če se spomnimo dramatičnega imenovanja Bretta Kavanaugha leta 2018, ne moremo reči, da je Coney Barrett z zapleti ob imenovanju izjema. Ne presojam o upravičenosti ali neupravičenosti polen, ki jih mečejo pod noge kandidatki. Zanima me, kaj prekriva plast predsodkov na eni in hvale na drugi strani. Dokončnega odgovora na to pa v tem trenutku še ne more biti.

"Prazna, votla šarada," je zaslišanja pred senatom opredelila vrhovna sodnica Elena Kagan, ki jo je leta 2010 predlagal predsednik Obama. Seveda se lahko zdi vrhunski pravnici s Princetona, Oxforda in Harvarda zamalo odgovarjati na senatorske politične manevre. Kagan ni edina. V medijih so se pojavili pozivi, naj se vendar ta mučni postopek, ki je v senat fizično in virtualno prikoval ljudi štiri dni zaporedoma, po 12 ur na dan, spremeni. Najprej uvodne besede senatorjev in nagovor kandidatke, nato dva dneva zasliševanja in četrti dan še priče. Glasovali naj bi 22. oktobra. Amy Coney Barrett je pred senatorji sedela mirno, vzravnano, pozorno in odgovarjala kratko, suho in predvsem izmuzljivo. Zadržano urejena, rahlo naličena. Brezhibna. Okoli nje se je bila bitka za usodo zakona o dostopnem zdravstvenem zavarovanju, govorili so o pravici do splava, o razsojanju, če se bo pred vrhovnim sodiščem znašla legitimnost novembrskih volitev, a senatorji in javnost so ostali brez oprijemljivega kandidatkinega odgovora. Po eni strani razumljivo, da se zelo verjetna prihodnja vrhovna sodnica ni želela k ničemur zavezati vnaprej, po drugi pa je očitno, kako dobro Coney Barrett obvlada umetnost izogibanja odgovorom. Zanimivo je bilo opazovati spopad pravniških pristopov senatork z odlično pravno izobrazbo in tožilskimi izkušnjami, kot jih imata Kamala Harris in Amy Klobuchar, in hladnih odbojnih manevrov Coney Barrett: "Sodišča imajo vitalno odgovornost do vladavine prava, ki je tako ključna za svobodno družbo. Ampak sodišča ne morejo reševati vsake težave ali popraviti vsake krivice v našem javnem življenju. Politične odločitve in presoje vrednot vlade morajo biti stvar izvoljenih političnih vej, odgovornih ljudem. Javnost tega ne sme pričakovati od sodišč, ta pa tudi ne smejo poskušati v tej smeri delovanja."

Nedvomno so to hoteli slišati senatorji. Dokler ne bodo v praksi želeli prilagoditve stališča. O nepristranskosti so govorili vsi, a za vsak primer bi jo želeli podkrepiti vsak s svojim kandidatom. Je lahko samo nekdo, ki slovi kot konservativec, "nepristranski"? Ali obratno? Je vera pri tem ovira ali opora? Že samo poudarjanje katolištva kandidatke kot izjemne kakovosti je relativna novost v ZDA in verjetno kaže predvsem na mobilizacijo in iskanje povezovalnih elementov konservativnih krogov. Tako kot Slovani ali priseljenci iz južne Evrope, kot so Italijani in Španci, v ZDA dolgo niso veljali za belce, so tudi na katoličane protestanti gledali postrani in zviška. Navsezadnje če bo izvoljen, bo Joe Biden šele drugi katoličan v Beli hiši, za Johnom F. Kennedyjem. Vse to sodi med bolj ali manj znano prtljago, s katero kandidati in njihovi nasprotniki vstopajo v igro.

Nato se pojavi najzanimivejši trenutek. V šarado vstopita človekova osebnost in značaj. Kar naenkrat se zdi, da je položaj vrhovne sodnice prepojen z materinstvom: "Ko pišem mnenje, vsako besedo preberem s perspektive stranke, ki je izgubila. Vprašam se, kako bi gledala na svojo odločitev, če bi bil na strani, proti kateri se izrekam, eden od mojih otrok. Bi jo nasprotna stran razumela kot dovolj utemeljeno in zakonito, čeprav ji ne bi bila všeč? To je standard, ki si ga postavljam v vsakem sodnem primeru, in to je standard, ki mu bom sledila tako dolgo, dokler bom sodnica katerega koli sodišča." Izjemno hvalevredno stališče, ki so ga sposobni dosledno izvajati samo zelo močni ljudje. Sodišče lahko s takšno stopnjo nepristranskosti, obenem pa empatije načeloma zgolj pridobi. Ampak če izjavo Coney Barrett beremo v skladu s tradicijo zvestobe izvirniku in tekstualizma, ki ji je zavezana avtorica, se moramo vprašati, kakšen je njen odnos do otrok. Sicer je ne razumemo. Zakonca Barrett imata sedem otrok, pet svojih, bioloških, in dva posvojenca s Haitija. Ker je bilo toliko govora o njih, niso ušli pozornosti medijev. Ni bilo treba prav dolgo čakati, da so nekateri predsedniku in kandidatki nasprotujoči mediji v materinih opredelitvah posameznih otrok hitro našli elemente rasizma in položaja "bele krotilke divjakov s Haitija". Prosim? Tudi bizarnosti so očitno popustile zavore. Zdravorazumsko se menda postavi predvsem vprašanje, kako lahko živijo polnokrvno družinsko življenje ob zelo zaposlenem očetu, partnerju v pravniški pisarni, in materi, ki je tako zelo predana karieri. Nato je odgovor ponudila kar sama Amy Coney Barrett, ko je omenila varuško. A kot običajno je bila pomembnejša neverbalna komunikacija. Še zdaj imam pred očmi četico pražnje oblečenih otrok, ki so morali ure in ure, vsak dan, z maskami na obrazih, spremljati materino karierno bravuro na kraju samem, v senatni dvorani. Mirno in pridno. Kar je morda prazna šarada za vrhovno sodnico, je bila zame poučna predstava.

V kraje, kjer živimo, nas pripelje splet okoliščin, pa tudi lastna izbira. V tem letu se je tako na političnem zemljevidu ZDA nenadoma pojavil South Bend v Indiani. Tam živi in je županoval gejevski predsedniški kandidat Pete Buttigieg. Zadnjih osemnajst let je South Bend tudi dom družine Barrett. Ne vem, kje bodo živeli po preselitvi v Washington, ali bodo to storili kot družina in kaj bo sporočala njihova izbira. Taksista je presenetila Sonia Sotomayor, čeprav verjetno kot prva Latinskoameričanka na položaju vrhovne sodnice izbira washingtonskega predela, kjer živi veliko špansko govorečih Američanov, ne more biti posebno vprašanje. Mene je presenetila Ruth Bader Ginsburg, ki je kar štirideset let preživela v kompleksu Watergate, v sklopu katerega je tudi hotel, brez katerega nihče več ne omeni predsednika Richarda Nixona. "Notorično RGB" bi namesto v arhitekturni kolos prej umestil v katero od očarljivih hiš v Georgetownu. Kakor koli, počakajmo, morda pa bo presenetila tudi Amy Coney Barrett.