Kaže, da prebivalci Balkana, pa tudi širše Evrope kljub regionalnim in lokalnim posebnostim vedno bolj govorijo z istim jezikom. Ko protestnica na grškem trgu vpije slogane proti trojki, resda ne zveni kot upokojenec v Sofiji, ki sta ga na ulico spravili podražitev elektrike in korupcija, a v resnici gre za isti jezik. Od leta 2011 ga poslušamo tudi s španskim naglasom v Madridu in s katalonskim v Barceloni, slogan "Gotof je" je še vedno živ v tukajšnjem spominu, zadnje dni pa lahko to sporočilo in ta jezik poslušamo in gledamo v Bosni in Hercegovini.

Če kaj, potem val protestov v BiH-u dokazuje, da politika na Balkanu njegove prebivalce hkrati vztrajno deli in jih na povsem perverzen način tudi združuje. Grčija, Slovenija, Bolgarija in Bosna in Hercegovina – pri čemer je seznam teh držav vsekakor daljši – tako ne delijo le slabega in vedno slabšega socialnega položaja njenih državljanov, ampak jih po zaslugi političnih elit združuje predvsem popolna odtujenost političnih in ekonomskih procesov od tistih, ki jih ti procesi najbolj zadevajo. Čeprav globina razlogov za proteste v teh državah variira, pa je njihova srž enaka, kar protestniki na vseh koncih Balkana tudi vedno bolj prepoznavajo. Tako grški protestniki, ki zavračajo vsiljevanje nemogočih ukrepov trojke, kot protestniki v Sofiji, ki vpijejo proti skorumpiranemu predsedniku vlade, in domači zombiji namreč zahtevajo isto. To pa je prav to, kar se z dimom nad vladnimi poslopji z velikimi črkami te dni piše po bosansko-hercegovskem nebu. Kar je skupno vsem tem ljudem, je zahteva po odgovornosti oblasti do njih in večji udeležbi v procesu političnega odločanja, ki tako usodno odreja njihove oziroma naše življenjske pogoje. Če ob tem mislite, da v Sloveniji kljub težavam z demokracijo (še) nimamo razlogov za množične proteste, se vprašajte zgolj, koliko demokracije čutite, ko prestopite vrata svojega delovnega mesta.

Ime česa je nasilje?
Morda boste v želji po kritiki zapisanega porekli, da te proteste združuje še ena stvar, in sicer nasilje. Tega se ne da zanikati, a ob tem moramo na pojav nasilja gledati celoviteje in se izogniti moraliziranju, ki ima le eno, sicer dvojno funkcijo, namreč kriminaliziranje protestnikov in relativiziranje dejanj oblasti. Požigi vladnih poslopij v Tuzli in Sarajevu ter sedežev strank v Mostarju so morda nelagodni za opazovalčevo oko, predvsem ko gorijo stavbe v mestih, ki so preživela vojno, a hkrati ni boljšega dokaza, da je prav nasilje edini jezik, ki ga odtujena oblast sliši. Tuzelski delavci so tako leta in leta te iste politike pred isto stavbo naslavljali z istimi prošnjami. Neuslišane prošnje pa imajo težnjo, da se počasi, a gotovo prelevijo v zahteve, tako kot imajo nenaslovljene frustracije težnjo, da se spremenijo v plamene. Delavskih in splošnih protestov je videl BiH v zadnjih letih nič koliko, vedno z istim učinkom. Do prvega večjega požara.

Drugo, pomembnejše vprašanje, ki ga ne smemo spregledati, ko razmišljamo o nasilju, pa je, kaj vse sploh je nasilje. Da zanj štejemo metanje kamenja v okna ali policiste ter zažiganje stavb in smetnjakov, ni dvoma. O tem se strinjajo tako politika kot mediji in državljani. Vendar, mar ni nasilje tudi to, kar doživljajo okradeni delavci, ki po več mesecev ne prejemajo plač ali jim delodajalec ne plačuje socialnih prispevkov? Prav to je namreč zgodba tuzelskih delavcev. Mar ni to, da opravljaš delo, a nisi niti pravi delavec, temveč le prekerni delavec, in da te iz dneva v dan spremlja negotovost, tudi vrsta nasilja? O tem iz ust ciničnih evropskih politikov in večine medijev ne boste slišali niti besede.

Slovenija "obsoja", ko bi morala biti ponižno tiho
Ko smo že pri cinizmu, omenimo izjavo, ki jo je ob nemirih v BiH-u v soboto podalo slovensko zunanje ministrstvo. Kot so zapisali, ministrstvo "obsoja izgrede posameznikov in napade na poslopja državnih institucij". Pozabimo za trenutek podrobnost, da Slovenija požig nekaj nadstropij poslopij v Tuzli in Sarajevu "obsoja", kaj takšnega, kot je bombardiranje in uničenje celotne države – govorimo o Iraku leta 2003 –, pa kvečjemu "obžaluje", in povejmo naravnost: če je bil kdaj trenutek, ko bi morala biti slovenska politika ponižno tiho, je bil to gotovo ta. Je mar pozabila, da nosi majhen, a simboličen delež odgovornosti za obupen položaj delavcev v Bosni in Hercegovini tudi sama, ali se zgolj spreneveda? Delavce v Tuzli je na ulice pognalo to, da so delali, plačila pa niso dobili. V podobnem, celo slabšem položaju pa so tudi delavci iz Cazina, Bihaća in drugih bosanskih mest, ki so za slovenska podjetja gradili po Sloveniji. Njih so na cedilu pustili delodajalci, ki v nasprotju s tistimi v Tuzli sploh niso propadli, a tega niso mogli storiti brez sostorilstva slovenske države, ki je z delovnopravno zakonodajo leta in leta omogočala naravnost suženjske razmere za gostujoče bosanske delavce. Ne bi tudi tega označili s pravo besedo, za nasilje?

Da je bila "kolateralna škoda" požiga poslopja predsedstva BiH-a v Sarajevu tudi arhivska zbirka, je vsekakor obžalovanja vredno. Ne zgolj, ker je bilo to popolnoma nesmiselno, ampak ker nam nič ne koristi, če preteklost v plamenih izgine pred našimi očmi. Nasprotno, morali bi jo imeti ves čas pred očmi, še posebej to preteklost zadnjih dvajset in nekaj let. Le tako se bomo lahko izognili novemu prehodu iz tragedije v farso in se po vsem Balkanu in vsej Evrope razumeli - ne glede na različne zvene skupnega jezika.