Banke (tudi pregovorno zadržane nemške) so z neodgovorno politiko prav tako zelo rade ribarile v kalnem. Foto: EPA
Banke (tudi pregovorno zadržane nemške) so z neodgovorno politiko prav tako zelo rade ribarile v kalnem. Foto: EPA
Policija pred ECB-jem
Tudi (za zdaj) le obljube o poseganju Evropske centralne banke na trge obveznic (zgolj besede vodilnega ECB-ja so umirile trge) in očitno na daljši rok neposredna dokapitalizacija bank kažeta osredotočenost evropske politike na želje finančnih trgov. Foto: Reuters

To, da se je evrsko območje očitno odločilo za poglobljeno integracijo ter za korake, ki gredo v smer vse večje harmonizacije bančnih sektorjev, fiskalnih politik, tudi politike same, je očitno primeren odziv na krizo, ki je razpravo od razpada evrskega območja premaknila v treznejše okvire. Tudi (za zdaj) le obljube o poseganju Evropske centralne banke na trge obveznic (zgolj besede vodilnega ECB-ja so umirile trge) in očitno daljnoročno neposredna dokapitalizacija bank kažeta osredotočenost evropske politike na želje finančnih trgov. To, da še v Bruslju pravijo, da je več kot 25 milijonov brezposelnih Evropejcev občutno preveč, »nezaslišano«, še ni sprememba politike. Je zgolj mimobežni poudarek enega ključnih problemov, ki jih zdajšnja Evropska unija ima.

Številna vprašanja kljub odločenosti slediti smeri bančne unije ostajajo neodgovorjena. Enotni bančni nadzor je pogoj za neposredno dokapitalizacijo bank iz stalnega reševalnega mehanizma ESM-ja, kar prinaša vprašanje, kdaj bo neposredna dokapitalizacija iz ESM-ja sploh mogoča. Predvsem Španija jo baje nestrpno pričakuje. "Ko bo vzpostavljeno učinkovito delovanje enotnega nadzornega mehanizma ... evrska skupina pa bo opredelila merila, kaj učinkovito delovanje pomeni." Sijajno, mar ne.

V tem pogledu so nedvomno smiselna vabila grškega premierja Antonisa Samarasa, ki v teh dneh v Atene vodi kolege iz evropskih držav in jim na terenu kaže, kam pelje nekdaj fiskalna, predvsem pa v zadnjem obdobju socialna brezbrižnost. Ali pa le premalo čuta za razumevanje resnosti razmer. Evrska dolžniška kriza ni ravno produkt padca banke Lehman Brothers, prej spornih praks na nacionalnih ravneh. Banke (tudi pregovorno zadržane nemške) so z neodgovorno politiko prav tako zelo rade ribarile v kalnem. Še najbliže resnemu obračunu z lahkotnostjo razprav o neoprijemljivih finančnih instrumentih, vzvodih, mehanizmih je bil predsednik Evropske komisije Jose Manuel Barroso, ki je dejal, da se »boleče zaveda(m) težavnih razmer, v katerih so številni evropski državljani … Od njih terjamo izjemna odrekanja. Moramo jim ponuditi tudi upanje.«

Zdi se, da frustracija javnosti zaradi odtujenosti bruseljske politike od državljanov narašča eksponentno z vsakim zasedanjem voditeljev Unije. Ta se končujejo z resnimi sklepi glede urejevanja bančnega sektorja, s skorajda nerazumljivo latovščino. Kmalu bolje nadzorovane banke utegnejo ob trenutni rasti stopnje brezposelnosti (in recesiji) posojati denar le še omejenemu deležu evropskega prebivalstva in podjetij. To pa najbrž ni namen.

iz Bruslja za MMC