Zahod bo Rusija postavila pred izvršeno dejstvo. Potem se bo verjetno predsednik Putin začel pogovarjati. Pogajati? Resnično dvomim, da je to njegov slog. Foto: Reuters
Zahod bo Rusija postavila pred izvršeno dejstvo. Potem se bo verjetno predsednik Putin začel pogovarjati. Pogajati? Resnično dvomim, da je to njegov slog. Foto: Reuters

Širitve Nata in EU vse bliže ruskim mejam je Putin problematiziral že večkrat. Najjasneje pred leti na vrhu severnoatlantskega zavezništva, kjer je dal vedeti, da hoče in mora imeti besedo glede premikanja sil zahodnega vojaško-političnega zavezništva proti vzhodu. Od takrat je ruska vojska razdelila Gruzijo, zdaj deli Ukrajino. Geopolitično razumevanje sveta se resnično ni premaknilo. Si predstavljate, da bi se Kitajska lotila ameriškega interesnega prostora? Ali pa Rusija recimo znova krepkeje skočila do Kube?

Matjaž Trošt
Matjaž Trošt je dopisnik RTV Slovenija iz Bruslja. Foto: MMC RTV SLO

Primerjave med Kosovom in Krimom. Nesmisel. Tako zaradi dogodkov pred kot med iskanjem samostojnosti. Postavimo črto pod realnost. Ta je podobno, kot je bila v primeru Južne Osetije ali Abhazije, sprevržena. Rusija (v družbi še petih članic EU-ja) Kosova ne priznava. Zakaj bi potem lahko priznala pravico do samoodločbe na Krimu? Samoodločba je tokrat pač znova povezana s samoodločitvijo vrha v Kremlju.

Kosovo priznava več kot 100 držav Združenih narodov. Abhazijo in Južno Osetijo priznavajo po tri "zaresne" države (v najboljšem primeru pet, če zraven prištejem še Nauru in Tuvalu), ena izmed teh je Rusija. A kar najočitneje bode v oči, je to, da to ne pomeni kaj dosti. V EU-ju in ZDA izida referenduma na Krimu ne bomo priznali. In kaj potem?

V odgovor. Gruzija še danes ne izvaja suverenosti nad deloma države, tudi Moldavija denimo gosti zamrznjen spor s Pridnjestrsko republiko in večglavo rusko vojaško navzočnostjo. Zaščita ruskega prebivalstva je širok pojem. Putin ne vidi smisla v zakonodajnih okvirih, ki naj bi zagotavljali dobro in zaščito manjšin, in namenskih sredstvih za njihovo delovanje, temveč v tankovskih ceveh, s katerimi daje vedeti, da je manjšina pravzaprav le malce odmaknjen del večine. Argument moči proti ustaljenim praksam. Je res na vzhodu kaj novega? Zahod se je očitno sprijaznil z Gruzijo tako, kot je. Če pustimo ob strani ugotovitve, da se zavzema za ozemeljsko celovitost države, je pravzaprav vse enako že nekaj let. Vse od rusko-gruzijskega obračuna poleti 2008.

Putin to počne, ker to lahko počne, saj ni nikogar, ki bi mu to preprečil. In ker razume svet, kot bi ga razumel bolj kot ne vsak bolj ali manj resen avtokrat na čelu Ruske federacije. Kot da je svet še vedno bipolaren. Interesne sfere pa take, kot so ves čas po drugi svetovni vojni bile. Z eno razliko. Kitajska. A to je že druga zgodba.

Širitve Nata in EU vse bliže ruskim mejam je Putin problematiziral že večkrat. Najjasneje pred leti na vrhu severnoatlantskega zavezništva, kjer je dal vedeti, da hoče in mora imeti besedo glede premikanja sil zahodnega vojaško-političnega zavezništva proti vzhodu. Od takrat je ruska vojska razdelila Gruzijo, zdaj deli Ukrajino. Geopolitično razumevanje sveta se resnično ni premaknilo. Si predstavljate, da bi se Kitajska lotila ameriškega interesnega prostora? Ali pa Rusija recimo znova krepkeje skočila do Kube?

Ukrajina. "Ta tako imenovani referendum bo oviral mednarodne napore za miroljubno in politično rešitev," je o referendumu, na katerem se bodo pretežno rusko govoreči prebivalci Krima po vsej verjetnosti odločili za priključitev Rusiji, dejal generalni sekretar Nata Anders Fogh Rasmussen.

Ne smemo pozabiti, da je Rusija tretji največji trgovinski partner Evropske unije, evropska povezava pa je najpomembnejši ruski trgovinski partner. Tako pravijo uradne spletne strani Evropske komisije. Svet ni raven, res ne. Evropske države se skušajo pred novo hladno vojno (res si ne predstavljam nikakršne neposrednejše konfrontacije) pokazati kot enotne v poudarkih diplomatskega pritiska. V bruseljskih pisarnah nastaja spisek morebitno sankcioniranih, ki naj bi kršili ozemeljsko celovitost Ukrajine, med temi naj bi bili tudi ruski vicepremier Dmitrij Rogozin, sicer dobri znanec Bruslja, kjer je služboval kot predstavnik Rusije pri Natu in s svojimi drznimi stališči, ter prva obraza energetskih velikanov Gazprom in Rosneft, Aleksej Miller in Igor Sečin. Skupaj naj bi bilo na seznamu več kot 100 imen.

Odgovori bodo jasnejši v nedeljo, ko bodo prebivalci Krima glasovali, in v ponedeljek, ko se v Bruslju sestanejo zunanji ministri. EU in ZDA terjajo ustavitev tako imenovanega referenduma in aneksije Krima k Rusiji. A nabor mogočih ukrepov in nadaljnjih pritiskov je omejen. Sankcije bodo bolele v obe smeri. Tako zelo, da je morala nemška kanclerka Angela Merkel povedati, da kljub 76 milijard vrednim odnosom njihova omejitev ne bo resno škodila nemškemu gospodarstvu.

Zahod bo Rusija postavila pred izvršeno dejstvo. Potem se bo verjetno predsednik Putin začel pogovarjati. Pogajati? Resnično dvomim, da je to njegov slog.

Samo še en poudarek. Vojne se da preprečevati. Dežja ne.

Širitve Nata in EU vse bliže ruskim mejam je Putin problematiziral že večkrat. Najjasneje pred leti na vrhu severnoatlantskega zavezništva, kjer je dal vedeti, da hoče in mora imeti besedo glede premikanja sil zahodnega vojaško-političnega zavezništva proti vzhodu. Od takrat je ruska vojska razdelila Gruzijo, zdaj deli Ukrajino. Geopolitično razumevanje sveta se resnično ni premaknilo. Si predstavljate, da bi se Kitajska lotila ameriškega interesnega prostora? Ali pa Rusija recimo znova krepkeje skočila do Kube?