Domen Kos je direktor Inštituta za politični menedžment. Foto: Osebni arhiv
Domen Kos je direktor Inštituta za politični menedžment. Foto: Osebni arhiv
Donald Trump
Trump je pometel s protikandidati na republikanskih primarnih volitvah. Foto: Reuters
Hillary Clinton
Clintonova je postala prva ženska kandidatka katere izmed dveh glavnih ameriških strank. Foto: Reuters



Spektakularni volilni shodi, medijski blišč, veliki denarni vložki, čete plačanih in prostovoljnih agitatorjev, polni volilnih štabi, sledenje strateško načrtovanim korakom političnih menedžerjev in težek zrak, nabit z močnimi čustvi, predstavljajo vsakdan monitoringa ameriške primarne volilne kampanje. Vse to je posledica profesionalizacije politike, ki se je začela v tridesetih letih 20. stoletja. V ZDA lahko iz prve roke vidimo t. i. postmoderno volilno kampanjo, za katero je značilna vrnitev v lokalno okolje, osrednja vloga različnih profilov strokovnjakov, dolgoročnost kampanje, velika intenzivnost in dvosmerna komunikacija pri nagovarjanju specifičnih ciljnih skupin. Seveda ne moremo mimo mediatizacije politike, ki se kaže v vedno večjem pomenu medijev, ki močno konstruirajo politično resničnost in lahko dvignejo ali potopijo vsakega kandidata. Morebitne posledice? Trump in Clintonova sta že neuradna zmagovalca primarnih oziroma strankarskih volitev.

Domen Kos je direktor Inštituta za politični menedžment in bo v času strokovne poti po ZDA od konca julija do začetka septembra svoja razmišljanja delil z bralkami in bralci MMC-ja.


V dvostrankarskem sistemu ZDA so strankarske volitve (primaries) še kako pomembne. Skozi zgodovino se redko pojavljajo tudi tretje stranke oziroma neodvisni kandidati, ki nosijo velik demokratični potencial, predvsem v odpiranju novih problemov v ameriški družbi. Kljub temu pa so praviloma neuspešne in zamrejo takoj po volitvah, kar je verjetno eden izmed razlogov, da se Bernie Sanders kljub številnim pozivom ni odločil za to pot. Tako je ameriška politična realnost omejena na dve stranki – demokrate in republikance. V slovenskem kontekstu bi lahko to poenostavljeno razumeli kot delitev na leve in desne, seveda pa je vloga političnih strank v evropskih demokracijah v primerjavi z ameriškimi precej večja. Vloga ameriških strank je namreč omejena bolj ali manj na podporno vlogo v volitvah in volilni kampanji, kar se tudi odraža v največjem dogodku obeh strank – konvenciji, ki se odvije vsaka štiri leta. Na njej strankarski delegati (pri demokratih pa tudi superdelegati) izvolijo kandidata, ki se bo potegoval v osrednji volilni tekmi za predsednika ZDA. Prvi predstavljajo strankarske pomembneže, drugi pa najvišje člane trenutnega strankarskega esteblišmenta. Seveda pa je do same konvencije dolga pot, ki zajema zelo zelo raznolike volilne sisteme, prek katerih so "posredniki demokracije" – (super)delegati - izvoljeni.

Primarne volitve in z njimi volilna kampanja se odvijajo v vsaki zvezni državi posebej, število in delitev delegatov pa se med njimi razlikuje. Države se med sabo razlikujejo tudi po obliki glasovanja. V večini zveznih držav glasujejo na standardnih volitvah, kjer volivec jasno označi preferenčnega kandidata, v manjšini zveznih držav pa to poteka z javno debato, kjer volivci glede na potek debate dobesedno spreminjajo politične strani. Število glasov na koncu izraža število volivcev na vsaki strani. Zvezne države se v primarnih volitvah razlikujejo tudi glede vprašanja, kdo sploh lahko voli. Američani poznajo tako imenovane zaprte volitve, kjer morajo biti volivci registrirani kot člani ene izmed strank; pol zaprte volitve, kjer v primerjavi z zaprtimi volijo tudi neodvisni volivci, ampak zgolj v eni izmed strank; ter odprte volitve, kjer lahko volijo v primarnih volitvah katere koli stranke, ne glede na to, ali so člani politične stranke ali povsem neodvisni. Dejstvo pa je, da na primarnih volitvah voli majhen delež registriranih volivcev ter znatno manjši delež vseh volilnih upravičencev, saj se veliko Američanov sploh ne registrira za volitve. Ob monitoringu kampanje v socialno občutljivih okoljih se velikokrat dobi občutek, da razlog za volilno abstinenco leži v divjanju neizprosnega kapitalizma, ki potencialnim volivcem ne dopušča časa za politiko ali pa jim usmerja pozornost na bolj elementarne eksistenčne probleme. Posledica so politično neinformirani volivci ali volilni abstinenti. Pomemben pa je tudi vrstni red primarnih volitev po posameznih državah, ki velikokrat zaznamuje volilne trende prihodnosti in katerega plod je tudi nastanek t. i. supertorka, produkta razmišljanja volilnega inženiringa. Vse zdaj naštete kompleksne dogme ameriške volilne kampanje, vodene s trendi profesionalizacije in mediatizacije politike, prinašajo resničnostni šov "demokracije po ameriško" in z njo dve, po mnenju ameriških volivcev, slabi alternativi.

Čeprav sta Clintonova in Trumpa že neuradna zmagovalca strankarskih volitev in se bosta pomerila v osrednji tekmi, jima javnomnenjske raziskave ne kažejo pozitivnih izidov. Za oba kandidata je značilna ena najbolj negativnih podob v ameriški zgodovini, poleg tega pa ju večina Američanov označuje za nevredna zaupanja. Ne gre torej zgolj za slab resničnostni šov, temveč za slab resničnostni šov, ki so ga Američani prisiljeni gledati in v njem sodelovati, ali kot je povedal eden izmed mojih intervjuvancev v času monitoringa volilne kampanje v Bostonu, zvezni državi Massachusetts: "Treba bo stisniti zobe in voliti za eno izmed slabih alternativ, potem pa ob steklenici dobrega žganja čim prej pozabiti."