Ne mislim na filmske utopije, ki so v glavnem domena znanstvene fantastike in ki so po navadi vedno bile nekakšne boleče dolgočasne komune, katerih prebivalci so bili utrudljivo razumni in androgino oblečeni. In ne govorim o pogledu na človeške odnose skozi rožnata očala. Gre za vzor moralnega vedenja v dobičkaželjnem svetu, v katerem ne moremo vplivati na sile, ki tako močno vplivajo na nas; svetu, v katerem smo, kot kaže, izgubili upanje v politične spremembe in je ostala samo lastna moralnost. Ne govorim o moraliziranju ali filmih, v katerem nam neki modri gospod (recimo Morgan Freeman) ponudi nauke o življenju. Mislim, recimo, na filme brata Jean-Pierra in Luca Dardenna. Ti ne ponujajo preureditve sveta na splošno, ampak lastnega sveta. Predstavljajo upor proti koristoljubju in sebičnosti na najosnovnejši ravni, ravni tistih medčloveških odnosov, ki jih sami urejamo.
Filmi bratov Dardenne pa niso edini, ki brez didaktike dajejo zgled človeškega ravnanja. To lahko vidimo tudi v filmu Ime mi je Li (Io sono Li, 2011), igranem prvencu italijanskega dokumentarista Andree Segreja, pa tudi v filmu Na sledi očetu (Winter's Bone, 2010) Debre Granik in prvencu režiserke Courtney Hunt iz leta 2008 Frozen River (Zamrznjena reka).
V filmu Segreja je junakinja Shun Li, nezakonita kitajska priseljenka v Italiji, v glavnem pasivna: ne povzroči ne dobrega ne zla, ki se ji zgodita. Drugačna tudi ne more biti, saj je popolnoma odvisna od kitajske mafije, ki tihotapi ljudi na Zahod. Ampak tako kot izrazito nepasivni junakinji drugih dveh filmov išče nekakšno minimalno zatočišče, v katerem živi. Če sta svetova, v katerih se znajdeta junakinji filmov Granikove in Huntove, polna očitne zlobe in nasilja, s katerima se junakinji spopadeta, je ta zloba v filmu Ime mi je Li skrita pod površino sredozemske topline in družabnosti.
Ko Shun Li (Zhao Tao) vpraša,svojega vodjo, Kitajca, ki je bolj ali manj tudi njen lastnik, koliko še mora delati, preden bo odplačala svoj dolg, je ta nezadovoljen, da ga je zmotila med večerjo. Shun Li so obljubili, da ko bo dolg odplačala, ji bodo dopustili, da se ji pridruži osemletni sin. Shun Li tiho vztraja pri vodji, ki ji končno odgovori: »Ne vem. Povedal vam bom, ko boste odplačali dolg.« Shun Li se mora z odgovorom zadovoljiti. Umakne se. Tako mi kot ona ve, da odgovor pomeni, da se izplačilo lahko skoraj neomejeno raztegne.
Tisto, kar filmu najbolj uspe, je, da razkrije svet, v katerem Shun Li živi. Na začetku film predstavi nasprotje med strogostjo kitajskih delodajalcev ter toplo sredozemsko družabnostjo ribičev in drugih v krčmi, v kateri Shun Li dela, med njimi tudi Jugoslovana Bepeja (Rade Šerbedžija), znanega kot Pesnika zaradi svojih improviziranih rim. Prav tako je samo mestece Chioggia blizu Benetk skozi Segrejeve oči živa in dihajoča pokrajina. Med poplavo vidimo, kako se življenje nadaljuje na tržnici ali v poplavljeni krčmi. Ko Shun Li hodi po lužah z rdečim dežnikom, je kader skoraj preveč lep in slikovit. Tu so kolesarji in barke ter vedno navzoče jate galebov. Moški pred krčmo debatirajo, ali je Marco Polo naučil Kitajce kuhati (»Potem ko jih je odkril, je to bila malenkost.«.).

Prijateljstvo med Shun Li in Bepejem povzroči obrekovanje med moškimi v krčmi, mešanica predsodkov in zavisti hrani njihov provincializem in ksenofobijo - vse do usodne žalitve 'Ukradla ti bo denar in potem ubila', ki spremeni vse. Segreju razkrije, da za sproščenim ritmom in zapeljivim prostorom sredozemskega mesteca s svojimi ribiškimi barakami in mrežami ter umirajočimi barvami zgodnje zime leži pravzaprav tisti svet, s katerim se ukvarjata brata Jean-Pierre in Luc Dardenne: poln predsodkov, neenakopravnosti, ustrahovanja ter v katerem nam le zvestoba in nesebičnost dajeta človečnost. Ime mi je Li zanju predstavlja nepričakovan vir, ki deluje malce preveč - kot ena tistih rešitev v zadnjem hipu, ki so stalnica fikcije in filma. Vseeno prijateljstvo med Shun Li in Pesnikom ter bolj podtalno prijateljstvo med junakinjo in njeno kitajsko sostanovalko dajeta primer poskusa ustvarjanja človeških stikov v svetu, ki je razkrit kot nečloveški.
Junakinja filma Na sledi očetu je Ree Dolly (Jennifer Lawrence), ki skrbi za majhnega brata in sestro ter mater s psihičnimi težavami med globoko revščino v gorovju Ozark v zvezni državi Missouri. Šerif išče njenega očeta, ki bi moral priti na zaslišanje k sodniku. Oče je zastavil družinsko hišo kot varščino in izginil. Če ga Ree ne najde, bo skupaj z družino ostala brez strehe nad glavo. Njena zvestoba družini je načelna in neomahljiva ter ostane skoraj nadnaravno nedotaknjena od sveta mamil in nasilja, v katerega se spusti v iskanju očeta.
Svet, ki ga Granikova prikaže, je grob in neusmiljen, ampak ne popolnoma brez solidarnosti. Ko ženske pomagajo Ree iskati očeta, je sicer njihova solidarnost tudi pragmatična in (verjetno) sankcionirana z moške strani, ki temu revnemu ruralnemu svetu vlada. V filmu gre za preživetje edine skupnosti, ki je junakinji preostala - družine.
Če je grobost sveta, v katerem se znajde junakinja filma Ime mi je Li, prikrita pod sredozemsko idilo, v filmih Na sledi očetu in Zamrznjeni reki režiserke Courtney Hunt takoj vemo, za kakšno okolje gre. Na začetku Zamrznjene reke v filmu vidimo reko iz naslova, tovornjake, ameriško-kanadsko mejo, oblačno nebo, dvorišče, polno odpadkov, in junakinjo, ki kadi cigareto v avtomobilu pred svojo montažno hišo. Smo na ameriškem podeželju na robu obstoja, daleč na severu države New York na sami meji s Kanado.
Ray Eddy (Melissa Leo) je na drugi strani drame nezakonitih priseljencev kot Shun Li. Ray je trpeča ženska, ki jo je mož brez pojasnila zapustil in ki dela v trgovini za slabo plačilo. Očitno je, da bo namesto nje napredovala mlajša in lepša, a manj sposobna sodelavka. Ray začne tihotapiti nezakonite priseljence čez zamrznjeno reko St. Lawrence iz Kanade v Združene države. V primerjavi s Shun Li ali Ree v filmu Na sledi očetu je Ray polna predsodkov, ki pridejo do izraza, ko tihotapi muslimane (»Upajmo, da niso med tistimi, ki dvigajo sebe in druge v zrak«), in skoraj povzročijo tragedijo. S to dramatično, da ne rečem melodramatično epizodo se film še najbolj približa didaktičnosti.
V osrčju filma je junakinjin odnos z Lilo Littlewolf (Misty Upham) iz plemena Mohawk, ki je vdova, katere dojenčka sta vzela sorodnika pokojnega moža, in ki Ray vplete v tihotapljenje ljudi. Čeprav sta antagonistični na začetku, ju skupne izkušnje in nevarnost zbližajo. Tako kljub hudi severni zimi in nepoštenosti sveta, v katerem ljudje bežijo iz revščine v negotovost v prtljažniku avtomobila, obstaja tudi solidarnost. Ray se žrtvuje za svojo prijateljico, prizor pa ima moč kakšnega bolj melodramatičnih filmov bratov Dardenne, recimo Otrok (L'enfant, 2005), ali pa nekega moralnega in čustvenega vrhunca v romanih Victorja Hugoja. Zamrznjena reka je film o ženski, ki premaga svoj strah in svoje predsodke ter postane kos izzivom neenakopravnega sveta.
Niti eden izmed teh filmov ne ponudi nikakršne rešitve za spremembo sveta. Ni rešitve za trgovino z ljudmi ali za revščino ali za grobost patriarhalne ureditve sveta. Nudijo seciranje življenja na robu družbe. Ukvarjajo se z ljudmi, ki so v družbi nevidni in brez vpliva. Upor likov je majhen in oseben ter se ukvarja s izboljšanjem osnovne celice družbe, posameznika.

Andrej Gustinčič