Naslovnica albuma Blackout nemške hard rock skupine Scorpions ni fotografija - je izjemno natančna fotorealistična slika. Avtor je Dunajčan Gottfried Helnwein, ki živi na Irskem. Foto: Discogs
Naslovnica albuma Blackout nemške hard rock skupine Scorpions ni fotografija - je izjemno natančna fotorealistična slika. Avtor je Dunajčan Gottfried Helnwein, ki živi na Irskem. Foto: Discogs

V času stalinizma je bil realizem zapovedan, nacisti so razstavili 'degenerirano umetnost', da bi sebe izkazali za 'normalne'. Pred nekaj leti so imeli na Dunaju razstavo severnokorejskega realizma: vsi isti, vsi enaki umetniki skozi večno isti slikarski realizem slavijo življenje pod ljubljeno dinastijo. Takšno izkazovanje 'normalnosti' je seveda problematično. Skozi poudarjene realizme je izkazovanje 'normalnosti' pripeljano do točke, ki normalnost izpodbije. Podobno je, če nekomu kar naprej govorite, da ga ljubite: drugi bo posumil, da lažete ali pa ste odvisni. Ali če kar naprej izrekate 'umetnost', kar delajo številni akterji v polju 'sodobne umetnosti'. Vse to kaže na primanjkljaj prav tistega, kar naj bi tovrstno izjavljanje izkazovalo.

Obstajajo še drugi tipi realizmov.

Nekoč sem mislil, da je naslovnica albuma Blackout nemške hard rock skupine Scorpions fotografija. Ni fotografija, Blackout je izjemno natančna fotorealistična slika. Avtor je Dunajčan Gottfried Helnwein, ki živi na Irskem.

Helnwein je imel leta 2013 pregledno razstavo v dunajski Albertini, trenutno so njegove slike na ogled v dunajski zasebni galeriji Baha Fine Art. Helnwein spada v skupino fotorealističnih slikarjev, fotorealizem in njegove različice pa imajo strokovnjaki za odvod poparta. Strokovnjaki imajo prav. Z lahkoto pa lahko v nadaljevanju izpeljemo tole: kot je pop art vzporeden popglasbi osemdesetih (Warhol = Jackson, Liechtenstein = Madonna), so fotorealizmi, ki so njegov odvod, vzporedni pop/hard/rocku osemdesetih.

Helnweinovih slik na hitro ni mogoče ločiti od fotografij. Treba jih je pogledati zares od blizu, da opazimo posamezne poteze s čopičem. In tu je seveda zagata: v čem je smisel takega početja? Za to imamo (že) fotografijo. Slutimo torej umanjkanje nujnosti, ki je v ozadju smiselnih človeških dejavnosti. Slikarstvo tega tipa kaže na navidezno mojstrstvo: v resnici gre za mehanizem, ki je prestreljen z linearnim načinom mišljenja, to pa je po svojem bistvu obrtniško. Foto- in hiperrealizmi kažejo na specifične oblike strahu in omejenost, ki naj bi se jih umetnik znebil, če naj ga jemljemo resno.

Helnweinovim slikam določimo zvočno vzporednico: tam nekje med Scorpions in Dream Theatrom bomo iskali. Harmonski, tonalni, do kraja zguljen 'progresivni'/hard/rock, ki se zdi zavezan 'klasiki'. Pa vendar gre samo za kičglasbo. In kič so tudi fotorealizmi.