Mož leta? Napoved odmika od višanja davkov do onemoglosti, vožnje s skuterjem do menda svoje nove izbranke ter kot, kaže, še izraz solidarnosti in pomoč več evropskih držav pri operaciji francoske vojske v Srednjeafriški republiki. Če ne bi bilo tistega padca nemške kanclerke, bi bila zmaga zagotovljena. Foto: MMC RTV SLO
Mož leta? Napoved odmika od višanja davkov do onemoglosti, vožnje s skuterjem do menda svoje nove izbranke ter kot, kaže, še izraz solidarnosti in pomoč več evropskih držav pri operaciji francoske vojske v Srednjeafriški republiki. Če ne bi bilo tistega padca nemške kanclerke, bi bila zmaga zagotovljena. Foto: MMC RTV SLO
Francois Hollande in Valerie Trierweiler
Predsednik Francije v zadnjem obdobju veliko govori o spremembi svoje ekonomske politike, pri čemer se bo po višanju davkov zdaj lotil olajšav za podjetja ter z nižanjem stroškov dela krepitve konkurenčnosti.« Liberalec?« se sprašuje britanski Economist. Foto: EPA

Če ne bi bilo tistega padca nemške kanclerke, bi bila zmaga zagotovljena. Tako pa … No, cinizem na stran, saj nikomur ne privoščimo padcev in ne neželenega razgaljanja pred javnostjo, ne glede na to, da je brskanje po zasebnem življenju sicer javnih osebnosti vedno mamljivo.

A pustimo zdaj vožnje v noč ob strani. Tisto, kar se (recimo temu v nerumenem smislu) dejansko dogaja, so bližajoče se lokalne in nato evropske volitve, kjer bodo očitno francoski socialisti dobili kar nekaj hudih udarcev. Vsaj če sodimo po priljubljenosti zdajšnjega predsednika, ki se je, denimo, v zadnjem letu kar dvakrat odločil za vojaško posredovanje v nekdaj francoskokolonialni Afriki. Najprej Mali, nato Srednjeafriška republika. Obakrat je k sodelovanju pritegnil tudi preostale članice Evropske unije. V operaciji v Maliju so bili še sredi decembra trije pripadniki Slovenske vojske. Včeraj so se predstavniki držav očitno dogovorili še o vzpostavitvi posebne operacije v Srednjeafriški republiki, kamor naj bi poslali za bataljon vojske. Tudi sicer več držav Franciji pomaga, a trenutna volja do ukrepanja v tretjih državah je izrazito nizka. Nejevolja torej, pa se kaže tako v EU-ju kot pri Natu.

Judy Dempsey iz možganskega trusta Carnegie Europe s tekmo za naslednika zdajšnjega šefa Nata Andersa Fogha Rasmussena ilustrira voljo Evrope, da se postavi na trdne noge glede zunanje in evropske politike. Rasmussen je Nato prevzel kot še dejavni danski premier, kar je bil nekakšen signal prepoznanja vrednosti zavezništva z evropske strani. Tokrat predsednikov vlad, ki bi si želeli v Nato, kot kaže, ni. Dempseyjeva pravi, da je ameriška vlada že naveličana samoumevnosti, s katero varnostna zagotovila Washingtona jemljejo Evropejci. "Na splošno, Evropejci se ne čutijo ogroženi."

Hollande. V tej zgodbi je v bistvu zanimivo predvsem to, da nekako stereotipno povezujemo vojaško moč z desnico in manj z levico. Hollande se ne more čutiti ogroženo. Ve pa, da se tako počutijo številni kandidati na lokalnih ali evropskih volitvah iz stranke njegovih socialistov in siceršnje levice. Najboljše izide pričakujejo na skrajni desnici.

"Kako izboljšati EU? Tako, da razpade. Samo eno pričakujem od evropskega sistema, in to je, da eksplodira," pravi Marine Le Pen. Ta citat sicer nima kaj dosti zveze z dejanskim pomenom navedka Judy Dempsey, a če ga malce zmanipuliramo …

Predsednik Francije v zadnjem obdobju veliko govori o spremembi svoje ekonomske politike, pri čemer se bo po višanju davkov zdaj lotil olajšav za podjetja ter z nižanjem stroškov dela krepitve konkurenčnosti. "Liberalec?" se sprašuje britanski Economist. Odgovor je lahko popolnoma preprost. Politik. Bo res storil, kar obljublja, se sprašujejo?