Igor Kadunc. Foto: MMC RTV SLO

Prav zdaj je namreč odločilni trenutek, ko se odločamo o možnostih razvoja RTV Slovenija v prihodnje. Dezinformacije, ki se občasno pojavijo v različnih medijih, pa sprožajo neutemeljene sodbe o delovanju RTV Slovenija.

Delno sem svoja stališča glede uskladitve RTV-prispevka že pojasnil v intervjujih in pravzaprav veliko ni dodati. Po predaji predloga za uskladitev RTV-prispevka Ministrstvu za kulturo v sredini maja, ki je v skladu z določili v zakonu o RTV, smo opravili tudi razgovor na ministrstvu, nekatera dodatna pojasnila pa bomo zagotovili v prihodnjih tednih. Ker po našem mnenju vloga RTV Slovenija kot javnega medijskega servisa presega področje dela MK in gre za odločitev, o kateri bo morda odločal tudi parlament, smo obiskali vse poslanske skupine v Državnem zboru. Mogoče je namreč, da bi vlada v veliko večji meri financirala specifične dejavnosti skozi različne proračunske postavke. Sestanki so bili koristni, saj smo tako imeli priložnost argumentirano pojasniti, zakaj je prav zdaj pravi trenutek za premislek, kakšno javno RTV si ustanovitelj želi in kakšne bodo finančne osnove zanjo.

V pogovorih smo slišali tudi konstruktivne kritike, vendar vseh opredeljenih problemov ne bomo mogli rešiti, če za to ne bo dovolj finančnih resursov. Prihranki se merijo morda v tisočih evrih, nam pa, da bi poravnavali pogodbene obveznosti tudi do zaposlenih, manjka skoraj 8 milijonov evrov. Naši sogovorniki so to razumeli. Prav tako so bili veseli, ko smo predstavili rezultate ankete Mediane (število vprašanih 707, raziskava CATI+CAWI, narejena decembra 2018), ki kažejo, da 80 odstotkov tistih, ki so se opredelili, meni, da dobro izpolnjujemo svoje naloge (74 odstotkov vprašanih). Tako ob koncu pogovorov praktično pri nobeni poslanski skupini ni bilo dvoma, da RTV Slovenija za uspešno delo potrebuje dodatni denar.

Da se tega zaveda tudi minister za kulturo, je bilo razbrati ob nastopu ministra v Odmevih. Seveda ni res, da naj bi v Odmevih dejal, da se mu zdi uskladitev "nesprejemljiva". Navedba se namreč glasi: "JZ RTV ima vso podporo pri svojih dejavnostih. Povišanje je v resnici gašenje požara in požar bi lahko ponovno izbruhnil čez pol ali čez eno leto. Zaradi tega začenjamo korakati proti prenovi krovnega zakona. Moramo ga opolnomočiti za izzive 21. stoletja. Res iščemo srednjeročne rešitve in do njih bomo tudi prišli. Seveda pa bomo gasili tudi požare."

Seveda nas čaka še veliko dela. Nadaljevati moramo zmanjševanje števila zaposlenih in trajnih sodelavcev (od leta 2015 smo število zmanjšali od več kot 2.500 na 2.260). Skoraj v celoti smo rešili problem honorarnih sodelavcev. To je seveda statistično pomenilo povečanje števila zaposlenih. Če kdo tega ne razume, pač ne razume. Tudi inšpekcije se ne bojimo, kajti sprejemali smo odločitve v skladu s sodno prakso. Zdaj so na vrsti tudi preverjanja in urejanja, ali vsi zaposleni opravljajo dela, za katera so v preteklosti sklenili pogodbe. To ni enostavno in gre nekoliko počasneje, kot bi si želeli.

Vesel sem tudi posebne zahvale, ki smo jo prejeli za prenos veslanja na evropskih igrah v Minsku. Projekt, ki nam ga je zaupal stalni producent olimpijskih iger ISB (in ne Evropski olimpijski komite, kot je bilo zapisano v enem od "tračev"), je bil projekt TV Slovenija, in ne moj, zato tudi zaslug za priznanje nimam. Imajo pa jih vsi člani ekipe! Ko so se na TV Slovenija ob pomoči Marjana Laha, ki ima s takšnimi in še veliko večjimi projekti veliko izkušenj, tega lotili, so se zavedali, da bo velik del kadrov teden dni odsoten. Ocenili so, da lahko projekt kakovostno in učinkovito izpeljemo, kar se je na koncu tudi izkazalo za resnično.

Prinesel nam bo nekaj denarja, ekipi dragocene izkušnje in RTV Slovenija dobre reference za pridobivanje novih priložnosti za izrabo opreme in odličnih kadrov. Tudi ekipa, ki je pokrivala dirko po Sloveniji, je delo opravila zelo dobro. Mariborski reportažni avto z okrepljeno ekipo je povsem zadoščal, ker je vso dirko, razen zadnjega kilometra, tako kot doslej, pokrivala nizozemska ekipa. Če bi bilo ocenjeno, da potrebujemo več kamer, bi lahko uporabili identičen reportažni avto, kot je bil v Minsku ali pa dopolnili pokrivanje še s koprskim reportažnim avtomobilom.

Za težave, ki jih je povzročilo dejstvo, da je večino dveh dni zaradi vremena ostal prizemljen helikopter, prek katerega gredo povezave s snemalci na motorjih, pač ne morejo biti krivi. Tudi za odločitev, da bo komentator na cilju, kjer je bilo ozvočenje zelo glasno, ni krivda v tem, da je bila tehnična ekipa v Minsku. Po prvem dnevu je bil v studiu. Res pa se je v tretji etapi zgodila človeška napaka. Brez napak pri delu pač ni napredka.

Kot rečeno, gledalci nam kljub kakšni zelo redki napaki še vedno zaupajo, in naj ostane pri tem. Mi pa moramo iskati možnosti delati bolje in čim bolj učinkovito. Tudi v prihodnje nam nič ne bo podarjeno, dokazovati se bomo morali še naprej. In veliki večini bo to v izziv.