Igor Kadunc. Foto: MMC RTV SLO

Ker je forum organiziral tamkajšnji parlament, je bilo jasno, da bodo o problemih sodelovanja med parlamentom in mediji govorili predvsem politiki. Vsi so peli slavospeve podpori in nujnosti javnih medijev. Žal pa je bil direktor RTV Črna gora popolnoma razočaran nad tem, koliko njihova država namenja za delovanje "javnega servisa". Financirani so iz proračuna, povprečna plača je 500 evrov in zahteva se "profesionalnost". Ker ravno oblikujejo novo medijsko zakonodajo, sem jim, tudi pod vtisom negiranja izpolnitve zavez in nasploh zagotovitve financiranja RTV Slovenija, položil na srce, da so politiki in samo politiki odgovorni za postavitev dobrih ali slabših, z nezadostnimi sredstvi omejenih javnih servisov. In seveda za odgovorno zagotovitev stabilnega financiranja.

Ob vrnitvi v Slovenijo pa me je pričakala "modra" misel v Nedeljskem dnevniku, da naj bi "RTV Slovenija (šla) po poti Adrie Airways". Kako so avtorji našli povezavo, ne vem, gre pa za nadaljevanje razpredanja, ki kaže na to, da je dober javni servis za nekatere v Sloveniji moteč. Res je, da so številni zaposleni ponosni na program in oddaje, ki nam jih kljub racionalizacijam uspeva zagotavljati. In to upravičeno, saj na to kažejo podatki o gledanosti, poslušanosti in obiskanosti ter samem pogledu na izvajanje poslanstva javne RTV med državljani. Lahko so ponosni! Seveda pa deluje RTV Slovenija tudi ta hip na ravni, ki je samo običajno financiranje z RTV-prispevkom in komercialnimi prihodki od leta 2005 ni nikoli omogočalo.

Vendar smo vedno poslovali v skladu s finančnimi zmožnostmi, saj smo imeli delnice, ki so jih prodajali. Če morda koga zanima, kako smo prišli po tako ugodni ceni do delnic, si lahko prebere na povezavi (https://igorkadunc.wordpress.com/2017/03/19/kako-smo-za-rtv-slovenija-zasluzili-125-mio-e/).

Mislite, da bi bilo mogoče z zmanjševanjem resursov za leto 2019 res prihraniti več kot 9,5 milijona evrov višjih stroškov dela kot leta 2012, ki so nastali zaradi podpisanega sporazuma med vlado in sindikati, sproščanja omejitev ZUJF-a in višjih stroškov, ki jih je prinesla ureditev prekarcev? Prihranili smo 4,5 milijona evrov, dodatnih 5 pa ne moremo. Naj ob enakem prispevku, kot je že od leta 2012, pokrijemo v prihodnjem letu dodatnih 3,5 milijona evrov, ob tem, da so se od leta 2012 povišale tudi cene za pravice prenosov, energijo in storitve? S sodelavci smo res leta 1998 in 1999 "načarali" več kot 125 milijonov evrov koristi za RTV Slovenija, zdaj pa te možnosti ni več. Tako ostaja le opozorilo ustanovitelju, da bi kazalo v skladu z ustavo in zakonom o RTV Slovenija ter zavodih (in navsezadnje tudi podpisanim sporazumom izpred let) zagotoviti zadostni denar za delovanje.

Pri tem pa seveda še kako dobro poznam razmišljanje prejšnjega in zdajšnjega predsednika Nadzornega sveta RTV Slovenija. V osnovi naj bi šlo za to, da naj RTV Slovenija zmanjša program in tako ugotovi presežne delavce. Na ta način bi lahko z zdajšnjo višino RTV-prispevka še kar nekaj let ohranjali za vse manj gledljivo televizijo in poslušljiv radio. To je vsebina slavnega, velikokrat ponovljenega in zapisanega stavka, da naj "RTV Slovenija zmanjša stroške dela, tako da bo lahko dolgoročno poslovala brez prodaje kapitalskih naložb". Kot da ne bi poznali določil ustave in Zakona o RTV Slovenija, ki nalaga ustanovitelju, naj zagotovi sredstva in hkrati v 27 alinejah opredeljuje obveznosti RTV Slovenija. Temu bi včasih rekli "tehnokratski pristop".

Sam se zavzemam za PROGRAM. Predlagano povišanje RTV-prispevka za evro bi ob predvidenih racionalizacijah zadoščalo za od dve do tri leta, do tedaj pa bi politiki zagotovo lahko pripravili nov zakon, ki bi lahko drugače opredeljeval naše obveznosti in zagotovil stabilno financiranje (to seveda ne bi bilo nič manjše od zdaj pričakovanega nujnega dodatnega financiranja). Na seji NS-ja ni bilo povedano, da naj bi bil dodatni denar "utopija". Celo nasprotno, večini članov NS-ja je jasno, da mora ustanovitelj najti rešitve, saj je sicer dolgoročno izvajanje zakonskih obvez RTV Slovenija ogroženo.

Sam sem večkrat povedal, da mora najprej ustanovitelj povedati, česa od tega, kar danes počnemo, naj ne bi več počeli. Če bi bil politik, bi se zavzemal kar za podoben obseg programov, kot jih imamo, saj sicer volivci ne bodo več pripravljeni financirati javne RTV skozi prispevek ali skozi proračun. Predvsem pa bi me skrbelo za slovensko bit. Brez dobre javne RTV smo Slovenci zelo ogroženi. In v tem smo si zaposleni na RTV Slovenija res podobni zaposlenim v Adrii. Verjamemo, da imamo poslanstvo! Ob tem pa se še kako zavedamo, da moramo postati učinkovitejši. Zaradi tega smo že zmanjšali število zaposlenih in trajnih sodelavcev z več kot 2.500 na zdajšnjih 2.250 in jih bomo do leta 2022 predvidoma na 2.121 (za 15 odstotkov). Program bi bil s še manj zaposlenimi verjetno občutno slabši. Tudi prenose pomembnih športih prireditev bi bili primorani v celoti opustiti. Lastniki domačih komercialnih televizij in tudi globalni igralci (Eurosport, Netflix, Amazon, Youtube …) bi bili tega veseli. In v kratkem bi se lahko mirno pogovarjali v "amerikanščini", saj bi bilo vse manj kakovostnih slovenskih oddaj. Morda bi bili nekateri celo veseli, ker ne bi bilo več težav z rabo dvojine.
No, na srečo ne le zaposlenih, ampak predvsem poslušalcev in gledalcev, je še nekaj možnosti, da ohranimo približno takšno RTV Slovenija, kot smo jo postavili zdaj. Na strokovnem posvetu, ki smo ga pripravili na RTV Slovenija, smo pokazali tudi pregled, kaj bi pomenila pravna diskontinuiteta (nekateri jo poimenujejo "grški scenarij"). Za državo bi bila zelo draga, za zaposlene niti ne tako neugodna, kajti za vse obveznosti do zaposlenih jamči država, enako kot za vse javne zavode. Verjamem, da bi vsak politik dobro preračunal, ali bi se mu to res izplačalo. In to recimo pred predsedovanjem EU-ju v drugi polovici leta 2021.