Vzporedno so v sedmih italijanskih deželah volili še nove deželne svete in predsednike. Kljub slabim napovedim za stranke vladne koalicije je prišlo do izenačenja: leva sredina je zmagala v treh velikih deželah, desna sredina v eni veliki in treh manjših.

Skrčenje obsega italijanskega parlamenta predstavlja veliko politično zmago Gibanja petih zvezd. Toda čeprav ima ta populistična sila relativno večino v parlamentu, ji javnomnenjska podpora peša: s približno 15 odstotki si trenutno deli 3. mesto s skrajno desno stranko Bratje Italije. Upehanost potrjujejo tudi izidi deželnih volitev preteklih dni, kjer je po večini ostala pod desetimi odstotki podpore.

Ustavno reformo je od vsega začetka podpirala tudi desnica, medtem ko so ji na sredini in levici med sprejemanjem v parlamentu nasprotovali. Pri zdaj vladni Demokratski stranki so referendumski "da" nazadnje podprli, toda na sredini in levi je bilo slišati tudi precej nasprotnih glasov. V manjših strankah se seveda bojijo, da bodo po novem ostali pred pragom parlamenta; v manjših deželah jih skrbi, da jih čaka prešibko državno zastopstvo; v manjšinah – kot je tudi slovenska – pa jih je strah, da bodo odslej še težje prišli do svojega parlamentarnega zastopnika. Kot vemo, zakon o zaščiti manjšine predvideva "olajšano" izvolitev v italijanski parlament, nikjer pa ne piše, po kakšni metodi – zato je dozdajšnje zastopstvo manjšine temeljilo na dobri volji levo usmerjenih strank. V pogovoru za naš radio je senatorka Tatjana Rojc poudarila nujnost vsesplošnega medstrankarskega dogovora, da se slovensko zastopstvo zagotovi vsaj z novim volilnim zakonom.

Sorodna novica V Italiji podprli zmanjšanje števila poslancev za tretjino

Tega so napovedovali že do konca preteklega leta, toda partija je še naprej odprta. Vladni partnerji se niso zedinili še niti o temeljih volilne reforme – predlaganemu volilnemu pragu 5 odstotkov ob siceršnjem proporcionalnem modelu nasprotujejo vse tri manjše vladne partnerice.

Volitve v sedmih od dvajsetih italijanskih dežel niso prinesle padca levice in novega vzpona desnice, kot so se bali Demokrati in kot so želeli v Ligi. V treh deželah se je na oblasti obdržala desna sredina, v treh pa leva sredina, čeprav je bil naskok desnice v Toskani in Apuliji zelo resen. Sedma dežela je Marke, kjer je leva sredina po 25 letih izgubila oblast na račun kandidata skrajno desne stranke Bratje Italije. Njena vodja Giorgia Meloni zato upravičeno slavi.

Toda kljub temu za zdaj ni strahu za vladajočo koalicijo, in to zaradi različnih razlogov.

Desna opozicija ima skupaj kar 47-odstotno javnomnenjsko podporo, toda Salviniju je podpora v zadnjem letu padla za tretjino, zlasti zaradi bega volivcev v skrajno desno. Vodja Lige ima sicer še nekaj težav. Morda še najmanjši sta dva sodna procesa, ki ga čakata zaradi nezakonitega zadrževanja migrantov na reševalnih ladjah v času, ko je bil notranji minister. Drugi je sum na koruptivna dejanja Lige pri poslu z nepremičnino lombardskega filmskega sklada. Največja Salvinijeva težava pa je verjetno čedalje popularnejši Luca Zaia, ki so ga Benečani na mestu predsednika svoje dežele potrdili s 75 odstotki glasov. Z njim se avtonomaška struja v Ligi znova krepi in načenja Salvinijev projekt nacionalne in nacionalistične stranke.

Trenutno razmerje sil znotraj Contejeve koalicije ostaja stabilno. Manjše stranke, kot so Renzijeva Živa Italija, Calendova Akcija in levičarski Svobodni in enakopravni imajo prenizko podporo, da bi se jim izplačalo rušiti koalicijo. In potem je tu 209 milijard, ki jih Italija prihodnje leto pričakuje iz evropskega sklada za okrevanje. Interesi so preveliki, da bi koalicija prepustila razdeljevanje denarja desnici. Nazadnje je tu še izbor novega predsednika republike čez dobro leto, pri čemer bodo Contejevi partnerji hoteli imeti odločilno besedo. Za zdaj torej kaže na stabilnost koalicije vsaj do pomladi leta '22.

Oziroma, kot je v šestdesetih izjavil italijanski pisatelj Ennio Flaiano: "Politična situacija v Italiji je huda, ni pa resna."