Ivo Milovanovič se ne strinja s kaznijo, ki jo je prejel Darko Milanič. Foto: MMC RTV SLO
Ivo Milovanovič se ne strinja s kaznijo, ki jo je prejel Darko Milanič. Foto: MMC RTV SLO

"Vsakdo ima pravico dobiti informacijo javnega značaja, za katero ima v zakonu utemeljen pravni interes, razen v primerih, ki jih določa zakon."

Tako je zapisano v 39. členu Ustave Republike Slovenije (URS-NPB9). Zakaj tak naslov? Preprosto, ker je treba spoštovati Ustavo Republike Slovenije. Tokrat me je zmotil primer iz slovenskega nogometa.

Očitno se disciplinski sodnik NZS-ja v tem primeru požvižga na Ustavo, ko gre za kritiko, izjavo ali kakšno drugo obliko sporočanja, bodisi igralcev (redko) ali trenerjev in funkcionarjev (bolj pogosto). Seveda gre tudi tokrat za kritiko, ki ne ustreza delu posameznih segmentov NZS-ja. Mene je spodbudil k pisanju primer izjave trenerja Maribora Darka Milaniča in posledično kazni disciplinskega sodnika NZS-ja. Če zadevo razumem prav, je Milanič kaznovan zaradi kritične izjave o delu sodnikov po prvenstveni tekmi.

Nisem pravnik in tudi ne zastopnik Darka Milaniča, sem pa za spoštovanje Ustave Republke Slovenije, in čeprav upokojeni novinar, še vedno aktiven novinar, ki bi tudi svojim mlajšim kolegom rad pomagal, da lahko kakovostno opravljajo svoje delo.

Milanič bo po kazni NZS-ja tekmo Maribora spremljal s tribun

Najprej Milanič in njegova izjava. Zakaj ne bi smel trener oceniti dela sodnikov? Seveda sem proti žalitvam ali izmišljotinam, za oceno pa ima celo ustavno pravico. Pa ne samo on, tudi vsi mi preostali, ki spremljamo v tem primeru delo sodnikov v prvih kolih nadaljevanja Prve lige. Napak je nenavadno veliko, celo preveč. Nekatere celo razumem in sem na strani sodnikov iz najrazličnejših vzrokov, preveč pa je takih, ki jih celo laiki prepoznajo. Recimo prepovedani položaji ali pa prekrški zunaj kazenskih prostorov in posledično dosojene najstrožje kazni. No, pa vse to lahko damo v koš, kjer zbiramo napake in do njih imamo vsi, ki delamo, po svoje pravico.

Nerazumljivo pa je, da o sodniških napakah ne smemo govoriti. Niti trenerji in igralci ... Saj imamo vsi državljani Slovenije enake ustavne pravice. Mene kot novinarja NZS seveda ne more kaznovati, trenerja, igralca ali funkcionarja pa zaradi izjav ali ocen lahko. Zakaj? Dragi moji, minili so časi, ko so bili sodniki nedotakljivi. V svoji dolgoletni praksi sem le redko prišel do izjave sodnikov, čeprav so mi njihovi šefi praviloma zatrjevali, da nikdar sodelovanja predstavniki medijev niso prepovedali. Trdno sem prepričan, da bi bilo sodelovanje, v tem primeru nogometa in vseh njegovih akterjev, veliko bolje, če bi znali prisluhniti, tudi kritikam in ne bili slepo zavarovani v svoj prav. Še več, kaznovati nekoga, ki ima svoje mnenje, je zame absurd in seveda kršenje ustavne pravice.

Žoga je okrogla: Ali je smiselno uvesti VAR v Prvi ligi?

Darko Milanič ni človek, ki je včeraj "priplaval po juhi". Ko so nekateri današnji sodniki bili še "kratkohlačniki", je bil kapetan slovenske reprezentance, dolgo časa je igral v tujini in tudi trenerskih lovorik mu ne manjka. Je človek nogometa, izobražen in zdaj tudi izkušen in ve, kaj govori. In prav zaradi tega bi mu morali prisluhniti, tudi na NZS-ju. Najbrž kdaj tudi nima prav, vsekakor pa ga ne bi smeli kaznovati, kajti tudi on ima pravico do svobode izražanja, kot piše v Ustavi Republike Slovenija.

Zdaj pa še nekaj o našem, novinarskem, delu in svobodi izražanja. Zgoraj sem zapisal, da je skoraj nemogoče dobiti izjavo sodnika po tekmi. Igralci in trenerji imajo celo dolžnost, da so pred mikrofoni in kamerami, medtem ko sodniki v glavnem po tekmah mistično izginejo. Večkrat sem se vprašal ‒ zakaj? Pa nisem našel odgovora. Lahko bi samo natolceval ali pa v neskončnih izmišljotinah gradil bralcem, poslušalcem in gledalcem privlačne, v glavnem neresnične zgodbe. Pravzaprav se vodstvo slovenskih sodnikov in NZS odzivata le ob kritikah bodisi novinarjev ali pa posameznikov v slovenskem nogometu, ki imajo dovolj poguma, da izrečejo kakšno kritično na njihov račun. Ne bom vpletal demokracije in še česa, dejstvo je, da je njihov krog uradno odprt, neuradno pa zaprt, toda tako kot je to tudi na drugih področjih, novinarski duh je neustavljiv in mogoče je izvedeti marsikaj.

In za konec. Pustimo ljudem, seveda tistim, ki so to sposobni, da povedo, kar mislijo. Seveda na spoštljiv način, pošteno, kot mislijo in brez izbranih, diplomatskih vsakodnevnih fraz, ki so zelo pogosto slišane v pogovorih pred tekmami ali po njih.

Spoštujmo 39. člen Ustave in ne pozabimo, tako so nas učili, da ni ne zakonov, ne disciplinskih pravilnikov ali drugih predpisov in izmišljotin nad Ustavo!