Nadpovprečna Tina. Foto: Reuters
Nadpovprečna Tina. Foto: Reuters
Marko Radmilovič
Marko Radmilovič Foto: Osebni arhiv M. Radmiloviča

Podoba je, da živijo v naši državi neznansko talentirani ljudje, da smo na športnem področju izbrano ljudstvo. Kako je neverjetno, da na tako majhnem prostoru živi toliko šampionov, da je skoraj nemogoče, kako smo lahko tako majhni in športno tako uspešni.
Zares smo navdušeni, danes pa je čas za poglobljeno analizo. Celo psihologi kot mehaniki človeške duše priznavajo, da so športniki posebni ljudje. Športni novinarji pa so o tem prepričani. Psihologi pravijo, da bi bili športniki enako uspešni tudi, če bi bili gospodarstveniki ali poslovneži ali gostinci. To je logično: če namreč hočeš biti vrhunski športnik, si nadpovprečno priden in nadpovprečno inteligenten. Sodobni šport je s svojo kompleksnostjo že zdavnaj zdrobil mit o veseljakih, ki tekajo za žogo.

Zdaj pa nastopi problem
V vsaki družbi, tako pa pravijo sociologi, je določen odstotek nadpovprečno sposobnih. Največji je odstotek povprečno sposobnih in nato nekaj odstotkov podpovprečno sposobnih. In velika skrivnost slovenske družbe je dejstvo, da so vse odstotke v predalčku z nadpovprečnimi zasedli športniki. Kako si drugače razlagati te silne uspehe slovenskega športa? Drugače povedano; vsi Slovenci, ki so nadpovprečno sposobni, so nadpovprečni športniki. To žal pomeni, da smo drugi zgolj povprečni, tisti z nekaj smole pa so celo podpovprečni. Ne razburjajte se, kajti ta boleča resnica hkrati razrešuje bedo slovenske sodobnosti. Namreč; na drugem koncu iste palice so slovenski politiki! Slovenski politiki po definiciji ne morejo biti nadpovprečno sposobni, lahko so kvečjemu povprečni, realno gledano pa so podpovprečni, kajti nihče med njimi ni nekdanji vrhunski športnik. Nogometne tekme med vlado in občinskimi upravami ne štejejo. Povedano drugače; podpovprečne politike imamo zato, ker imamo nadpovprečne športnike. Še drugače; vsaki zmagi na športnem tekmovališču sledi poraz v parlamentu. Vsaka odlična vožnja Tine Maze ima svoj antipod v bedastem nastopu katerega izmed političnih veseljakov.

Toda, da se nam ne bo očitalo posploševanje in nedopustno poenostavljanje…
Vzorec razširimo! Slovenci imamo tudi nekaj vrhunskih znanstvenikov. In kot imajo uspešni športniki za svoje nasprotje neuspešne politike, imajo uspešni znanstveniki za svoje nasprotje neuspešne menedžerje. Vsak znanstvenik, ki predava nekje v Ameriki, ima v Sloveniji menedžerja, ki ima v svoji menedžerski betici zabetoniram le prvi aksiom menedžerstva: »Znižajmo stroške!« Potem imamo Slovenci nekaj zares uspešnih umetnikov. Pri umetnosti sicer ločimo med uspešnim in dobrim, kajti najbolj uspešni slovenski umetniki prodajajo orožje, tisti dobri pa tolčejo lakoto. Kakor koli: vsak uspešen/dober slovenski umetnik ima svoj ekvivalent v neuspešnem, oziroma nesposobnem državnem uradniku. Ko boste tako prihodnjič stali pred okencem in histerično prekladali papirje, se morate zavedati, da imamo zato svoj paviljon na Beneškem bienalu.

Športniki, znanstveniki in umetniki so nam torej požrli odstotke nadpovprečno nadarjenih in nas pustili v brozgi podpovprečnih politikov, menedžerjev in državnih uradnikov. Na srečo smo preostali zgolj povprečni, ki se s takšnim stanjem zlahka sprijaznimo, saj škodo, ki nam jo naredijo podpovprečni, izničimo z veseljem ob uspehih nadpovprečnih.

Zdaj pa še eno usodno vprašanje
Ali bi bili pripravljeni, za spremenjena razmerja v družbi, nadpovprečne otroke usmeriti namesto v šport v politiko, nadpovprečno talentirane znanstvenike v menedžerstvo in nadpovprečne umetnike v urade? Ali smo se za kakovostnejši parlamentarizem pripravljeni odpovedati zmagam? Oboje namreč žal ne gre. Ni ga naroda s športnimi uspehi in urejenim parlamentarizmom! Poglejte zgolj uboge Avstrijce. Živijo v blaginji, z najnižjo brezposelnostjo v Evropi, niso pa zmagali že nekaj let. V ničemer! Niti v pikadu, niti v biljardu, kaj šele v smuku. V igrah z žogo zmagajo le, če igrajo Avstrijci proti Avstrijcem, brez Schlierenzauerja lahko zaprejo ministrstvo za šport, njihov globalno najuspešnejši dosežek pa je skok iz vesolja. Torej: ali smo se pripravljeni odpovedati Tini Maze, da bi dobili politike, ki ne bi trosili nesmislov? To je prava tema za referendum, ne pa odpiralni čas trgovin.

Bolj ko gre državi slabo, bolje gre slovenskim športnikom
Sledi pa še bolj zanimivo nadaljevanje današnje manipulacijske in zlonamerne logične izpeljave športnih dejstev. Gotovo ste opazili, da bolj kot gre državi slabo, bolje gre slovenskim športnikom. To je tudi empirična potrditev naše zgornje teze … politiki postajajo še bolj nesposobni zato, ker postajajo športniki še bolj sposobni. Od tod propadajoča država in bleščeče zmage. Nerodnost pa je v tem, kako se bo to končalo. Na neki točki bo država propadla, Slovenec pa bo zmagal v vsakem športu, kjer se bo le pokazal. Propadel bo zasavski industrijski bazen, zmagali bomo na evropskem prvenstvu v košarki, prekmursko kmetijstvo se bo sesulo v prah, mi pa bomo slavili na Tour de France! Medalje pa komaj nahranijo športnika, ko neha tekmovati, za ves narod pa jih je kljub vsemu premalo.

Če bodo v prihodnjih tednih in mesecih prevladala nova družbena gibanja, se lahko poslovimo od športnih uspehov. A bojimo se, da bomo še kar naprej zmagovali.