Strpnost do drugega in drugačnega je osnovni pogoj za obstoj demokratičnih odnosov v družbi. Zatorej le govoriti tuje jezike ni dovolj za uspešno komuniciranje, medsebojno zbliževanje in razumevanje. Uspešna komunikacija zahteva poleg poznavanja pravil jezikovnega sporočanja tudi poznavanje oblik, pristopov in ravnanja v različnih kulturnih okoljih.

Medkulturno učenje, ki služi razvijanju medkulturne zmožnosti, je sestavni del tudi pouka tujih jezikov. Seveda je govor o dolgotrajnem procesu, in zmožnost sprejemanja stališč drugih ni vrednota oz. spretnost marsikaterega odraslega, da o današnjih otrocih, ki so zrasli v pedocentrističnem duhu, sploh ne izgubljam besed. Zato je pomembno, da učitelj ne začne s poudarjanjem razlik, pa če so še tako očitne, temveč z iskanjem podobnosti. Npr. z ugotovitvijo, da imamo vsi dvoje oči in nos sredi obraza (bedasto, kajne?). Z dejstvom, da (vsaj v EU-ju) vsi otroci hodijo v šolo, da vsi starši želijo čim boljšo izobrazbo za svojega otroka, da v vseh šolah učijo za to posebej usposobljeni ljudje - učitelji. Šele potem postanejo zanimive primerjave, recimo šolskih sistemov od dolžine do starosti otrok pri vstopu in ob zaključku obveznega izobraževanja. Pri iskanju teh primerjav pa slej ko prej naletimo na šolske uniforme. Učenci kaj hitro opazijo, da smo v Sloveniji prej izjema kot pravilo, saj šolskih uniform nimamo.

Že kratek sprehod po svetovnem spletu nas lahko prepriča, da je kodeks oblačenja še kako aktualen (in kaj je šolska uniforma drugega kot dostojen način oblačenja oz. na enostaven način rešen sicer lahko problematičen opis dostojnosti); poznamo ga v poslovnem svetu, v cerkvah, pri ogledu kulturnih prireditev, pri iskanju zaposlitve, pri večerjah v hotelih in še bi lahko naštevali. Vse to smo sprejeli kot nekaj samoumevnega, na večino reagiramo celo z zadovoljstvom: ženske se z užitkom predamo urejanju večerne toalete, moški še kako zahtevno izbirajo ustrezen pulover za golfklub, otroci navdušeno skačejo po šoli v taborniških uniformah tisti dan v tednu, ko imajo srečanje.

Zakaj se nam torej ob šolskih uniformah porajajo pomisleki? Zakaj je le nekaj šol v vzgojni načrt zelo previdno dodalo vrstico o kodeksu oblačenja (npr. "Od učiteljev in učencev se pričakuje, da prihajajo v šolo urejeni in dostojno oblečeni."), čeprav bi vsi radi dodali veliko več, da šolski hodniki v vseh letnih časih ne bi delovali kot razprodaja gole kože mladoletnic ali spodnjega perila, ki mora na vseh koncih kukati izpod drugih oblačil? Ob vseh teh razgaljenih popkih in ledvicah tudi pri minus desetih stopinjah se niso oglasili niti zdravniki. In zgolj za primerjavo: na Švedskem so npr. v vrtcu Myran v Gaellivareju prepovedali oblačila s pikastimi in črtastimi vzorci, ker naj bi vzgojiteljicam povzročala migreno, v Teksasu so iz šole suspendirali dečka, ki naj bi imel predolge lase.
Seveda pa razprava ne more temeljiti na nepreverjenih informacijah s svetovnega spleta. Zato imamo mednarodne raziskave dosežkov učencev v znanju na posameznih področjih, ki ne služijo le primerjavam med sodelujočimi državami, temveč in predvsem bi morale služiti kot izhodišče za izboljšave lastnega šolskega sistema. In rezultati zadnjih raziskav na področju različnih vrst pismenosti (PISA 2015) ter znanju matematike in naravoslovja (TIMSS 2015) so pokazali natanko to: dosežki naših učencev so v konstantnem porastu, pri čemer gre velika zasluga učiteljem in številnim inovativnim prizadevanjem na področju dviga kakovosti znanja.
Tudi ugotovitve mimo dosežkov znanja, kot so veselje do znanja in učenja, stopnja samozavesti, občutek pripadnosti šoli ter zaupanje staršev v šolo so v konstantnem porastu - žal v negativno smer.

Področje, kjer pa smo v mednarodnem prostoru čisto na repu, je področje pripadnosti šoli. Le 12 % učencev in 11 % dijakov izraža visoko pripadnost šoli, mednarodno povprečje pa je 37 %. Kar pa še prav posebej skrbi: z nizkim občutkom pripadnosti se nižajo tudi učni dosežki.

Zadnje ne preseneča. Če se oprem na motivacijsko teorijo Maslowa: potrebe na nižji ravni morajo biti zadovoljene, da se potrebe na višji ravni sploh pojavijo. Potreba po pripadnosti sledi osnovnim fiziološkim potrebam in potrebi po varnosti ter je motivacijski dejavnik za pojav kognitivnih in estetskih potreb ter potrebe po samoaktualizaciji.
Vse skupaj postane smiselno, kajne? Nezadovoljena potreba po pripadnosti skoraj 90 % mladeži botruje nezainteresiranosti za učenje in znanje, pomanjkanju samozavesti, k brezbrižnosti, neambicioznosti. Malce poenostavljam, a vendar ...
Otroci si res želijo pripadati, vsakodnevno to jasno in glasno izražajo: že v 1.razredu fantje nosijo "Ronaldo look", deklice pa "Barbie style". Vsi učenci znajo tudi opisati, kakšno uniformo bi nosili, in – začuda – nobena ni takšna, da bi razkrivala popek ali tangice.

Nedvomno pa je pomembno tudi dejstvo, da učenci pojem enakosti enačijo s pojmom pravičnosti: pravično je, če dva učenca za enako znanje dobita enako oceno, pravično bi bilo, če bi bili vsi učenci v enakih oblačilih, ker otroci za socialni status svojih staršev pač ne smejo biti kaznovani z zasmehovanjem. Težnja po pripadnosti, enakosti. Biti eden od mnogih. Vsi enaki - vsi enakopravni.
Če se oprem na šport in "Ronaldo look": enotni dresi niso le zato, da se člani skupine med seboj prepoznajo. So tudi zato, da izražajo pripadnost, da so team. Imajo celo skupne rituale in seveda skupne cilje. Ali ni v tem kontekstu tudi šolska skupnost neke vrste ekipa? Ekipa, ki deluje za skupen cilj – usposobiti mlade za samostojno življenje. Zakaj smo potem ob zamisli enakega dresa ali šolske uniforme že v izhodišču a priori proti?

Verjetno večina ob izrazu šolska uniforma dobi asociacije na nekakšne haljice ali suknjič, krilo, hlače na rob. Sem prepričana, da smo bistveno bolj ustvarjalni od tega. Ampak v sam design se niti ne bi spuščala, za to imamo veliko ustvarjalnih mladih, ki so na tem področju bistveno bolj kompetentni kot jaz. Govorim pač o nekakšnem "ekipnem dresu", ki mora - tako kot športni dres - služiti svojemu namenu ter hkrati vizualno izražati pripadnost. Seveda ne bi bilo dovolj otroke stlačiti v enaka oblačila, jih uniformirati. Šolski logo, grb, simbol ali kakor koli ga že imenujemo, je sestavni del, kot so gradniki občutka pripadnosti tudi skupni rituali: mogoče tedenski zbor vseh učencev in učiteljev s pozdravnim govorom ravnatelja, šolska himna, skupna praznovanja (recimo dan šole), skupna dela (recimo generalno čiščenje šole).

Prepričana sem tudi, da bi otroci te "ekipne drese" hitro sprejeli. Vsako leto jih namreč preizkusim: pri pouku tujega jezika se v okviru medkulturnega ozaveščanja dotaknemo tudi vprašanja šolskih uniform. V osredotočeno, skoncentrirano razmišljanje jih usmerim z de Bonovim orodjem ustvarjalnega razmišljanja, imenovanega PNZ (pozitivno, negativno, zanimivo). Ugotovitve otrok so zelo zanimive, ne pa presenetljive. Med pozitivnimi ugotovitvami navajajo, da bi bili vsi enaki, ne bi bilo razlik med bogatimi in revnimi, učiteljica bi jih v množici laže videla/našla, drugi bi vedeli, kam spadajo ... Med negativnimi, da so uniforme staromodne, ne bi mogli nositi svojih najljubših oblačil, uniforme so drage, mogoče jim ne bi bile všeč ... In kot zanimivo, če bi jih izbirali sami, če bi si lahko razred izbral svojo barvo, če bi jih nosili tudi učitelji ... Meni pa je zanimivo dejstvo, da otroci najdejo več prednosti in tudi bistveno prej jih nanizajo kot pa pomanjkljivosti.

Res ne vem, kaj nas še ovira pri poskusu uvedbe šolskih uniform. Ali res v uniformah vidimo le korak nazaj, čeprav to ni? Ali res vidimo v tem nepotreben strošek, ki tudi ni nujno, da to je? Že enotne majčke bi bile za začetek dovolj. Skupni rituali pa itak nič ne stanejo, razen nekaj dobre volje, skupni simboli so lahko šolski projekt. Ovir tako rekoč ni, so le tiste v naših (odraslih) glavah. In kaj naj povem za zaključek? Učenci imajo lahko še tako dobre ocene, lahko zmagajo na čisto vseh tekmovanjih, toda če njihovo učenje temelji na brezbrižnosti do sveta, bodo zgolj nemirno in zaman iskali smisel življenja, se bodo zaman vpraševali, kdo so in kam spadajo. Ne trdim, da je uvedba uniform edina zveličavna rešitev, je pa lahko ena od rešitev. Drugih tako ali tako nimamo.

^{Jožica Frigelj je učiteljica, profesorica razrednega pouka in članica civilne iniciative Kakšno šolo hočemo.}