Najprej bi se spomnil Nietzscheja, ki ga podpira današnja kozmologija. Skupaj z naukom o večnem vračanju enakega bi predpostavili, da je bilo pred zadnjim velikim pokom že nešteto drugih in bo v prihodnosti spet nešteto novih. Kar bi pomenilo, da smo mi ne le kot enaki, ampak, ha, morda celo kot identični že neštetokrat bili in še neštetokrat bomo. In lahko kot element vesolja ob njegovi totalni osupljivosti pričakujemo presenečenja, ki nam jih pripravlja. Ampak to še ni vse.

Smrt temelji na empiričnih kriterijih resnice, ki so stvar razuma. Razum pa je element duha, je "šibkejši um". Če ima torej empirija, kjer je vse v njenih okvirih končne narave, veljavnost resnice, ima toliko večjo veljavnost, kar se manifestira v umu ali duhu. To pa je neskončnost, čeprav ni nič empiričnega. Kar ni vidno očem, še ni rečeno, da ga tudi ni. Zadnja resnica se torej ne konča pri končnem, zadnja resnica je Neskončno.

Drugo ime za Neskončno je Absolut, ki ga ne omejuje nič, in ima zato smrt zanj preslaboten kaliber. In če smo deležni na razumu ali umu, smo tudi na Absolutnem. Um, iz katerega izvira vsa resnica, nam govori, da izkustvene partikularije še niso vse, marveč je Vse več kot vesolje, to pa je duh, katerega neskončnost se pretaka tudi po naših žilah in je v njej tudi naš dom.