V državi je deloval režim, v katerem je deset tisoč in več ljudi preprosto poniknilo. Pri čemer pa javni tožilci sploh niso preiskovali teh primerov. Foto: BoBo
V državi je deloval režim, v katerem je deset tisoč in več ljudi preprosto poniknilo. Pri čemer pa javni tožilci sploh niso preiskovali teh primerov. Foto: BoBo

A zakaj se opravičujejo sodniki za dejanja Pinochetovega režima? Sodstvo namreč samo ni imelo krvavih rok, poboje so izvajale vojaške in policijske skupine državnega aparata. Vmes pa je preteklo že 40 let, torej dolga doba zgodovine.

Zakaj se torej čilski sodniki danes opravičujejo za dejanja, ki jih niso storili? Zakaj čutijo kot nujno obračunati s svojo lastno zgodovino?

Pravijo dobesedno: moramo priznati, da takratni sodni sistem ni opravil vloge zaščite temeljnih človekovih pravic in žrtev delovanja takratne čilske države. Za čas Pinochetove vladavine prevzemajo svojo odgovornost, s čimer postavljajo, da je za zločine soodgovoren tudi ta, ki jih sicer ni storil, a bi jih moral po svoji uradni dolžnosti preprečevati in preganjati.

Gesta, ki spominja na Slovenijo. Po vojni je bilo pod komunističnim režimom pogubljenih več kot 12 tisoč ljudi v Kočevskem rogu, več kot 200 samo v vasici Rovte, tisoče v Hudi Jami in množice na številnih drugih krajih. V državi je deloval režim, v katerem je deset tisoč in več ljudi preprosto poniknilo. Pri čemer pa javni tožilci sploh niso preiskovali teh primerov.

In kakšno je stanje duha na Slovenskem? Dominantni pogled pravi, da je treba zgodovino pozabiti, da je treba prenehati brskati po travmah zgodovine. Nekaj, kar je bilo do zdaj samoumevno, pa po čilskem zgledu postavlja tudi slovensko preteklost pod vprašaj. Vprašanje je torej: kdaj bo slovensko sodstvo opravilo refleksijo svojega nedelovanja in se bo opravičilo vsem svojcem žrtev komunističnega režima, ker samo ni opravilo vloge zaščitnika človekovih pravic v času, ko so državne represivne službe sistematično pobijale svoje državljane?