Slabe stvari se v realnem življenju ponavljajo in ugotovimo, da so zato napori uma, ki slika gorje sveta, večni. Hamlet je večen, enako biblične grozote ali Kafkov Proces, Markiz De Sade je večen. In se ob tem marsikomu utrne obupana misel, ja, pa naj se dobri in pametni ljudje še tako trudijo, celo tretja svetovna vojna nam trka na vrata. Vendar je to napačno razmišljanje.

Večnost zavesti o zlu, prikazovanje tega v simbolnih praksah, ni kapitulacija pred realnim slabim, marveč je že vzgib povzdignjenja nadenj, čeprav se ta v stvarnosti nenehno ponavlja. Ko je zlo podvrženo refleksiji, zaživimo v nekem drugem svetu, v katerem mu je odvzeta krona. V umni nadidentifikaciji z realnim zlom se znajde svet s svojim hudim v poziciji preseženega z nečim višjim. Z višjim duha, ki je svoboda, ta neskončnost, neuničljivost, neranljivost.

V zavesti, kamor nas postavlja samozavedajoči se duh, se dejansko zlo izkazuje, da ni Vse in nima zadnje besede, da je napram prvemu nekaj omejenega, da obstaja nekaj, kar ga niti atomska vojna ne ubije.