No, državljani Gregorja ne pogrešajo. Gorana Klemenčiča pa vsekakor bodo, vsak dan vse bolj, saj med vidnejšimi nosilci javnih funkcij, kaj šele t. i. nadzornih institucij, ni videti osebe z bolj pokončno držo (beri: hrbtenico). Znanje in strokovnost sta samoumevna.

Pri tem ne gre za poveličevanje Klemenčičevega "lika in dela", kot so dejali v starih časih. Tukaj gre za naključje (premišljeno odločitev?), skorajda edino dobro, po kateri si bomo zagotovo zapomnili mandat Danila Türka, ki je na čelo pomembne nadzorne institucije pripeljala pravnika z mednarodnimi izkušnjami v boju proti korupciji in z znanjem uporabe računalnika. Naprednim. A nista strokovnost in znanje edina, ki sta gonila Klemenčiča v donkihotovski (torej vnaprej izgubljen) epski boj proti mešetarjenju denarja "polnih kufrov" v deželici pod Alpami. Gonil ga je državljanski pogum – da se nepravičnost, kraja, podkupovanje malih in velikih bogov lahko vsaj razgalijo in sankcionirajo, ne glede na ceno.

In tega poguma pri drugih nosilcih javnih funkcij, ni. Če je kdaj obstajal, se je skril nekam globoko in ga je nadomestilo udobje … Šoltes je obupal in odšel neznano kam. Vesel? Kaj že dela? Aja, po 15 letih je ugotovil preskakovanje čakalnih vrst v zdravstvu. Generalni državni tožilec? Katera siva miš je že to? Pa šef policije, ki uboga ministre glede tega, s kom se bo sestajal in s kom ne? Kam je poniknila civilna družba? Mislite tista, ki je dala legitimnost cirkuški predstavi izbora odvetnika Štefaneca za prvega borca proti korupciji?

Kje so vstajniki? Aja, zbirajo podpise, da bi lahko kandidirali na evropskih volitvah. Mediji jih ignoriramo. Oni pa pridno pišejo izjave za javnost. Državljani nočemo več na ceste. Naveličali smo se. Že od prej smo siti teh, ki so v institucijah in nič ne spremenijo. Cesta ni pomagala. Ene koruptivne so zamenjali drugi koruptivni.

Se res ne da?
Slepa ulica, torej. In vendar ni tako. Se da, če bomo spremenili sebe. Ko nihče ne bo vzel telefona, da bi poklical znanca, da mu kaj "zrihta", prej kot drugim ali ceneje kot drugim. Ko vidnejši predavatelji pravne fakultete (in kasnejši ministri, ki odločajo o usodah posameznih vlad) s svetovalnimi pogodbami po več sto tisoč evrov ne bodo po elektronski pošti Adrii Airways naročali poceni letalskih vozovnic, ki jih v prosti prodaji ni. Mimogrede, na seznamu potnikov so, med drugimi, tudi sodniki!

Vprašajmo se torej, kaj vsak dan vsak od nas naredi v svojem okolju, da kaj spremeni, pod predpostavko, da si sploh želi spremembe na boljše? Do kdaj bomo volili drsalce? Do kdaj bomo volili župane z lepljivimi prsti? Do kdaj bomo volili politike, ki jim osebne finance urejajo soproge in sestrične?

Volimo takšne, kakršni smo sami. Zato: krivi smo mi.