Upravni odbor ženevskih Slovencev. Foto: Društvo Ženevskih Slovencev
Upravni odbor ženevskih Slovencev. Foto: Društvo Ženevskih Slovencev
Namesto lipe - žar. Foto: Drustvo Ženevskih Slovencev
Mlajši ženevski Slovenec v akciji. Foto: Drustvo Ženevskih Slovencev
Natalija Gorščak. Foto: MMC RTV SLO

"Pogrešam domovino," je reklo dekle v tridesetih, ki se je sem poročila in ima krasno deklico. "Nikoli ne bi mogla živeti nikjer drugje kot v Sloveniji," je rekla njena mama, ki je bila ravno na obisku. Gospa, slovenska Ženevčanka v dobrih petdesetih, pa je rekla: "Kaj je sploh to domovina? Kaj tujina? Jaz sem povsod doma, nikjer se nisem počutila kot tujka. Od doma sem šla najprej v Nemčijo, kjer mi je bilo lepo, potem v Anglijo in zdaj sem tu." Razmišljali smo o tujini in domovini in ugotovili, da je domovina odvisna od tega, kako se človek počuti v neki državi.

Kaj naredi domovino "domovino"? Je to kraj, kjer sem odrasla? So to ljudje, s katerimi sem gulila šolske klopi? Je to občina, v kateri živim? Je to država, za katero sem se na svoj način zavzemala? Ves večer sem razmišljala, kje je moja domovina in kdaj pomislim, da je neka država moja domovina. Najprej so moja domovina moji najdražji – tam, kjer so oni, je moja domovina. Toda zakaj se ob obiskih v Ljubljani tam ne počutim več kot v domovini? Zdi se mi, da je v Ljubljani moja domovina samo še v našem stanovanju, zunaj se mi zdi, da živijo tujci. Zakaj? Odvadila sem se napetega življenja, psihoze, da je vse drago in težko – mimogrede, tukaj je življenje, če po domače rečem, "svinjsko" drago, delamo res veliko, v službah niso idealni pogoji, pa vendar, ljudje so bolj sproščeni. Pa nimajo tolikšne socialne varnosti kot v Sloveniji, v službi jih lahko od danes do jutri odpustijo, pa vendar se ne zdi, da bi bili pod velikim pritiskom. V zraku ni nepotrebnih napetosti, čeprav se tukaj ljudje ukvarjajo z istimi težavami kot v Sloveniji. Mnogo stvari je, s katerimi se tukaj ne strinjam, pa vendar se tukaj že počutim doma. Zakaj?

Domovina je poleg tega, da si obdan z najdražjimi, tudi urejeno okolje, urejena soseska, urejeni odnosi, urejena občina in urejena država. Pravila so znana. Če se jih držiš, te okolica sprejme. Seveda si ne delam utvar, da bom kdaj enakovredna rojenemu Švicarju ali pa nekomu, ki se je sem priselil iz Skandinavije, pa vendar, če se držiš pravil, ta država takoj postane tvoja domovina. Slovenije in Švice ni mogoče primerjati glede na starost države in na kapital, ki je v eni ali v drugi državi, pa vendar je res mnogo primerljivih stvari: okolje je enako, ljudje imajo radi podobne stvari, podobno so zaprti po eni in zelo prijazni po drugi strani. Velika razlika je pri upoštevanju pravil in sankcioniranju tistih, ki se jih ne držijo. Ko je pred slabim mesecem švicarski ambasador prehitro vozil po Parizu in so ga ustavili v vinjenem stanju, je takoj prišlo do sankcij. Kakšna diplomatska imuniteta?! Lahko je le izbiral, kje mu bodo sodili, in TV-voditelj mu je predlagal proces v Franciji, saj da bo ta veliko prijaznejša do njega kot Švica, kajti domovina bivšega diplomata takih neumnosti ne tolerira. Če vozi navaden smrtnik v vinjenem stanju, je kaznovan, če to stori diplomat, predstavnik ljudstva, je to ravno tako prekršek, v očeh tukajšnjih prebivalcev še večji kot tisti, ki ga je storil navadni smrtnik. Ljudje na oblasti morajo biti navadnim smrtnikom za zgled.

V domovini so očetje ljudstva zgledni državljani, ki se morajo držati pravil veliko bolj kot ostali. Ne delam si utvar, da prihaja do takih in drugačnih izmikanj zakonu, vendar je to v okviru legalnih možnosti, na nekem nivoju, ki ga navadni smrtniki velikokrat niti ne poznamo. Vendar je strah očetov domovine pred tem, da bi jih razkrinkali kot voznike v vinjenem stanju, utajevalce davkov ali mešetarje, velik: ljudstvo jih kontrolira in strogo kaznuje. Prebivalci torej očete ljudstva nadzorujejo in kaznujejo. Brez milosti. Da, to, da je zakon za vse enak, je znak, da je neka država res tvoja domovina.

V Sloveniji se ne počutim doma, ker zame velja drugačen red kot za druge; celo davčne uprave, kjer ne bi smelo biti razlik, se med seboj razlikujejo – manjše so veliko strožje od večjih in nekatere ženevske Slovence davčna uprava prijazno opozori, da niso več davčni rezidenti, ker živijo in delajo v tujini, drugi moramo to dokazovati z goro papirjev in še ne vemo, ali nam bodo priznali status davčnega rezidenta v tujini. Tukaj je jasno: če delaš v Švici in imaš tukaj stanovanje, dobiš dokumente in si tukajšnji davčni rezident.

Domovina nas celo kot izseljence obravnava različno, in kako naj jo tako čutimo kot domovino? Pa vendar, mlada država lahko postane prava domovina ljudem, ki v njej živijo. V Sloveniji živi toliko odličnih ljudi, ki se morajo samo odločiti, da bodo oni odslej spreminjali stvari in da ne bodo dopuščali, da bi jim vladali ljudje vprašljivih vrednot. Mislim, da je prišel čas, ko se bo to zgodilo. Za to, da bomo Slovenijo lahko začutili kot svojo domovino. Tudi tisti, ki tam več ne živimo.