Kumanovo po obračunu. Foto: EPA
Kumanovo po obračunu. Foto: EPA
Marta Razboršek v razdejanem Kumanovu. Foto: Marta Razboršek
Mesto spominja na vojno območje. Foto: EPA
Mirovni protest opozicije v Skopju. Foto: Marta Razboršek
Pogovor s prebivalci Kumanova, etnično mešanega mesta na severu Makedonije. Foto: Marta Razboršek
Posnetek akcije v Kumanovu
V Makedoniji se življenje vrača na normalne tirnice
V Makedoniji žalujejo za žrtvami krvavih spopadov
Spopadi v Kumanovu končani
Obsedno stanje na severu Makedonije

O dogodkih v Kumanovu je bilo rečeno vse – in nič. Divo, divje naselje torej, je makedonska policija v soboto in nedeljo v 30 urah bojev s t. i. teroristi spremenila v divjino. "Vukovar," je bil v ponedeljek prvi odziv prebivalcev, ki so drli v naselje, da bi videli posledice eksplozij in streljanja, kar so predtem dva dni spremljali iz daljine.

V Divu je bilo težko najti parkirno mesto, vseeno smo s snemalcem Pajem, mojim večnim spremljevalcem na balkanskih poteh, in dovolj pogumnim montažerjem Boskejem parkirali dva metra od vhoda v razdejano ulico. Ljudje so bili pripravljeni govoriti. Kar vsul se je val besed, samo če si želel, da ti povedo svojo zgodbo. Tako slikovitih "izjav" si novinar, še posebej televizijski, navadno želi. A vseeno mu je lažje, če so povezane s kakšnim veselim dogodkom.

Družina Azemi je bila v soboto doma. Okoli petih so jo prebudili streli. Skender Azemi pripoveduje, da so policisti do njihove hiše prišli šele zvečer. Pod streli je padla krava, ki so jo dva dni po tem očitno spremenili v meso. Skender pokaže, da so vsi iz hiše prišli z dvignjenimi rokami, tudi njegov slepi brat Camil, ki je pred novinarji prav tako z dvignjenimi rokami slikal svojo predajo. Celotna družina je morala leči, policisti so vse vklenili in jih za 24 ur odvedli na policijsko postajo. Očitno se je dogajalo nasilje, slepi Camil ima ledvično modrico. "Kako naj bo invalid terorist," se sprašuje. Na dvorišče še najmanj uničenega posestva Azemijev drejo tudi Kumanovci.

Eden izmed zbranih pokaže roko s tetovažo OVK – Osvobodilne vojske Kosova. "Borili sem se, leta 2001 sem se boril," pravi. "Ampak zato nisem terorist." Na kraj pameti mu ne pade, pojasnjuje nekdanji borec, da bi vnovič prijel za puško. Ne more verjeti, da so bili v Divu teroristi. In ni edini. Večini se zdi uradna zgodba neverjetna.

V Kumanovu celo med oboroženimi spopadi pred 14 leti ni bilo krvavih spopadov. V tem mestu, 15 kilometrov od meje s Srbijo, živijo Albanci, Makedonci in tudi srbska manjšina. Večinoma složno. Divo je ulica, stranpot – neposredno ob avtocesti Skopje-Beograd. Morda bo v Divu spet zraslo novo divje naselje. Obstoječe namreč ni več naselje. Je požgani in prerešetani niz hiš, ki so bile do sobote prebivališča in, kot kaže, tudi zatočišča skrajnežev.

Smrad …
V Divu se ne širi smrad, celo poginula krava ne smrdi. Posebne enote so očitno pospravile za sabo. Pospravili so tudi pripadniki (paravojaških) enot v Srebrenici – in okolici. A tam tudi 20 let pozneje še smrdi. Zares in metaforično. Zares v mrtvašnici, na obrobju Tuzle, kjer Mednarodna komisija za pogrešane osebe ICMP sestavlja okostja iz množičnih grobišč. Kost po kost. Smrdi zemlja, ki jo še pred analizo DNK sperejo iz teh kosti. Smrdijo ostanki oblačil. Smrdi (ne)dokončano nasilje. Smrdi žalost. Smrdi obup. Smrdijo (nekateri) politiki. Smrdijo vsi, ki (še) sovražijo.

Vse to smrdi tudi v Makedoniji. Ne le v Divu, ne le v Kumanovu. Balkanske oziroma jugoslovanske vojne so za sabo pustile zadušljiv smrad. Očitno je v Divu dušil tudi mene, raport pred uničeno hišo, v katerem sem dejala, da prebivalci dogodek komentirajo z besedo Vukovar, zveni zadušeno. Včasih še sam ne veš, kakšne posledice puščajo vtisi. Ljudje, še posebej pa novinarji, v različnih smradovih ostajamo navidezno mirni. Možgani dojemajo in hkrati blokirajo. V mrtvašnici sem ugotavljala starost "kosti". Izobrazila me je tamkajšnja izvedenka za sodno medicino. In mi je šlo - 15 ... okoli 70 ... srednjih let.

V Divu ni krvi, v Divu ni kosti …
V Divu so ruševine, v Divu so zrušeni ljudje. Ni jih veliko, a preveč. Kdor koli si je zamislil zadnjo smrdljivo operacijo, in teorij (zarote) je več, ni razmišljal, da neznosen smrad lahko tudi zaduši. Ne le peščice neposredno prizadetih. Lahko se razširi, lahko pomori na desetine, stotine, tisoče … Ne (le) krav, tudi ljudi.
Ljudje …
Srečujem najrazličnejše ljudi, bolje navadno poznam izobražene. Zanimajo me takšni, ki razmišljajo – pozitivno. Takšni, ki si prizadevajo izboljšati, v primeru Makedonije takšni, ki so konstruktivni, takšni, ki so za mir – za njegovo ohranitev ali zagotovitev. Poznam številne makedonske Albance. To so novinarji, pisatelji, pesniki, pevci – intelektualci vseh vrst. V pravem, pozitivnem pomenu besede.

To so ljudje, ki si želijo državljanske Makedonije. To so ljudje, ki sodelujejo na protestih opozicijske Socialdemokratske zveze Makedonije SDSM, ki je zadnje mesece z objavami t. i. bomb, prisluhov telefonskih pogovorov vladajočih makedonske koalicije VMRO-DPMNE in albanske Demokratske unije za integracijo DUI vnesla precejšen nemir na makedonsko politično prizorišče. To večinoma niti niso ljudje, ki podpirajo SDSM, so ljudje, ki želijo spremembo brez delitev na naše in vaše. Ljudje, ki si želijo poštenih voditeljev, ljudje, ki si želijo boljše življenje – zase in za druge. Takšni so (verjetno) tudi prebivalci Kumanova. Tudi nekdanjega divjega naselja. A ko vržeš bombo in zanetiš požar, ni dovolj, da ga pogasiš. Samo iskrica je dovolj, da se ponovno vname.
Primer Aračinovo …
"Poznam" tudi makedonske politike. Ene in druge. Ko nekoga srečaš več kot enkrat, rečeš, da ga poznaš. Pred sedmimi leti so bile v Makedoniji predčasne volitve – ene v nizu. VMRO-DPMNE Nikole Gruevskega je po njih dobil absolutno oblast – več kot polovico sedežev v sobranju. Gruevski je v vlado takrat kot albansko stranko povabil DUI Alija Ahmetija, ki je vodil oborožen odpor leta 2001. Od takrat vladata VMRO-DPMNE in DUI. Obstajajo številne govorice, da v sodelovanju skrbita ravno za dovolj etničnega nasilja, da se ohranjata na oblasti.

Volitve 2008 je začinil incident. V Aračinovu, nedaleč od Skopja. S takratnim veleposlanikom Alainom Brianom Bergantom sva s stalnim spremljevalcem Pajem že okoli sedmih sedla v avtomobil. Veleposlanik je bil opazovalec volitev. Naš namen je bil, da obiščemo makedonsko, albansko in romsko volišče. A smo obiskali Aračinovo. Veleposlanik je bil namreč med vožnjo obveščen, da sta bila v obračunu med dvema albanskima strankama (DUI in DPA – Demokratska stranka Albancev) ubita dva človeka.

Po isti poti kot posebne enote makedonske policije smo proti Aračinovu krenili tudi mi. Pajo je tako že na poti napravil izvrstne posnetke. Posebne enote so namestile na hribu ob vpadnici v mesto. Mi smo se peljali naprej. Sredi ceste so bile postavljene barikade. Ustavili smo se. Odšli k prebivalcem, ki so jih postavili. Dobila sem ekskluzivne izjave o dogodku – o streljanju, žrtvah … Ena redkih, tam ni bilo nobene druge televizijske ekipe.

Čez okoli 20 minut je na barikado prispel tudi vodja opazovalcev Ovseja … Batteli. Tudi on se je pogovoril s prebivalci. V središču Aračinova ni varno, so trdili. In mi smo verjeli. V pol ure je nekaj osebnih avtomobilov dobilo podporo avtobusa in tovornjaka. Da smo se sploh lahko vrnili, se je moral umakniti avtobus. In se seveda je, saj je bilo vse dobro organizirano.

V Skopju je prva volila Radmila Šekerinska, takrat na čelu SDSM-ja. Razmere v državi je opisala kot nevzdržne. Okoli 15. ure je na drugo volišče prišel Nikola Gruevski. Zbrani, in ni jih bilo malo, so ga pričakali z zastavicami in cvetjem in vpitjem: "Nikola, Nikola, Nikola …" Priznam, nisem še videla tako ljubljenega vodje. Nikola Gruevski je, potem ko je oddal svoj glas, nekaj minut posvetil novinarjem. Videl je mikrofon slovenske televizije in da, želel je, da ga nekaj vprašam. In sem. "Kako to, da ste razpisali predčasne volitve, ko pa razmere v državi niso stabilne?" Prestrelil me je s pogledom, dejal, da so razmere stabilne, in nemudoma končal mini tiskovno konferenco. Vprašanje in odgovor so prenesle vse navzoče svetovne agencije.

Zvečer sem sedela na vrtu restavracije v središču mesta. Mimo gresta dva mlajša moška. Moški v oranžni majici me pogleda, pozdraviva se: "Ciao." Šele v naslednjem trenutku mi postane jasno, da v Skopju očitno poznam premierja. Vstanem, malo hitreje stopim in ga dohitim. Gruevski pravi: "Televizija Slovenija." In sva se pogovorila. Tudi pred kamero. "Pomiril" me je. V Aračinovu ni nič posebnega. Kriminalci.
EPILOG
Teroristi so čez noč postali kriminalci tudi tokrat. Kriminalci z zlimi nameni. Z zlimi nameni, ki jih niso podprli prebivalci. In to je pomembno. Ubitih naj bi bilo torej 14 kriminalcev, še 30 kriminalcev je za zapahi. 18 kriminalcev s Kosova, dva kriminalca iz Makedonije s kosovskim potnim listom, devet povsem domačih kriminalcev in še kriminalec iz Albanije z nemškimi dokumenti.

V Aračinovu niso nikoli našli trupel dveh "ubitih" kriminalcev. Izkazalo se je, da le ni šlo za krvav obračun.

"Leta 2015 ni bilo nikakršnih etničnih incidentov," je na zborovanju za mir, ko so protivladni protestniki pred vlado prinesli cvetje in sveče, dejal vodja gibanja Solidarnost in član profesorskega plenuma Artan Sadiku. Albanci in Makedonci ne nasedajo več oblastem, pa pravita spoštovana televizijska novinarka Olivera Trajkovska ter novinar, pesnik in vodja nevladne organizacije Civil Xhabir Deralla.

Oblast popušča, odhajajo ministri, umaknil se je vodja obveščevalne službe.

Morda se vendarle ne bo razplamtelo.

Verjamem, da se ne bo. Ker želim verjeti. To verjamejo, ker tako želijo, številni Makedonci in Albanci.

Posnetek akcije v Kumanovu
V Makedoniji se življenje vrača na normalne tirnice
V Makedoniji žalujejo za žrtvami krvavih spopadov
Spopadi v Kumanovu končani
Obsedno stanje na severu Makedonije