Politični akterji s protievropsko retoriko in pristopi bolj očitno definirajo notranje politike posamičnih držav, pri čemer je evropski interes postal posledica, ne vzrok. Živimo v obdobju nekakšnega novega vzpona nacionalne politike, ki je trenutno osrednje vodilo skupnega interesa. Zasedanja EU-ja, na katerih se pogovarjajo o najpomembnejših ali pa vsaj najbolj zaznano perečih vprašanjih, se končujejo s sklepi, ki bi jih le težko pripisali Evropski komisiji. S tem seveda ni nič narobe, saj je bistvo evropskega povezovanja in sodelovanja v članicah, ne v institucijah. Te so sicer tu in že živijo neko vzporedno življenje. Evropska komisija v pomanjkanju resne politične moči svojo političnost izraža prek komuniciranja neskončno obsežnih materialov, v katerih je bistvenega izrazito malo. Če bi zadeve prevedel v filmsko govorico - trailer je tisti, v katerem je povedano celo več kot v celem filmu.

Za marsikoga se po letih krepitve in dodeljevanja pristojnosti v Bruselj znova vzpostavlja ravnotežje. V tem pogledu je bilo junijsko glasovanje volivcev Združenega kraljestva izrazito pomenljivo. Saj je konec koncev vseeno, ali so ljudje glasovali na podlagi neresničnih informacij ali na podlagi zavajanja. Glasovali so. To je najbolj očitno sporočilo tega evropskega projekta, ki zdaj prvič jemlje korak nazaj. Zaznavanje v javnosti, da je Bruselj kriv, da je prevelik, je večkrat zgolj posledica nepoznavanja delovanja EU-ja ter priročen izgovor. A je obenem tudi res, da ima birokracija svojo logiko, ki pa ni nujno skladna s pričakovanji članic Unije.

Kdaj se je razhajanje med članicami Unije začelo? Težko je reči, kaj je bilo prej, glede na to, da je trenutna Unija plod kompromisov med različnimi pristopi. Načeloma so se prvi prelomi začeli z razreševanjem grške dolžniške krize ter posledično s protikriznim odzivom. Sledil je namreč krepek razkorak med razumevanjem pomoči Grčiji ter razumevanjem pomena strogega varčevalnega okvira. Sledili so prvi pridigarski nastopi. Nato se je razcvetela migrantska kriza, pri čemer je postalo jasno, da evropskih političnih stališč ni in jih ne bo. V vsem tem času zadnjih osmih let so začeli marsikje uspevati alternativni politični akterji, ki so bili prej (na primer Haider) na evropski ravni kolektivno potisnjeni v senco.

Kolektivnega razumevanja pravilnosti, primernosti ni več. "Saj so vsi isti." Z zmago Donalda Trumpa in še pred tem s kampanjo za brexit se je politična retorika spremenila in postala bistveno bolj neposredna, nesramna. Z vzponom in širitvijo Twitterja in drugih enosmernih komunikacijskih orodij so se kratke, nekaj besedne, a vselej vsevedne povedi spremenile v osrednja vodila političnega komuniciranja.

Prihodnje leto čakajo volitve Nizozemsko, Francijo in Nemčijo. Težko volilno leto za sredinske stranke. V Belo hišo se bo vselil mož, ki so ga v EU-ju zavračali ter se ga bali. Za članice zveze Nato to morda pomeni dodatna sredstva za obrambo. Kolektivna varnost ne more biti zastonj oziroma prizadevanja zanjo zgolj enosmerna, pravijo na sedežu zavezništva.
Letošnje leto bi verjetno lahko poimenovali kot leto pretresov, ki so za Evropsko unijo in svet ponudili napoved možnih resnih premikov in sprememb. Ali je EU v eksistencialni nevarnosti? Odvisno, a verjetno ne. Ker je najbolj smiselno in gospodarno, da preživi kot skupen okvir gospodarskega, kulturnega, izobraževalnega, politično-varnostnega sodelovanja, približno enakih vrednot in še bolj raznolikih pričakovanj.

V zadnjem letu so države članice Unije vendarle stopale skupaj le pri varnostnih in kvazivarnostnih vprašanjih, med katere morda lahko uvrstimo tudi brexit, saj (ko bo, če bo) na novo definira gospodarsko in politično realnost ter s tem tudi varnostno podlago za EU. Enotnost je bila očitna, ko so zapirali migrantsko pot v Evropo. Dogovor s Turčijo še drži, a grožnje iz Ankare o migrantih na evropskih mejah so postale stalnica. V Turčiji želijo nadaljevanje pristopnih pogajanj in odpravo vizumov.

Tega pa ne bo, če turška vlada ne bo za to izpolnila določenih pogojev. Jih bo izpolnila? Zelo verjetno ne. Kaj to pomeni za migracije v prihodnjem letu? Kdo ve. Kaj odprta pot v EU za migrante pomeni za EU, vemo. Katastrofo, medsebojna obtoževanja, zastrupljene odnose. Kaj odprta pot v EU pomeni za evropsko prebivalstvo? Krepitev protiimigrantskega občutka, strahu pred tujci, pred terorizmom in morda posledično tudi politične uspehe skrajnih političnih strank oziroma osebnosti. Kaj vse to pomeni za migrante?