Zvjagincev je strašljivo dober poznavalec ruskih vzgibov in logike tega Leviatana, ruske države.

Smo bili v Brisbanu priče ključnega prizora epopeje odnosov med Rusijo in Zahodom, enakovrednega filmskemu pogovoru med lokalnim škofom in županom? Številni so prepričani, da je bil ledeni sprejem Vladimirja Putina na zasedanju voditeljev skupine G 20 prelomnica za ruskega predsednika. Bo uporabil moč? Če se Zvjagincev ni zmotil, bi se Vladimir Putin zdaj moral zdrzniti, nasmehniti, narediti navidezni korak naprej, nato pa pustiti, da njegovi ljudje premlatijo nepripravljenega nasprotnika. Sledi le kozmetična podrobnost: bo tudi Putin streljal mimo ali pa bo meril natančno? In sprožil?
Ameriški voditelj in njegovi evropski kolegi trenutno še igrajo vlogo moskovskega odvetnika Dmitrija, ki pride v severno zakotje na pomoč tovarišu iz vojne Nikolaju, ki ga skuša tamkajšnji župan na silo rešiti premoženja. Stavijo na formalno silo (sankcije) in ustaljene načine komuniciranja v mednarodni skupnosti (poskus dialoga, kakršnega koli že). Putin je – kot župan v filmu – dobil sveženj obremenilnega gradiva. "Verjetno vam moram zdaj dati roko, ampak rečem pa vam lahko samo eno: morate se spraviti iz Ukrajine," naj bi kanadski premier Stephen Harper dejal Putinu, ko sta se srečala v Brisbanu. Ruski mediji poročajo, da so imeli diplomati težave že s samo organizacijo predsednikovega obiska, Putin pa je na samem srečanju ostal osamljen, nekje na robu. Ko je iz delegacije pricurljala novica, da naj bi Avstralijo zapustil predčasno, je Putinov predstavnik Dmitrij Peskov to označil za neumnost. Ki pa je postala meso, kajti Putin je dejansko odšel prej. Ker je pot dolga in mora hitro v službo. Nekako tako naj bi zvenelo pojasnilo.

Ne gre spregledati, da je Putin Avstralijo obiskal po končanem vrhu APEC-a v Pekingu. Tam je bila zgodba drugačna. Kitajski predsednik Ši Džinping je zgovorno demonstriral samosvojost svoje politike, ne le v pogovorih z Barackom Obamo, ampak tudi z nedvoumno podporo ruskemu voditelju. Vladimir Putin je bil dobrodošel gost, ki je z novimi sporazumi še utrdil rusko-kitajsko navezo. Avstralija je bila, nasprotno, že od začetka mišljena kot "pot v Canosso". Le da se Putin tam ni imel namena opravičevati zaradi poleti pri Donecku sestreljenega malezijskega letala, kot je pričakovala predvsem avstralska javnost, prepričana, da so letalo zbili uporniki ali kar Rusi. Da bi bilo predsedniku lažje manevrirati, je najvplivnejša ruska televizijska postaja Prvi kanal predvajala domnevno satelitski posnetek miga, ki sestreljuje letalo. Posnetek naj bi Rusija dobila od nekega ameriškega inženirja, za katerega se je izkazalo, da zanj še živa duša ni slišala. Medtem ko naj bi ruski strokovnjaki potrdili verodostojnost posnetka, je splet preplavil val blogerskih nasprotovanj, ki dokazujejo slabo montažo dve leti starega materiala. Kaj je torej res? Če v čem, je imel zvesti prokremeljski komentator Mihail Leontjev, v katerega oddaji so pokazali posnetke, prav, ko je dejal, da naj Zahod končno javnosti predstavi svoje dokaze, kdo je sestrelil letalo. Res, bil bi že čas, da se ta zgodba premakne z mrtve točke, saj začasna poročila niso dovolj.
Ampak nazaj v Brisbane. Niti spremstvo ruskih vojaških ladij ni pomagalo. To, kar naj bi Rusija demonstrirala kot potezo moči, so v Avstraliji razumeli kot prazno grožnjo. Putin, ki je v Avstraliji lahko ugotovil le, da je dialog z Zahodom na ledišču, da je iz ekonomskega foruma nastal politični, pa je spet taktiziral. Preprosto odšel je. Če bi razmišljal strateško, bi verjetno obisk podaljšal. Nejevolji gostiteljev navkljub. Tako bi lahko vsaj simbolično preprečil sestanek ameriškega in evropskih voditeljev, ki so se zbrali po Putinovem odhodu in pretresli možnosti novih sankcij proti Rusiji.
In zdaj? Zvjagincev ne daje tolažilnega odgovora. Nesrečna Nikolajeva druga žena Lilja, ki ne vidi perspektive v zakonu s preprosto dobričino in sovražnim pastorkom, in ki ji tudi ljubezenski roman z odvetnikom ne prinese odrešitve, umre. Samomor ali umor, ni dokončno jasno. Lilja sumljivo spominja na tisoče Rusov, ki ne vidijo perspektive doma. A večina je drugačna. Tistih 85 odstotkov. Prej ali slej jih bo državna mašinerija zmlela. Še vsakogar je. Ampak prej bodo postavili cerkev na kraju, kjer je stala Nikolajeva hiša. Ker je tam lep razgled. Cerkev, ki je ne potrebujejo, saj se nedaleč stran, v ruševinah druge cerkve večer za večerom zapija zdolgočasena mladina.
Obrisi hladne vojne, ki se je nakazala že z uvajanjem sankcij, so vse bolj jasni. Tako očitnega javnega ponižanja kot v Avstraliji Vladimir Putin še ni doživel. Kako dolgo bo zdržal, me nenehno sprašujejo ljudje. Od kod naj to vem? Stališče profesorja Antona Beblerja izpred nekaj dni je videti še najbolj na mestu: "Počakajmo, kaj bo naredil gospod Putin sam." In Mihail Gorbačov ima prav, ko govori, da bolj bo Zahod Putina poniževal in nanj pritiskal, večjo podporo bo imel doma. Kar koli že bo storil, bo gotovo pogojeno z gospodarskimi razmerami. Cena nafte drsi. Rublju in ruski gospodarski rasti kaže preslabo. Inflacija bo prihodnje leto dvomestna. Poskusi oblasti, da bi prikazale drugačno sliko, pa so preočitni. Rusi so vzdržljivi, ampak ne v neskončnost. Bojim se, da lahko neizbežno nezadovoljstvo množic nekje v bolj ali manj oddaljeni prihodnosti, (začasno) prepreči le ena poteza. Prej omenjeni sprožilec. Ampak počakajmo. Medtem pa glejte Zvjaginceva. Če imate čas. In če vas zanima. Bi vas moralo. Njegova zgodba lahko hitro postane vaša.