Ljerka Bizilj Foto: BoBo
Ljerka Bizilj Foto: BoBo

Bo zdaj to znal razložiti kolegu ‒ ministru za javno upravo Rudiju Medvedu, vladi in koaliciji? Ja, denar ni vse, vse drugo je pomembnejše. Morda res, a poleg tega, da so strokovnjaki v primerjavi z Evropo nizko plačani, je glavni problem javnega sektorja nepravičnost sistema! Delovni, sposobni ‒ se počutijo opeharjeni, njihov trud je praviloma zaman ‒ saj so največkrat enaki z onimi, ki hodijo predvsem v službo ‒ in prav tako dobivajo plačo, če pragmatično poenostavimo razmere. In sodišča najpogosteje zagovarjajo tiste, ki iščejo ovinke ‒ ti se tudi najpogosteje pritožujejo.

Da, javni sektor se sesuva in z njim država in njena politika: Gregor Virant je sistem postavil in je morda takrat to bilo dobro, zdaj pa ta sistem 'ruši' državo. In srednjeročno ne bo mogoče nič urediti ‒ ne čakalnih vrst ne zadržati kakšnega zdravnika, strokovnjaka doma, če tega sistema nekdo ne bo renoviral. Politika bo vlagala in vlagala dodatna sredstva, trenutno kaj rešila, uredila pa nič. Ljudje smo krvavi pod kožo. In zdaj v politiki niso samo teoretiki, profesorji, ampak je nekaj oseb, ki so se srečevali s podobnimi, popolnoma vsakdanjimi problemi. A vendarle je vprašanje, koliko so sposobni razrešiti probleme. V javnem sektorju je vendarle drugače kot v zasebnem ‒ tam si, ustvarjaš, si uspešen ali pa te ni ‒ če 'ne prodaš', praviloma propadeš. V javnem sektorju ‒ se vedno reši ‒ se stavka, se grozi in se najde neka, čeprav zgolj začasna rešitev. In politika ima rada začasne rešitve, kajti urediti razmere ni vedno popularno in zahteva veliko znanja, dela in vztrajnosti.

Eden izmed nekdanjih ministrov ‒ mi je razlagal, kako so v času blaginje kopičili v šolah dodatne predmete, dejavnosti in nihče ni razmišljal, da ima vreča vendarle dno! Da ne omenjamo ministrstev, agencij in vseh priveskov državne uprave! Koliko ministrov je v zadnjih desetih letih lahko kogar koli odpustilo? Vsak minister pripelje svoje in počasi se kadri kopičijo, kopičijo. Nekoč mi je nekdo na Kosovu dejal: Nikoli ne bodo uredili države ‒ preveč jih dela v tujini in pošilja denar domov, potem večini ni treba delati, zgolj politizirajo, se organizirajo, 'sindikalizirajo' … In ko sem pred leti razlagala podjetniku, kako bi bilo treba urediti to in ono ‒ me je prav čudno gledal: v javnem sektorju? Tu moraš pustiti 'status quo' ‒kakor se izpostaviš, hočeš kaj pomembnega spremeniti ‒ 'dobiš po glavi', postaneš moteč element in se te hočejo rešiti. Javni sektor v Sloveniji ima najmočnejši samoohranitveni nagon in naboj, saj nikoli ne bije boja za obstanek, ampak boj za ohranjanje obstoječega ‒ nima česa izgubiti.

In zato v javnem sektorju ‒ lahko vodijo zavode ‒ teoretiki ‒ brez smisla za vodenje, organizacijo dela, brez strategije, ker morajo biti predvsem prometniki in politično lojalni ‒ kot še pred tridesetimi leti, ko so bili predsedniki vlad, podjetij predvsem politično primerni in se jim ni niti sanjalo, kaj je računovodski izkaz. Tudi danes to v javnem sektorju marsikje še vedno ni pomembno in očitno potrebno. Pogosto so tukaj pomembnejši sindikati. Za koga se zavzemajo? Za one, ki veliko in dobro delajo? Za one, ki ne zmorejo? Zdi se, da največkrat za tiste, ki iščejo ovinke …

Torej, potrebujemo sistem, kjer bo več reda, kjer bo določeno, kaj je za plačo treba narediti in kako nagraditi dobre, sposobne in sankcionirati 'ovinkarje. Tudi trg dela je slabše zakonsko 'postavljen', kot je bil v socializmu. To povzroča največ nezadovoljstva! In seveda ‒ tole z evropskimi cenami in slovenskimi plačami se bo tudi moralo končati! Mladim bo ali pa je že vseeno, kje delajo in v katerem jeziku. Bomo v Sloveniji ostali 'stari' in 'oni, ki se jim ne ljubi delati? Zakaj pa bi moralo imeti vodstvo državnih podjetij (banke, zavarovalnice etc.) evropske plače, delavci, zdravniki, znanstveniki pa slovenske? Za to še nisem slišala prepričljivih argumentov. Cene ‒ imamo praviloma evropske! Zdravnik z desetimi leti izkušenj ima neto osnovno plačo približno od 1.500 do 1.820 evrov.

Ustvarili smo neki anarhični svet, marsikdo se pritožuje, ljudje nergajo, so nezadovoljni, a največkrat proti spremembam. A red, urejenost, pravičnost ‒ mora koristiti sposobnim, delovnim, ustvarjalnim. Imamo v Sloveniji postavljen sistem predvsem za one, ki se jim ne ljubi?

Tudi tukaj bo politika pokazala svojo sposobnost, moč … In časa ima malo, kajti eno leto pred volitvami se takšnih stvari ne ureja …