Begunci so taka tema. Brez moraliziranja in brez vzbujanja slabih občutkov, begunska kriza je tu in bo tu še nekaj časa. Najbolje bi bilo, da se soočite/-mo z lastnimi strahovi in predsodki.

V zadnjem obdobju za kaj drugega kot za begunsko krizo ni bilo prostora v medijih, v razgovorih, v debatah med kolegi. Večina teh razprav je čustveno obarvanih in slikajo Madžarsko kot zadnjo srednjeveško diktaturo v sodobni Evropi. To, kar počnejo v tej državi, je v velikem delu skladno z evropskimi pravili. Kar je pomembno. Način, kako to počnejo, je odvraten in nevreden te Evrope, ki je utemeljena na človekovih pravicah in na človečnosti.

Metanje hrane čez ograjo, spotikanja, zavračanje ljudi, ne beguncev, ljudi, presega meje vsega, za kar smo se dejansko borili v zadnji svetovni vojni. Za ljudi in proti razlikovanju na podlagi etničnih, verskih in obraznih značilnosti. Ta boj smo v Evropi nato ponovili še v zadnjem desetletju minulega stoletja, a ni nič pomagalo. Še vedno se nekaterim zdi, da so ... nekaj več in tisti, ki jih proseče gledajo, nekaj manj. Težko si predstavljam, da se s tako sliko Madžarske želi strinjati večina tamkajšnjega prebivalstva.

V zadnjem tednu smo predvsem v Evropskem parlamentu slišali zaklinjanje, da nacionalni egoizmi ne bodo prevladali v razpravah o Evropi, o pomoči beguncem. Nesmisel. Nacionalni egoizmi so gonilna sila evropskih odzivov in ozadje iskanja kompromisov. Predsednik Evropske komisije Jean-Claude Juncker je imel prvi govor, v katerem ni risal prijazne slike razmer. Pihal je na dušo podobno mislečim, kot je sam, in govoril, da je treba ukrepati. Res, zelo prepričljiv nastop, še posebej, če se zavedamo, da se razprava o nujnosti ukrepanja vleče od zgodnje pomladi. Zelo zgovoren. Da, to bo prava beseda.

Nacionalni egoizmi so vključeni v delovanje Evropske unije. 28 članic, vsaj 70 stališč. Malce karikiram, a večkrat imam občutek, da nekatere države na zasedanja EU prispejo z vsaj tremi različnimi scenariji in se potem glede na to, kaj pravijo drugi, odločajo, kateri od predlaganih scenarijev sodi na sceno.

Za Slovenijo bi bilo stališče, da, sprejeli bomo begunce, dovolj. Brez dodatnih razpredanj o tem, koliko, kdaj in s kakšnih pedigrejem. Brez dodatkov o tem, ali so obvezujoče kvote za prihodnje izredne razmere smiselne ali ne. A to počno vsi, nesmiselno bi bilo izpostavljati slovenska stališča kot dvoumna. Morda bi se morali vprašati, kot je nekega begunca v Avstriji pred dnevi vprašal kolega Lojze Kos, »Zakaj pa ne Slovenija?« Ali pa si odgovoriti na to vprašanje.

A, kot rečeno, v tej evropski zgodbi o beguncih, je naša država daleč od tega, da bi bila problematična, čeprav se trenutno pošiljanje beguncev nazaj na Madžarsko zdi prav težavno.
Lahkih rešitev v tej sagi ni. Vsak, ki je popolnoma prepričan, da ravna prav, je morda pozabil na to, da ima nekdo drug morda drugačno mnenje in je prav tako prepričan, da ravna prav. Begunci so dobra tema za evropske in nacionalne politike. Odstirajo razlike v EU in v dojemanju človekovih pravic. Znova se lahko prepričamo, da je svet okrogel in da je pogosto, da povsem običajni ljudje govorijo povsem neobičajne neumnosti.

Konec junija sem se s snemalcem odpravil v Calais, kjer ob enem od izvozov z avtoceste, na peščinah, poraslih z nizkim, hladnega vetra vajenim rastjem, živi do 3000 oseb. Džungla. Tako pravijo temu naselju. Ljudje tam so predvsem mladi, rekel bi, da kar v velikem številu ekonomski migranti, čeprav se zavedam, da je po videzu nemogoče presoditi migranta ali begunca. Tudi zato so tam zgolj ljudje, ki nimajo drugega kot dostojanstvo in upanje na boljši jutri. Ki ga politična, ali pa širše gledano, javna razprava, ne zgolj na skrajnih polih političnega prostora, še zdaleč ne, vedno znova preizkuša. Tudi tule v Bruslju, kjer ljudje čakajo na boljše življenje, jim rojaki z boljšo sedanjostjo, pa tudi drugi, prinašajo oblačila ter siceršnjo opremo za preživetje v tem deževnem in vetrovnem delu svetu. Ljudje v Calaisu denimo razmišljajo le o tem, da bi šli čez ali spodaj. V Veliko Britanijo. Brez jasne slike o tem, kaj bi se zgodilo tam. Cilj še zdaleč ni konec potovanja.

Ko gledate te ljudi, ko gledate njihove šotore in njihovo življenje, natovorjeno v eno plastično vrečo, ni vprašanj, ni dvomov, čustva so popolnoma odveč. Gre za povsem racionalno ravnanje. Preživetje in boljše življenje. Preprosto. Ljudje.