Točnih podatkov, koliko redno zaposlenih novinarjev je v zadnjih dveh letih ostalo na cesti, sicer ni, zagotovo pa jih lahko štejemo v desetinah. Ta masovni eksodus v medijih poteka tiho, brez protestov, odmevnih tožb, novinarskih akcij. Foto: BoBo
Točnih podatkov, koliko redno zaposlenih novinarjev je v zadnjih dveh letih ostalo na cesti, sicer ni, zagotovo pa jih lahko štejemo v desetinah. Ta masovni eksodus v medijih poteka tiho, brez protestov, odmevnih tožb, novinarskih akcij. Foto: BoBo
Tanja Starič
Tanja Starič Foto: MMC/Miloš Ojdanić

V nasprotju z napovedmi in pričakovanji se število medijev ni bistveno zmanjšalo. V razvidu ministrstva za kulturo jih je vpisanih okrog 2000. Še vedno izhajajo trije nacionalni dnevni časopisi, za deleže gledanosti se z lastnim informativnim programom poleg nacionalne televizije spopadata kar dve komercialni televizijski postaji. V zadnjem obdobju se – pričakovano - uveljavljajo spletni portali, med njimi tudi takšni, ki imajo za sabo resno finančno zaledje. In, konec koncev, nastal je celo strankarski multimedijski eksperiment.

Res je, da je v preteklih desetletjih propadlo nekaj ambicioznih projektov, med drugim tudi vsi poskusi ustanovitev novih dnevnih časopisov različnih političnih usmeritev. Toda podatki kažejo, da je medijski prostor pravzaprav v razcvetu – svoje kanale za informiranje ciljne javnosti prijavljajo lokalni veljaki, podjetja, interesne skupine, lobisti, celo politična stranka. Menda razmišlja o tem, da bi državljane neposredno – torej brez nadležnih novinarjev - preko spleta obveščala tudi vlada.

Hkrati pa je dejstvo, da naklade časopisom dramatično padajo, da so gledanosti televizij in poslušanosti radijskih postaj bistveno slabše kot še pred desetletjem in da so po zadnjih raziskavah tradicionalni mediji občinstvo, mlajše od 30 let, skorajda že izgubili. Ponudba na trgu torej nima racionalne (ekonomske) logike - ali pa potrjuje, da se lastništvo medijev še vedno izplača, vendar zaradi drugačnih razlogov. Verjetno najpomembnejšega od njih je razgalila prva poteza novega lastnika osrednjega slovenskega dnevnika, ki je za odgovornega urednika postavil kar - svojega piarovca.

A na drugi strani so znotraj medijskih hiš posledice digitalne revolucije, krize, pomanjkanja vizije in znanja, pa tudi slabega vodenja, zelo očitne. Mlada generacija novinarjev, ki se zdaj že približuje srednjim letom, že desetletje zaman čaka na svojo priložnost in praviloma ostaja v prekarnem delovnem razmerju. Za najmlajše, tiste, ki šele prihajajo iz fakultet in ki so pripravljeni delati za vsako, tudi najnižjo ceno, so se v največjih medijskih hišah vrata skorajda popolnoma zaprla. Hkrati pa je dokončno padel mit o zaščitenih redno zaposlenih novinarjih srednje in starejše generacije, ki da odžirajo delo mladim, niso pripravljeni na spremembe in jih zaradi zakonske zaščite lastniki ne morejo odpustiti.

To preprosto ni res. Točnih podatkov, koliko redno zaposlenih novinarjev je v zadnjih dveh letih ostalo na cesti, sicer ni, zagotovo pa jih lahko štejemo v desetinah. Ta masovni eksodus v medijih poteka tiho, brez protestov, odmevnih tožb, novinarskih akcij. Novinarji so zadnjič stavkali leta 2004; razlog je bil položaj prekarcev, protest pa je neslavno propadel. Najbolj zaradi neenotnosti, saj se nekaj pomembnih komercialnih medijev ni priključilo stavki.

Danes slovensko novinarstvo ni več sposobno izpeljati skupne protestne akcije. V zadnjih letih je bil najbolj množičen shod novinarjev iz različnih medijev ob terorističnem napadu na francoski satirični časopis Charlie Hebdo. V Sloveniji lahko zbudi solidarnost morda le še nizkoten tvit Janeza Janše, protesti pa praviloma potekajo v virtualnem svetu družbenih omrežij.
Novinarji, prav tisti, ki najglasneje opozarjajo na družbene anomalije, v ključnem trenutku niso sposobni dvigniti glasu. Razlogov za to je več: neusmiljen in škodljiv generacijski spopad, tekmovalnost med (pre)številnimi mediji, strah pred izgubo službe, na drugi strani pa zavedanje, da so spremembe neizbežne, napovedi pa slabe. Takšne razmere so seveda idealne za lastnike, ki medij razumejo samo kot orodje in orožje za promocijo lastnih interesov. Prestrašeni, nemotivirani in vsevprek sprti delavci so lahka tarča za "čiščenje" odvečnih stroškov. Mantra o tem, da bi moral biti trg dela "bolj fleksibilen", še nikoli ni zvenela bolj absurdno. Izkušnje kažejo, da odpuščenih novinarjev uprave ne nadomeščajo z novimi kadri iz vrst prekarcev, ki čakajo pred vrati. Zato bodo procesi, ki potekajo v globoki senci družbenih sprememb, tako usodno preoblikovali slovensko medijsko krajino.

Mediji seveda lahko obstajajo tudi brez novinarjev. V nekem tujem brezplačniku so članke v prostem času pisali kar lokalni učitelji. Informacije, ki jih objavljajo nekateri spletni portali in jih pogosto reciklirajo tudi bolj kredibilni mediji, zelo očitno nastajajo v štabih za stike z javnostmi. Edini zaveznik tistih, ki še vedno opozarjajo na družbeno odgovornost in javni interes, na to, da so kritični in resnicoljubni mediji eden od ključnih temeljev demokratične družbe, je lahko le še kritična javnost. Lastniki in – žal – tudi notranje razklana novinarska skupnost k temu očitno ne moremo več veliko dodati.