Obračuni z oligarhi so del preteklosti. Sesanje surovin iz zemeljskih globin, kljub nenehnemu ponavljanju o potrebi prehoda k visokim tehnologijam, je stvarnost. Kako naprej, kam v tretjem predsednikovem mandatu Vladimirja Putina? Leta in leta se predsedniški govori niso spreminjali. Isti poudarki, identične obljube. Zgodile so se množične demonstracije, menjavajo se ministri, odhajajo ideologi, vsaj navidezno so se oblasti spopadle s korupcijo, predsednik pa se še naprej občasno v formatu neposrednega televizijskega prenosa pogovarja z državljani. Na spletu brbota boršč iz nasprotujočih si mnenj, žolčnih kritik, vdanosti v usodo, opozoril pred razpadom sistema, pa tudi zadovoljstva z razmerami … Sodni procesi, represivna zakonodaja, domnevno vračanje »old boysov« s trdo roko in vidnimi ali nevidnimi epoletami na ramenih. Ves ta kolaž se je kot pisana scena vrtel pred čudno nezainteresiranimi očmi sveta, dokler se ni zgodila Sirija. Pravzaprav se je morala nekaj časa dogajati, preden je rusko odvetništvo v odnosu do uradnega Damaska dobilo dejansko moteči predznak. »Ne razumem poskusov medijev iz prodaje orožja narediti senzacijo. Nikoli nismo skrivali, da Sirijo oskrbujemo z orožjem v skladu s podpisanimi pogodbami. Pri tem ne kršimo nobenih mednarodnih pogodb niti lastne zakonodaje, ki je na področju nadzora nad izvozom ena najstrožjih na svetu. Dobavljamo pa predvsem tehnologijo, namenjeno obrambi, sisteme protizračne obrambe. To v nobenem pogledu ne ruši ravnotežja sil v regiji in ne daje prednosti v spopadih z opozicijo,« je izjavil ruski zunanji minister Sergej Lavrov. Nenadoma mediji niso več poročali o padajočih ruskih satelitih, spodletelih poskusih novih raket. Rusko orožje v podobi raketnih sistemov S-300 in Jahont je postalo »uničujoče«, »nepremagljivo«. In v Rusijo so v pičlem tednu prišli John Kerry, David Cameron, Benjamin Netanjahu in Ban Ki Mun. Če bi bilo kaj več časa, bi prišel verjetno še kdo. Ampak nič hudega, bodo pa prišli na mednarodno konferenco in poslušali nove razlage o mednarodnem pravu.

Rusija je tak kompliment potrebovala. No, tudi zaslužila, seveda. Ampak besede ruskih voditeljev, ki v svojih nagovorih nikoli ne pozabijo poudariti, kako velika je domovina, pa je to preprosto ostajalo le geografska oznaka, so se spet napolnile z ustreznim pomenom. Da je podoba popolna, so na ameriško zadrego ruska in svetovna poročila preplavili prizori zadržanja vohuna CIE, ki naj bi deloval pod krinko diplomata in skušal novačiti pripadnike tajne službe FSB, da bi ameriška »kolegialna organizacija« dobila podatke o severnokavkaškem uporniškem podzemlju. Bostonska tragedija je tako nekoliko olajšala zadrego, ker pač niso zalotili vohuna, ki bi recimo brskal za načrti novega ruskega orožja. A, kot so poudarili pri FSB-ju, se dejavnost ameriških obveščevalnih služb v Rusiji opazno krepi. Njihove metode, ko na teren pošiljajo mladeniče s kričečimi lasuljami, sicer niti približno ne spominjajo na spektakularne prizore iz akcijskih filmov. Ampak saj tudi Britanci niso nič bolj spretni z nekimi čudnimi kamni v moskovskih parkih z vgrajenimi oddajniki, ki so zabavali javnost pred leti. Ali pa Rusi sami, ki menjavajo ameriške vohune za ruske, slednji pa potem doma v Rusiji, če so že bili razkrinkani, kot je bila Anna Chapman, postajajo kar televizijske osebnosti. V prostem času pa nadobudneže na poletnih taborih prokremeljskega podmladka učijo domoljubja.

Da Rusijo tare sindrom imperija, ki ga država po svoji monarhični in nato sovjetski preteklosti ne more, ne zna, noče preživeti, živeti pa pravzaprav tudi ne najbolje, vam bo povedal vsak kritik režima. Bodisi prekaljeni aktivist za človekove pravice, še sovjetski disident ali pa zanesenjaški mladec, ki se je rodil šele, ko se je stari svet poslavljal. A predstave, kaj naj bi bila »normalna« država, so različne. Kakršne koli že so, Rusija bo zmeraj država, brez katere svetovni orkester ne bo mogel igrati. Tega se pretežno zaveda, pa vendarle pogosto potrebuje zunanjo potrditev. Kot soproga ruskega veleposlanika v znani filmski klasiki 55 dni v Pekingu (1963), ki na diplomatskem plesu ljubosumno sika zaradi smaragdne ogrlice svakove vdove, Natalije Ivanove (Ava Gardner), in jo mora mož opozoriti, da zaradi obilice nakita na njenem vratu za kar koli, kaj šele za smaragde, preprosto ni več prostora.

Tretji predsedniški mandat je tako predvsem igra v slogu. Ples, ki ga Vladimirju Putinu za zdaj še uspeva plesati z nujno gracioznostjo. Z opozicijo, za katero kaže, da ji vendarle nekoliko pohaja sapa, se uspešno sooča. Sodni procesi in sporna zakonodaja grozijo, da bodo postali takšna rutina, da bodo zanimali le še neposredno prizadete. Napovedujeta se še dva velika promocijska meta, olimpijske igre in SP v nogometu. Za oboje bodo namenjena rekordna sredstva, vse bo pripravljeno v zadnjem hipu, usoda objektov po spektaklih nato ne bo več nikogar zanimala, svetovna javnost se bo morda še zdrznila ob kakšni spremljajoči zgodbi o korupciji in izkoriščanju sezonskih delavcev, kdo pa bo vse skupaj plačal in vlekel kratko, pa bo zanimalo že bistveno manj ljudi. Saj se ve, kdo. V Rusiji denar vendar naj ne bi bil težava. Toliko bolj, ker gospodarske razmere v državi po ocenah premierja Dmitrija Medvedjeva, ki mu v kavni usedlini napovedujejo odhod, niso

slabe, ampak»nekaj srednjega«. Premier je dodal, da krize ne bo, in državljanom zagotovil, da ni treba kopičiti zalog konzerviranega mesa in vžigalic. S tem pa je bilo povedanega več, kot si je gospod Medvedjev verjetno mislil.