Kolumna Mojce Petrič Bužan Foto: MMC RTV SLO
Kolumna Mojce Petrič Bužan Foto: MMC RTV SLO
Univerza na Primorskem zaprla vrata javnosti

/."

To so besede iz dopisa Univerze na Primorskem, naslovljenega na urednike in celo vodstvo nacionalne televizije, o nesprejemljivem poročanju novinarjev. Trkajo na njihovo vest, saj bi ti morali, če bi le bili dobromisleči in iskreno zavzeti za dobrobit lokalnega okolja, brez pomislekov spodbujati poročanje o uspehih univerze in častiti lik rektorja. Pa tega ne počnejo. Novinarji brez zadržkov ves čas dvomijo o dobrem delu, zastavljajo neprijetna vprašanja, zahtevajo dokumente in preverjajo porabo javnega denarja. To počnejo z namenom.

Začelo se je povsem drugače, obetavno. Prihod novega rektorja Dragana Marušiča so mnogi pozdravili z navdušenjem. Tudi novinarji so njegovo izvolitev spremljali s simpatijami. V njem so videli človeka, ki se bo znal zoperstaviti pritiskom, pometel z zaslužkarstvom v akademskih krogih, zagnal razvojne projekte in postavil mlado univerzo na trdne temelje, ki jih je že na samem začetku zamajala sporna gradnja. Nič od tega se ni zgodilo. Nov veter se je izkazal za zatohel zrak. Univerzo so še naprej pretresali notranji spori, podkrepljeni z novimi zaposlitvami, dopuščali so se umazani študentski posli, gradnje so zastale, nastalo pa več uvelih programov brez študentov. Prvih deset let je primorska univerza dočakala brez študentskega doma, s sprtimi zaposlenimi in številnimi tožbami. Nič več težave, za katere bi iskali vzrok v tem, da so komaj shodili, ampak težave, ki bi terjale rešitev v strnjenih vrstah, razvidni in pretehtani porabi denarja, jasnih ciljih in prednostnih nalogah s široko podporo. A so vsi, ki so opozarjali na nepravilnosti, postali sovražniki univerze. Tudi novinarji.

Začelo se je mehko, nenapovedano, brez alarma. Najprej z namigi, da nismo izpolnili pričakovanj. Nato z nasvetom o primernih novinarjih in se nadaljevalo z vabili na pogovore na štiri oči. Nato z dobrohotnimi nasveti o pomenu nekaterih dogodkov in po krivici spregledanem trudu. Nadaljevalo se je vse bolj trdo, začelo je zmanjkovati potrpljenja. Neprijetnih vprašanj namreč ni bilo vse manj, ampak vse več. Novinarji so postali nadležni in nesramni. Hoteli so vedeti, kako na univerzi trošijo javni denar, zakaj so nekateri zaposleni v nemilosti, želeli so videti pogodbe in se prepričati o zakonitosti ravnanja. Na konkretna vprašanja sedaj prejemajo splošne odgovore ali sploh nobenih, ni jih več med vabljenimi na tiskovne konference, vsakemu kritičnemu prispevku sledi zahtevek za popravek, obveščanje nadrejenih o menda zlonamernem in zavajajočem poročanju, in z neznosno lahkostjo še tožba. Pritiski pač.

Končalo se je. Z razblinjenimi iluzijami, ki so jih nekateri na univerzi gojili v odnosu do medijev. In z neprijetnim spoznanjem, da niso vsi pripravljeni nekritično sprejeti vsiljene podobe. Še vedno pa niso dojeli, da novinarji zastavljajo vprašanja prav zato, ker so tudi sami prepričani, da je univerza kot so z zanosom zapisali "steber razvoja in zaposlovanja v regiji".

Univerza na Primorskem zaprla vrata javnosti