Dr. Noah Charney je ameriški pisatelj, predavatelj in umetnostni zgodovinar. Je avtor več knjig, tudi svetovne uspešnice Slovenologija. Z družino živi v Kamniku, v Sloveniji.Foto: Shipo
Dr. Noah Charney je ameriški pisatelj, predavatelj in umetnostni zgodovinar. Je avtor več knjig, tudi svetovne uspešnice Slovenologija. Z družino živi v Kamniku, v Sloveniji.Foto: Shipo

Vendar pa je pomembno tudi, da vidimo, ne le gledamo. Pri gledanju gre za nekaj pasivnega – podobo vsrkamo le površno, medtem ko so naše misli drugje. Videti na drugi strani pomeni, da ob gledanju tudi razmišljamo, kar vodi do tega, da si bomo o videnem ustvarili mnenje in (mogoče) to tudi razumeli. Neka študija še iz časov pred družbenimi omrežji je pokazala, da ljudje na razstavah v povprečju za ogled fotografije porabimo le tri sekunde – s tem da smo teoretično tam izključno zaradi tega, da bi si ogledali razstavljene fotografije. Pomislite, kako malo časa gledamo fotografijo šele takrat, ko s prsti nestrpno drsimo po zaslonu med brskanjem po Instagramu. Kakšno sekundo morda?

Fotografija mora torej takoj napraviti vtis na nas, da se bomo sploh ustavili in zadržali pri njej ter ji s tem dali priložnost, da se "razvije". Če nas ne pritegne takoj, nas bo zelo verjetno odneslo naprej, mimo nje. To pomeni, da ni več subtilnosti, ki jo nadomesti močan prvi vtis: od udarne tematike, ki nas pretrese, do dramatične osvetlitve, živih barv ali močnih kontrastov, če imamo opravka s črno-belo fotografijo. Nima se smisla spraševati, ali je to "pošteno" ali ne. Tako pač je, kar pomeni, da morajo fotografi dandanes, če želijo doseči prepoznavnost, to upoštevati.

Pred nekaj leti sta Veleposlaništvo Združenih držav Amerike in Mekinjski samostan v Kamniku v sklopu enotedenskega bivanja, razstave in pogovorov gostila enega najvidnejših ameriških fotografov Jesseja Burka. Burke je lastnik obširnega portfolia, njegov "največji hit" pa je fotografija, ki je tako udarna in ikonična, da je postala enako značilna zanj, kot je določena jed za kuharske mojstre. Na fotografiji je njegova hčerka, ki je med prhanjem začela krvaveti iz nosu. Poklicala je očeta, ta pa jo je – še preden je poskrbel za njen nos – na hitro fotografiral. Nastala je ena najsijajnejših fotografij, kar sem jih kdaj videl, ki še posebno ustreza današnjemu času, ko je vtis, ki ga dobimo v prvem delčku sekunde, tako pomemben.

Zaradi Burkovega obiska sem se začel zanimati za fotografijo, pa tudi zaradi projektov, ki sem jih pripravil v sodelovanju z izvrstnimi mladimi slovenskimi fotografi: Matjažem Tančičem, Manco Jevšček, Matevžem Paternostrom, Cirilom Jazbecem in Primožem Korošcem. Zame so predstavljali nekakšno vstopno točko v to sceno, ki sem si jo zaradi njih želel raziskati. Slovenija premore obilo dobrih fotografov – od tistih, ki slikajo značilne in vseprisotne lepe pokrajine, do prodornih in avantgardnih mednarodno priznanih umetnikov. Če sem v prejšnjih kolumnah pisal o sodobnih slovenskih umetnikih in komikih, se v tej posvečam fotografom.

Aristotel je sicer govoril o drami in poeziji, vendar pa je bila njegova ideja prilagojena tudi za lepe umetnosti in gre takole. Če hočete vedeti, ali je umetniško delo dobro, si zastavite tri vprašanja: 1) ali je lepo, 2) ali je "dobro", kar pomeni, da je vidna umetnikova spretnost ter da je uspel doseči, kar koli je želel doseči, in 3) ali je zanimivo. Vse preveč sodobne umetnosti poskuša zadostiti le tretjemu kriteriju. Umetnost, ki je zgolj "zanimiva", me ne zanima. Hočem občudovati umetnikovo spretnost in hočem, da se mi zdi umetnost lepa, če že ne v estetskem smislu, pa vsaj na način, da me čustveno premakne v neko drugo smer, kot sem čutil, preden sem naletel nanjo.

Noah Charney

Ko sem na svojem Facebookovem profilu zastavil odprto vprašanje, ali mi lahko kdo priporoči kakšne odlične slovenske fotografe, sem že v enem dnevu dobil več kot 150 odgovorov. Ko sem pregledoval predloge (in preveril sem vsakega), sem spoznal, da obstaja precej široka razlaga pojma fotograf. Za namene tega članka bom svojo definicijo nekoliko zožil in potisnil na stran žanrske fotografe, torej tiste, ki so specializirani za eno področje. Imamo zelo dobre kulinarične fotografe (v tej kategoriji zame zmaga Manca Jevšček). Imamo tudi zelo dobre fotografe, ki so specializirani za fotografiranje golih dam (Aleš Bravničar), pokrajin (Jošt Gantar in Ana Pogačar med mnogimi drugimi), za podvodni svet (multitalentirani Arne Hodalič), arhaične analogne tehnike (Borut Peterlin in Herman Pivk), sanjave pokrajine z gorami (Jurij Pelc), imamo celo strokovnjaka za fotografiranje jam (kapo dol, Peter Gedei). Nameraval sem se osredotočiti na vsestranske fotografe, ki so še posebno padli v oči bodisi meni bodisi zunanjima ocenjevalcema, ki sem ju intervjuval za ta članek. Eden od njiju je že prej omenjeni Jesse Burke, drugi pa avstralski umetnostni kritik in pisec dr. Nathan Dunne.

Poleg tega sem naredil anketo, v katero sem zajel približno dvajset slovenskih fotografov in jih prosil, da predlagajo tiste, ki so jim všeč. Sledeča raziskava sodobne scene je torej plod skupnih naporov. Če morda tudi vi veste za kakšne dobre fotografe, ki sem jih izpustil, jih, prosim, predlagajte v komentarjih in zraven dodajte še povezavo do njihovega portfolia.

Obstaja tudi cela množica ljudi, ki sami sebe dojemajo kot fotografe, ker znajo posneti dokaj dobre slike. "Instagramifikacija" fotografije pomeni, da lahko celo jaz posnamem fotografijo, za katero si mislim: "Hej, saj tole je pa precej dobro (sploh ko je dodan še filter), lahko bi jo celo objavil." Vendar pa moram kot umetnostni zgodovinar (torej tudi neke vrste kritik) nekje postaviti mejo. Za potrebe tega članka bom uporabil aristotelsko tripartitno definicijo, kaj naredi umetnost veliko. Oziroma, če uporabim manj fino izrazje, svojo presojo glede sodobne fotografije bom utemeljil podobno kot pri drugi umetnosti, torej na način, kot so renesančni humanisti interpretirali Arisotelovo Poetiko. Aristotel je sicer govoril o drami in poeziji, vendar pa je bila njegova ideja prilagojena tudi za lepe umetnosti in gre takole. Če hočete vedeti, ali je umetniško delo dobro, si zastavite tri vprašanja: 1) ali je lepo, 2) ali je "dobro", kar pomeni, da je vidna umetnikova spretnost ter da je uspel doseči, kar koli je želel doseči, in 3) ali je zanimivo.

Fotografija iz serije Kanye, Juergen and Kim, ki jo je posnel Juergen Teller. Leta 2016 so bile del razstave Enjoy Your Life v Bonnu.  Foto: EPA
Fotografija iz serije Kanye, Juergen and Kim, ki jo je posnel Juergen Teller. Leta 2016 so bile del razstave Enjoy Your Life v Bonnu. Foto: EPA

Vse preveč sodobne umetnosti poskuša zadostiti le tretjemu kriteriju. Umetnost, ki je zgolj "zanimiva", me ne zanima. Hočem občudovati umetnikovo spretnost in hočem, da se mi zdi umetnost lepa, če že ne v estetskem smislu, pa vsaj na način, da me čustveno premakne v neko drugo smer, kot sem čutil, preden sem naletel nanjo. Lahko mi rečete tradicionalist, toda nimam veliko razumevanja za avantgardni slog fotografije, osredotočen na posnetke, ki so videti, kot da so bili po nesreči narejeni v pijani omami leta 1987 s fotoaparatom za enkratno uporabo Fuji s samodejno bliskavico. Ta slog se mi ne zdi niti lep niti zanimiv in tudi spretnosti ne izkazuje. Vseeno se zavedam, da tak način velja za modnega in da njegovi zagovorniki namerno delajo fotografije, s katerimi je vse "narobe": so presvetle, slikane s slabimi fotoaparati, včasih z bliskavico, izogibajo se dobre kompozicije. Gre za odločitev, da se odmaknejo od tega, kar so nekateri videli kot pretirano "popolno" fotografijo, do skrajnosti spolirano, lepo in z idealno kompozicijo. Tak slog se je najprej razvil na Japonskem, v evropsko modno fotografijo pa ga je pripeljal Juergen Teller v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Na nek način to spominja na manieristične slikarje v Firencah v 16. stoletju, ki so se na popolno ravnovesje in harmonijo Rafaelovih slik, čemur rečemo visokorenesančni slog, odzvali z odločitvijo, da je bila popolnost že dosežena in se bodo raje preskusili v namerni nepopolnosti. Vendar pa manieristične slike ostajajo lepe ter kljub odstopanju od popolnoma usklajene kompozicije izkazujejo spretnost in znanje. Ti slikarji niso zavrnili veščine slikanja, temveč so le začeli slikati drugače. Teller je tehniko ožigosal, češ da je nekaj zategnjenega in že izpetega. Resno? Če bi kuharski mojster odpravil tehniko kot nepotrebno, bi lahko na primer pustil vreti filet mignon čez noč, nato pa ga serviral pod porcijo surovih špagetov. Saj razumem fotografije v tem slogu, ne odpravim jih preprosto kot "kar nekaj", vendar pa tega sloga nimam za svojega. Toda to samo po sebi ne pomeni nič – ne obstaja namreč objektivno "pravi" slog, ki bi nam moral biti všeč.

V Sloveniji Tellerjev pristop uporablja Tadej Vaukman. Foto: Tadej Vaukman
V Sloveniji Tellerjev pristop uporablja Tadej Vaukman. Foto: Tadej Vaukman

Jesseju Burku, ki pri svojih fotografijah uporablja popolnoma drugačen pristop, je na primer izmed slovenskih sodobnih fotografov najbolj všeč Tadej Vaukman. Ta uporablja Tellerjev pristop, ki se ga Burke preprosto ne more nasititi: "To, kar iščem v portfolijih fotografov, so dokazi o njihovi edinstveni viziji. Kaj na svetu vidijo na svojstven način? Lahko je preprosto ali globoko zapleteno, vendar pa mora biti nekaj prepoznavnega. Fotografije Tadeja Vaukmana v fotoknjigi Dick Skinners na primer govorijo poseben jezik, ki ga lahko posreduje le on. Njegova dela me pogosto pripeljejo na prizorišče kaosa – v njih lahko slišim in vonjam, kaj vse ga obdaja, in s tem tudi mene. So globoko osebna, hkrati pa tudi lahkotna. Dela Ane Zibelnik v seriji z naslovom Immortality is Commonplace so dokaz umetničinega jasnega zavedanja krhkosti naravnega stanja Zemlje in lahko služijo kot sredstvo za lažje razumevanje večjih konceptov, kot sta čas in smrt."

Fotografij, ki so naknadno močno retuširane, "fotošopirane", kot se reče, ne obožujem ravno. Še zlasti digitalne fotografije lahko magično postanejo nekaj popolnoma drugega kot to, kar je fotograf videl skozi objektiv, to pa se mi zdi podobno goljufanju. Vse skupaj postane montaža, multimedijski projekt, ne več ujeti trenutek.

Noah Charney

Z veseljem sem dežurna tečnoba. Tudi fotografij, ki so naknadno močno retuširane, "fotošopirane", kot se reče, ne obožujem ravno. Še zlasti digitalne fotografije lahko magično postanejo nekaj popolnoma drugega kot to, kar je fotograf videl skozi objektiv, to pa se mi zdi podobno goljufanju. Vse skupaj postane montaža, multimedijski projekt, ne več ujeti trenutek. Saj ni nič narobe z malo retuširanja, vendar pa nočem videti, da je bilo nekaj zelo očitno retuširano, kot na primer nekatere najosupljivejše krajinske fotografije, kakršne so na razglednicah. Zame je odlična fotografija tista, ki ujame zamrznjeno sliko trenutka, kot se je zgodil, pa naj gre za dejanski zgodovinski trenutek v reportaži ali za dogovorjeno snemanje v studiu z modelom, pri tem pa naj bo čim manj naknadnega posredovanja, ko je posnetek že narejen. Spretnost fotografa se kaže v tem, da zna ujeti določen dogodek, kot se je zgodil. Če posnamete petdeset fotografij nekega trenutka in nato izberete najboljšo ter jo obrežete, se to še vedno zdi pošteno, brisanje detajlov, občutno osvetljevanje ozadja in spajanje elementov pa niti ne. Meni najljubši tip krajinskih ali arhitekturnih fotografij je tisti, pri katerem sprva ni jasno, kaj sploh gledamo. Najboljši primer je Matjaž Krivic. Vzemimo na primer njegovo serijo fotografij iz knjige Plan B Boštjana Videmška. Še zlasti posnetki z dronov gledalca sprva osupnejo s svojo lepoto, nato pa pripravijo do tega, da se jim približa, si vzame čas za razmislek in poskuša razvozlati, kaj pravzaprav sploh vidi. Pljuskajoči valovi so od zgoraj videti kot razlita nafta. Kamnita hiša je zaradi bližnjega klifa videti tako pritlikava, da spominja na pomanjšano maketo in nas s tem – podobno kot slike Casparja Davida Friedricha iz obdobja romantike – pripravi do tega, da se zavemo neizmerne moči narave in našega skromnega mesta v njej. Črni pesek se sreča z modrim oceanom na fotografiji, ki je videti kot slika Marka Rothka. Sneg, ki v plazu drsi vzdolž peščeno obarvanih sipin, spominja na gube blaga na sliki Tamare de Lempicka.

Fotografija Matjaža Krivica iz serije Plan B. Posnetki z dronov gledalca sprva osupnejo s svojo lepoto, nato pa pripravijo do tega, da se jim približa, si vzame čas za razmislek in poskuša razvozlati, kaj pravzaprav sploh vidi. Foto: Matjaž Krivic
Fotografija Matjaža Krivica iz serije Plan B. Posnetki z dronov gledalca sprva osupnejo s svojo lepoto, nato pa pripravijo do tega, da se jim približa, si vzame čas za razmislek in poskuša razvozlati, kaj pravzaprav sploh vidi. Foto: Matjaž Krivic

Na fotografijah mi je všeč tudi nadrealistični pridih, ki pa ga je težko doseči brez močne manipulacije fotografije. Kristjanu Stepančiču to uspe s fotografijo, ki spominja na dela Reneja Magritta in prikazuje zasneženo goro, ki je videti tako čista in jasna, da pretenta naš um, da se nam zdi, da vidimo kapljico na nebu – v resnici pa je to odsev gore v jezeru.

Všeč so mi fotografije, ki nam dajo misliti in ki nakazujejo večjo zgodbo, znotraj katere je bil ujet zamrznjen trenutek. Diane Arbus in Elliott Erwitt sta dober primer tega, kakor tudi Cartier-Bresson. Portretna fotografija je najboljša, kadar v nas zbudi občutek, da lahko "preberemo" življenjsko zgodbo portretiranca. Mojster tega je bil Richard Avedon. Na slovenski sceni je v tem še posebno dober Primož Korošec (oglejte si njegovo serijo portretov Borštnikovih nagrajencev), pa tudi Ciril Jazbec s serijo fotografij Na tankem ledu, Matjaž Tančič s fotoserijo o Severni Koreji, Manca Juvan s portreti iz Afganistana ter Urša Premik s serijo Hilda.

In čeprav so mi všeč srebroželatinske reprodukcije in so po mojem mnenju fotografi non plus ultra Cartier-Bresson, Brassai in Doisneau, pa stene v mojem domu krasijo prodorna sodobna dela, vključno s prej omenjenim Burkovim posnetkom njegove hčerke.

In čeprav so mi všeč srebroželatinske reprodukcije in so po mojem mnenju fotografi non plus ultra Cartier-Bresson, Brassai in Doisneau, pa stene v mojem domu krasijo prodorna sodobna dela. (Na fotografiji je delo Henrija Cartier-Bressona (1908–2004)). Foto: EPA
In čeprav so mi všeč srebroželatinske reprodukcije in so po mojem mnenju fotografi non plus ultra Cartier-Bresson, Brassai in Doisneau, pa stene v mojem domu krasijo prodorna sodobna dela. (Na fotografiji je delo Henrija Cartier-Bressona (1908–2004)). Foto: EPA

Ampak glejte, kaj je meni subjektivno všeč, ni pomembno. Všeč vam je lahko, kar koli želite. Poskušam le pojasniti, kako sam kot umetnostni zgodovinar gledam fotografije, kar je precej podobno temu, kako gledam slike starih mojstrov. Veljajo enaka merila, enak "umetniški razkol", ki ločuje bolj tradicionalno umetnost, za katero lahko veljajo in bi morala še vedno veljati Aristotelova tri vprašanja, saj so najboljši način, kako določiti uspeh umetniškega dela, in njej vzporedno konceptualistično pot Marcela Duchampa, kjer umetnosti ni treba biti lepa ali "dobra", temveč mora biti le še zanimiva. Spoštujem duchampovsko pot. Nisem je kar tako odpravil. Razumem jo v intelektualnem smislu. Vendar pa jo vidim le kot intelektualno igro. Ne čutim je. Gre le za razum brez telesa in duše.

Avstralski kritik Nathan Dunne je izpostavil tri slovenske fotografe kot še posebno zanimive. "Pri fotografiji me pritegne podoba ali opus, ki zna združiti odštekano z nečim formalnim, dve protislovji, ki se uspešno dopolnjujeta," pravi Dunne, ki še posebno ceni fotografski seriji Red Tent Tilyen Mucik in White Devil Ane Zibelnik ter serijo Ulayevih portretov, ki jih je posnel Primož Korošec.

Nikoli pa ne bi želel komur koli govoriti, kaj bi jim "moralo" biti všeč. Ta odločitev pripada le vam. Vendar pa le namenite vsaki fotografiji vsaj tri sekunde, če lahko. Poskusite videti, ne le gledati.

Noah Charney

Medtem ko se Dunne osredotoča na fotografske serije, pa Matjaž Tančič najprej razišče, kako je potekala fotografova karierna pot, in šele nato poda kritiko. "Pri fotografih najprej pogledam, kako prizadevni so," pravi. "Ali se ves čas izobražujejo, poskušajo uresničevati osebne projekte, izdajati knjige, prirejati razstave – včasih tudi v sodelovanju s talenti z drugih ustvarjalnih področij – in tudi drugače ne nehajo delati in biti aktivni? Če hočeš biti pravi fotograf, je pomembno, da ne poskušaš biti glavni na vasi, kot velika riba v majhnem ribniku, temveč si poskušaš najti primerno velik "bazen", kjer boš deloval – da torej nisi prepoznaven le v Sloveniji, temveč si pridobiš določeno veljavo tudi v svetovni skupnosti. V današnjem času, v dobi interneta in globalnega trga, se tvoja vrednost meri v svetovnem merilu. Vsi se udeležujemo istih mednarodnih tekmovanj, poskušamo priti v iste revije in galerije. Konec koncev, bodo njihovi projekti prestali preizkus časa? So zgolj dekorativni ali pa bodo ostali relevantni, ker njihova umetniško vrednost presega posamezni trenutek in prostor?" Fotografi, ki sem jih vključil v spremljajočo virtualno razstavo, ustrezajo temu opisu ali so vsaj na dobri poti. Umetnik JAŠA mi je nekoč dejal: "Fotografija mora vsebovati dokaz življenja." Ta izjava se zdi kot vsaka druga, nekaj, kar si lahko vsak poljubno razlaga. Barbara Čeferin, direktorica Galerije Fotografija v Ljubljani, pravi: "Ko izbiram umetnike, s katerimi bomo v galeriji celostno sodelovali, mi je pomembno poleg seveda tega, da me posameznikovo delo prevzame in da verjamem vanj, tudi to, kakšna oseba ta umetnik ali umetnica je. Zelo pomemben mi je medsebojni odnos, da se v komunikaciji ujamemo, da smo na isti valovni dolžini. In da se vsak od nas zaveda svoje naloge. Samo tako partnerstvo je lahko uspešno in samo v takem partnerstvu je prijetno delati."

Najbolje je, da se jaz in drugi strokovnjaki umaknemo. Predstavil sem pristop, kako gledati na umetnost, kakršnega podajam svojim študentom. Nikoli pa ne bi želel komur koli govoriti, kaj bi jim "moralo" biti všeč. Ta odločitev pripada le vam. Zaradi tega sem bil v sledeči fotogaleriji, ki sem jo pripravil v sklopu tega članka, precej vključujoč. Vanjo je vključen širok spekter fotografov z različnimi slogi, ki sem jih prosil za dovoljenje, da uporabim po eno njihovo fotografijo, tako da se lahko sami odločite, kateri so vam všeč, in naprej raziskujete njihovo delo. Pri vsaki fotografiji sem napisal stavek ali dva, kaj mi je všeč na njej, vendar pa je odločitev, kaj bo všeč vam, vaša. Vendar pa le namenite vsaki fotografiji vsaj tri sekunde, če lahko. Poskusite videti, ne le gledati.

Lepota je v očeh opazovalca. Tudi takrat, ko te oči kukajo skozi fotografski objektiv.

Nekateri fotografi ostanejo za vedno povezani z eno samo sliko, ki postane njihov zaščitni znak. Jesseju Burku se je to zgodilo s fotografijo njegove hčerke, ki sem jo omenil v kolumni. Pri nekaterih glasbenih skupinah je tako z njihovimi uspešnicami, pri kuharskih mojstrih z njihovimi prepoznavnimi jedmi. A če tvoja najslavnejša slika izraža tako moč kot ta od Mance Juvan, je očitno, da ti gre to, kar delaš, dobro od rok. Foto: Manca Juvan
Nekateri fotografi ostanejo za vedno povezani z eno samo sliko, ki postane njihov zaščitni znak. Jesseju Burku se je to zgodilo s fotografijo njegove hčerke, ki sem jo omenil v kolumni. Pri nekaterih glasbenih skupinah je tako z njihovimi uspešnicami, pri kuharskih mojstrih z njihovimi prepoznavnimi jedmi. A če tvoja najslavnejša slika izraža tako moč kot ta od Mance Juvan, je očitno, da ti gre to, kar delaš, dobro od rok. Foto: Manca Juvan

Matevž Paternoster je uradni fotograf Mestnega muzeja Ljubljana, posnel pa je tudi fotografije za mojo knjigo Večni arhitekt, ki govori o Jožetu Plečniku. Ko sem z ekipo muzeja delal na tej knjigi, smo ugotovili, da je bil arhiv s fotografijami Plečnikovega opusa – zgradb in njihovih detajlov – nepopoln. Paternoster je tako posnel 5000 fotografij, da bi dopolnil arhiv, in približno 200 od njih se je pojavilo tudi v moji knjigi. Ta posnetek mi je všeč, ker je na njem Plečnikova cerkev videti kot nekakšen križanec med japonskim šintoističnim svetiščem, okostjem iz prazgodovine in razpadajočimi ladijskimi razbitinami sredi močvirskih meglic. Foto: Matevž Paternoster
Matevž Paternoster je uradni fotograf Mestnega muzeja Ljubljana, posnel pa je tudi fotografije za mojo knjigo Večni arhitekt, ki govori o Jožetu Plečniku. Ko sem z ekipo muzeja delal na tej knjigi, smo ugotovili, da je bil arhiv s fotografijami Plečnikovega opusa – zgradb in njihovih detajlov – nepopoln. Paternoster je tako posnel 5000 fotografij, da bi dopolnil arhiv, in približno 200 od njih se je pojavilo tudi v moji knjigi. Ta posnetek mi je všeč, ker je na njem Plečnikova cerkev videti kot nekakšen križanec med japonskim šintoističnim svetiščem, okostjem iz prazgodovine in razpadajočimi ladijskimi razbitinami sredi močvirskih meglic. Foto: Matevž Paternoster
Anino fotoserijo White Devil (Beli vrag) je avstralski kritik Nathan Dunne posebej izpostavil kot svojo najljubšo med tukaj omenjenimi. Naslov je pritegnil mojo pozornost, ker me spomni na fresko iz cerkve Svetega Janeza ob bohinjskem jezeru, ki prikazuje
Anino fotoserijo White Devil (Beli vrag) je avstralski kritik Nathan Dunne posebej izpostavil kot svojo najljubšo med tukaj omenjenimi. Naslov je pritegnil mojo pozornost, ker me spomni na fresko iz cerkve Svetega Janeza ob bohinjskem jezeru, ki prikazuje "belega hudiča", kako preži na Kajnovem ramenu, ko ta ubije svojega brata Abela – gre za edinstven primer tovrstne ikonografije na svetu, še posebno zanimiv za navdušence nad umetnostno zgodovino, kakršen sem sam. Anina fotoserija je polna grozečih oblik, ki s svojo močno prezenco delujejo kot fotografska verzija slik Roberta Motherwella. Foto: Ana Zibelnik
V članku sem omenil, da nisem ljubitelj fotografij v stilu Juergena Tellerja, ki so namerno
V članku sem omenil, da nisem ljubitelj fotografij v stilu Juergena Tellerja, ki so namerno "slabe", ko gre za tehniko. No, tukaj pa to izpade odlično in domiselno. Poznati moramo objekt na sliki – nekdanjo Titovo jahto po imenu Galeb, ki je v Jugoslaviji poosebljala razkošje in gostila celo vrsto slavnih gostov. Zdaj je le še propadajoča relikvija tistega časa in surov, v oči bijoč slog fotografije še poudarja razkol med tem, kar je Galeb nekoč bil in kaj je iz njega nastalo. Foto: Matija Brumen
Osupljiv portret spada v serijo fotografij zapeljivih gentlemanov, vendar pa je moški na sliki resnično videti, kot bi ušel z renesančnega portreta; vse od poze in stila frizure pa do vrtnice. To je posnetek, ki vas pripravi do tega, da se med gledanjem fotografij pri njem ustavite - tako zaradi barv kot pogleda, prikovanega na vas. Foto: Marta Lamovšek
Osupljiv portret spada v serijo fotografij zapeljivih gentlemanov, vendar pa je moški na sliki resnično videti, kot bi ušel z renesančnega portreta; vse od poze in stila frizure pa do vrtnice. To je posnetek, ki vas pripravi do tega, da se med gledanjem fotografij pri njem ustavite - tako zaradi barv kot pogleda, prikovanega na vas. Foto: Marta Lamovšek
Arne je pionir moderne slovenske fotografije, ki je fotografiral za National Geographic, še preden je bila večina fotografov s tega seznama sploh rojenih. Najbolj znan je po podvodnih fotografijah, še bolj pa so mi všeč njegove fotografije z raznih potovanj. Je pravi pustolovec, raziskovalec v duhu 19. stoletja. Ta fotografija ni prirejena, čeprav deluje tako. Plasti odsevov so videti kot ena izmed Escherjevih grafik - vizualna uganka, ki kar vabi, da jo rešimo. Foto: Arne Hodalič
Arne je pionir moderne slovenske fotografije, ki je fotografiral za National Geographic, še preden je bila večina fotografov s tega seznama sploh rojenih. Najbolj znan je po podvodnih fotografijah, še bolj pa so mi všeč njegove fotografije z raznih potovanj. Je pravi pustolovec, raziskovalec v duhu 19. stoletja. Ta fotografija ni prirejena, čeprav deluje tako. Plasti odsevov so videti kot ena izmed Escherjevih grafik - vizualna uganka, ki kar vabi, da jo rešimo. Foto: Arne Hodalič
Kristjan Stepančič je del mlade generacije fotografov, ki delujejo predvsem na Instagramu, in prvi, ki sem mu začel slediti na tej platformi. Všeč mi je magrittovski nadrealizem te fotografije, ki je tako oster, da boste šokirani, ko boste ugotovili, da gledate odsev v vodi. Foto: Kristjan Stepančič
Kristjan Stepančič je del mlade generacije fotografov, ki delujejo predvsem na Instagramu, in prvi, ki sem mu začel slediti na tej platformi. Všeč mi je magrittovski nadrealizem te fotografije, ki je tako oster, da boste šokirani, ko boste ugotovili, da gledate odsev v vodi. Foto: Kristjan Stepančič
Urša Premik je avtorica izpopolnjene serije fotografij s Hildo, pri kateri mi je všeč vse, še zlasti njena obsežnost - eno osebo lahko opazujemo v celi vrsti različnih poz, od nekaterih naturalistično upodobljenih prizorov v (vsaj tako je videti) Hildinem domu, do tistih zrežiranih z razkošno kostumografijo (na primer ta z ogromno sovo na njeni roki). Ta posnetek je pritegnil mojo pozornost, ko sem brskal po njenih fotografijah, in nisem ga mogel nehati gledati. Hilda je videti kot lik iz Hitchcockovega filma (dejansko bi po videzu lahko bila njegova sestra), medtem ko večplastnost, geometrija in globina grozeče visokega žitnega polja še poglobijo občutek skrite nevarnosti. Foto: Urša Premik
Urša Premik je avtorica izpopolnjene serije fotografij s Hildo, pri kateri mi je všeč vse, še zlasti njena obsežnost - eno osebo lahko opazujemo v celi vrsti različnih poz, od nekaterih naturalistično upodobljenih prizorov v (vsaj tako je videti) Hildinem domu, do tistih zrežiranih z razkošno kostumografijo (na primer ta z ogromno sovo na njeni roki). Ta posnetek je pritegnil mojo pozornost, ko sem brskal po njenih fotografijah, in nisem ga mogel nehati gledati. Hilda je videti kot lik iz Hitchcockovega filma (dejansko bi po videzu lahko bila njegova sestra), medtem ko večplastnost, geometrija in globina grozeče visokega žitnega polja še poglobijo občutek skrite nevarnosti. Foto: Urša Premik
Juretova serij fotografij zapuščenega vodnega parka je krasna študija geometrije, če jih gledamo abstraktno, hkrati pa slika nezemeljske atmosfere, ko vodni park, ki ga sicer povezujemo z veseljem, svetlobo in množico, postane mrk, izpraznjen in relativno temen. Foto: Jure Kravanja
Juretova serij fotografij zapuščenega vodnega parka je krasna študija geometrije, če jih gledamo abstraktno, hkrati pa slika nezemeljske atmosfere, ko vodni park, ki ga sicer povezujemo z veseljem, svetlobo in množico, postane mrk, izpraznjen in relativno temen. Foto: Jure Kravanja
Gedei je najbolj znan po jamski fotografiji, ki je že sama po sebi umetniška oblika. Jame so popolnoma brez naravne svetlobe, zato se mora fotograf zanesti na lastno opremo, električno razsvetljavo (če je to mogoče) in lastno tehnično iznajdljivost. Foto: Peter Gedei
Gedei je najbolj znan po jamski fotografiji, ki je že sama po sebi umetniška oblika. Jame so popolnoma brez naravne svetlobe, zato se mora fotograf zanesti na lastno opremo, električno razsvetljavo (če je to mogoče) in lastno tehnično iznajdljivost. Foto: Peter Gedei
Voranc Vogel je avtor serije fotografij o ravenskem pustu; pustni tradiciji, za katero nisem še nikoli slišal, dokler nisem o tem napisal prispevka za National Geographic, ki je spremljal fotografije Cirila Jazbeca. Zanimiv je kontrast med tem, kako sta Jazbec in Vogel fotografirala isti dogodek. Oba sta poudarila srhljivost kostumov in rituala, vendar pa pri Voglu barvna podoba bolj spominja na serijo Pravi detektiv – je lepa, a obenem v nas vzbuja nelagodje. Foto: Voranc Vogel
Voranc Vogel je avtor serije fotografij o ravenskem pustu; pustni tradiciji, za katero nisem še nikoli slišal, dokler nisem o tem napisal prispevka za National Geographic, ki je spremljal fotografije Cirila Jazbeca. Zanimiv je kontrast med tem, kako sta Jazbec in Vogel fotografirala isti dogodek. Oba sta poudarila srhljivost kostumov in rituala, vendar pa pri Voglu barvna podoba bolj spominja na serijo Pravi detektiv – je lepa, a obenem v nas vzbuja nelagodje. Foto: Voranc Vogel
Ta študija barve, ki je del serije Red Tent in ena najljubših gostujočega strokovnjaka Nathana Dunna, v popolnoma vizualni medij povabi občutek dotika; lahko si predstavljamo, kako bi se bilo dotakniti različnih površin na fotografiji, od balona do blaga in las, medtem ko monotona rdeča barva preusmeri našo pozornost z vizualnega na teksturo. Foto: Tilyen Mucik
Ta študija barve, ki je del serije Red Tent in ena najljubših gostujočega strokovnjaka Nathana Dunna, v popolnoma vizualni medij povabi občutek dotika; lahko si predstavljamo, kako bi se bilo dotakniti različnih površin na fotografiji, od balona do blaga in las, medtem ko monotona rdeča barva preusmeri našo pozornost z vizualnega na teksturo. Foto: Tilyen Mucik
Krivic je vojni fotoreporter v pravem pomenu besede, ki je veliko potoval z Boštjanom Videmškom, s katerim sta poročala iz nekaterih najodročnejših in pogosto tudi nevarnih krajev na tem planetu. Ta portret rudarja v Afriki je estetsko dovršen, hkrati pa nam omogoča, da z rudarjevega obraza in izraza preberemo njegovo življenjsko zgodbo. Foto: Matjaž Krivic
Krivic je vojni fotoreporter v pravem pomenu besede, ki je veliko potoval z Boštjanom Videmškom, s katerim sta poročala iz nekaterih najodročnejših in pogosto tudi nevarnih krajev na tem planetu. Ta portret rudarja v Afriki je estetsko dovršen, hkrati pa nam omogoča, da z rudarjevega obraza in izraza preberemo njegovo življenjsko zgodbo. Foto: Matjaž Krivic
Z Jazbecem sva sodelovala pri več projektih, vključno s člankom za National Geographic in videom, ki sva ga za STO posnela o slovenskih kuharskih mojstrih z Michelinovo zvezdico. Ni le zaželen fotograf, temveč tudi pomemben vplivnež z vojsko sledilcev na Instagramu. To serijo za Nat Geo je posnel med domorodnimi prebivalci Grenlandije in pri tem eksotičnost povezal s čudenjem, kakšno je življenje teh plemenitih ljudi. Foto: Ciril Jazbec
Z Jazbecem sva sodelovala pri več projektih, vključno s člankom za National Geographic in videom, ki sva ga za STO posnela o slovenskih kuharskih mojstrih z Michelinovo zvezdico. Ni le zaželen fotograf, temveč tudi pomemben vplivnež z vojsko sledilcev na Instagramu. To serijo za Nat Geo je posnel med domorodnimi prebivalci Grenlandije in pri tem eksotičnost povezal s čudenjem, kakšno je življenje teh plemenitih ljudi. Foto: Ciril Jazbec
Fotografije, ki jih je Iztok Medja posnel s pomočjo dronov, vas bodo prevzele. Na tej se je lepo poigral z barvo luči, ki teče po ostri navpični črti – cesti, ki reže med zasneženimi drevesi. Foto: Iztok Medja
Fotografije, ki jih je Iztok Medja posnel s pomočjo dronov, vas bodo prevzele. Na tej se je lepo poigral z barvo luči, ki teče po ostri navpični črti – cesti, ki reže med zasneženimi drevesi. Foto: Iztok Medja
Študentka, ki v Rotterdamu opravlja magisterij, je ustvarila osupljivo tihožitje - fotografijo kot portret skulpture. Foto: Ilona Mrgole
Študentka, ki v Rotterdamu opravlja magisterij, je ustvarila osupljivo tihožitje - fotografijo kot portret skulpture. Foto: Ilona Mrgole
Počaščen sem, da sem lahko napisal predgovor h Koroščevi knjigi portretov Borštnikovih nagrajencev. Njegovi portreti so čista, minimalistična verzija renesančnega portretiranja. In ker gre pri tej seriji za portrete igralcev, se lahko vprašamo, ali ti na teh fotografijah igrajo sebe ali le neko vlogo. Foto: Primož Korošec
Počaščen sem, da sem lahko napisal predgovor h Koroščevi knjigi portretov Borštnikovih nagrajencev. Njegovi portreti so čista, minimalistična verzija renesančnega portretiranja. In ker gre pri tej seriji za portrete igralcev, se lahko vprašamo, ali ti na teh fotografijah igrajo sebe ali le neko vlogo. Foto: Primož Korošec
Pivk je skupaj s Peterlinom eden izmed dveh fotografov v tej druščini, ki se navdušeno ukvarjata z analogno fotografijo. Tu Pivk uporabi ne-digitalno tehniko, da bi ustvaril ta srhljiv portret igralca in glasbenika Janeza Škofa, ki mu uspe biti vesel in strašljiv obenem. Foto: Herman Pivk
Pivk je skupaj s Peterlinom eden izmed dveh fotografov v tej druščini, ki se navdušeno ukvarjata z analogno fotografijo. Tu Pivk uporabi ne-digitalno tehniko, da bi ustvaril ta srhljiv portret igralca in glasbenika Janeza Škofa, ki mu uspe biti vesel in strašljiv obenem. Foto: Herman Pivk
Ta serija prikazuje z belimi rjuhami pokrite ljudi, ki so postavljeni pred belo ozadje. Lahko bi napisal knjigo o tem, kakšna vprašanja vse ta podoba odpira. Kaj je na primer potrebno za portret – ali moramo videti portretirano osebo v celoti ali pa vsaj en del? Fotografija je videti kot lepo tihožitje, vendar pa je na njej skrita oseba, tako da v resnici ne gre za tihožitje. Videti je kot detajl draperije na sliki iz flamske renesanse. Čudovito delo, ki deluje nadzemeljsko. Foto: Ana Šuligoj
Ta serija prikazuje z belimi rjuhami pokrite ljudi, ki so postavljeni pred belo ozadje. Lahko bi napisal knjigo o tem, kakšna vprašanja vse ta podoba odpira. Kaj je na primer potrebno za portret – ali moramo videti portretirano osebo v celoti ali pa vsaj en del? Fotografija je videti kot lepo tihožitje, vendar pa je na njej skrita oseba, tako da v resnici ne gre za tihožitje. Videti je kot detajl draperije na sliki iz flamske renesanse. Čudovito delo, ki deluje nadzemeljsko. Foto: Ana Šuligoj
Fotografije so lahko le fotografije, lahko pa se razširijo v času ali skozi naše občutke. Dolinšek rad fotografira isti objekt v daljšem časovnem obdobju, tako da lahko serija fotografij predstavlja časovni stroj, poleg tega pa rad v fotografije poleg vida vključuje še druga čutila, na primer zvok. To delo, brez dejanskih zvokov, nam v misli prikliče pljuskanje valov na obali ter tako poskrbi za zvočno spremljavo, ne da bi avtor uporabil kaj drugega poleg same slike. Foto: Jošt Dolinšek
Fotografije so lahko le fotografije, lahko pa se razširijo v času ali skozi naše občutke. Dolinšek rad fotografira isti objekt v daljšem časovnem obdobju, tako da lahko serija fotografij predstavlja časovni stroj, poleg tega pa rad v fotografije poleg vida vključuje še druga čutila, na primer zvok. To delo, brez dejanskih zvokov, nam v misli prikliče pljuskanje valov na obali ter tako poskrbi za zvočno spremljavo, ne da bi avtor uporabil kaj drugega poleg same slike. Foto: Jošt Dolinšek
Če do zdaj niste spremljali kariere Toma Brejca, boste osupnili ob pogledu na njegovo spletno stran. Fotografiral je za največje svetovne revije in v objektiv ujel največje svetovne zvezde, od Benedicta Cumberbatcha do Samuela L. Jacksona. Avtor je serijo zasnoval tako, da je fotografije postavil drugo ob drugo v pare, s čimer je med njimi ustvaril mentalni dialog. Kontrast med razkošnostjo Empire State Buildinga in realnostjo brezdomca, ki leži v blatu, je presunljiv, vendar pa pri tem vsak posnetek ohrani svojo lepoto.  Foto: Tomo Brejc
Če do zdaj niste spremljali kariere Toma Brejca, boste osupnili ob pogledu na njegovo spletno stran. Fotografiral je za največje svetovne revije in v objektiv ujel največje svetovne zvezde, od Benedicta Cumberbatcha do Samuela L. Jacksona. Avtor je serijo zasnoval tako, da je fotografije postavil drugo ob drugo v pare, s čimer je med njimi ustvaril mentalni dialog. Kontrast med razkošnostjo Empire State Buildinga in realnostjo brezdomca, ki leži v blatu, je presunljiv, vendar pa pri tem vsak posnetek ohrani svojo lepoto. Foto: Tomo Brejc
Ko sem povpraševal, kdo je najbolj
Ko sem povpraševal, kdo je najbolj "vroč" mladi fotograf v Sloveniji, je največ glasov dobil Vaukman, ki je tudi Jesseju Burku med fotografi s tega seznama najbolj všeč. Resda ustvarja v slogu Juergena Tellerja (ki ni ravno po mojem okusu), vendar pa ta vsekakor počne dobro. Njegovi posnetki delujejo "pristno" - na njih so njegovi prijatelji, ki niso pozirali in so pogosto počeli stvari, ki jih ne želite nujno videti, vendar pa ponujajo surov in voajerski vpogled v vprašljivo vedenje. Ta fotografija je še posebno močna zaradi napisa "anti-junak" na jopici enega od mladeničev, ki sta videla že boljše čase in med spanjem po napornem ponočevanju ne zavzameta ravno herojske poze. Pristop v duhu Tellerja poudarja neherojsko naravo tako njiju kot fotografije, na kateri sta. Foto: Tadej Vaukman
Kot eden izmed dveh fotografov s tega seznama, ki sta strastno arhaična, je Peterlin strokovnjak za uporabo zgodnejših analognih fotografskih tehnik, s katerimi dosega čudovite učinke. V tem je tako dober, da te specializirane tradicionalne metode uči tudi druge fotografe. Fotografija je lepa tako zaradi podobe na njej kot zaradi učinka ožganih robov. Foto: Borut Peterlin
Kot eden izmed dveh fotografov s tega seznama, ki sta strastno arhaična, je Peterlin strokovnjak za uporabo zgodnejših analognih fotografskih tehnik, s katerimi dosega čudovite učinke. V tem je tako dober, da te specializirane tradicionalne metode uči tudi druge fotografe. Fotografija je lepa tako zaradi podobe na njej kot zaradi učinka ožganih robov. Foto: Borut Peterlin
V seriji The Lolitas of Tehran Katarina Jazbec (Cirilova sestra) portretira ženske v kulturi, v kateri te nimajo popolne svobode javnega izražanja. Ta posnetek deluje hipnotično in nezemeljsko, zaznamujejo ga koti odprtega okna in pretresljivost prosojne svetlomodre tančice. Foto: Katarina Jazbec
V seriji The Lolitas of Tehran Katarina Jazbec (Cirilova sestra) portretira ženske v kulturi, v kateri te nimajo popolne svobode javnega izražanja. Ta posnetek deluje hipnotično in nezemeljsko, zaznamujejo ga koti odprtega okna in pretresljivost prosojne svetlomodre tančice. Foto: Katarina Jazbec
Na podlagi Skubičevih fotografij, ki nas osupnejo s svojo strašljivo temačnostjo, bi lahko napisal scenarij za grozljivko. Vendar pa se izkaže, da je to le fotografija njegove prikupne hčerke. Všeč mi je ta kontrast – ljubko dekletce lahko zaradi osvetlitve in senc dobi pridih preteče grožnje.  Foto: Klemen Skubic
Na podlagi Skubičevih fotografij, ki nas osupnejo s svojo strašljivo temačnostjo, bi lahko napisal scenarij za grozljivko. Vendar pa se izkaže, da je to le fotografija njegove prikupne hčerke. Všeč mi je ta kontrast – ljubko dekletce lahko zaradi osvetlitve in senc dobi pridih preteče grožnje. Foto: Klemen Skubic
Z Matjažem Tančičem sva nekaj mesecev skupaj delala na kuharski knjigi restavracije JB. Tančič je eden najuspešnejših slovenskih fotografov, ki že več let živi na Kitajskem. Ta fotografija napoveduje, kakšno bi lahko bilo življenje na Marsu. Foto: Matjaž Tančič
Z Matjažem Tančičem sva nekaj mesecev skupaj delala na kuharski knjigi restavracije JB. Tančič je eden najuspešnejših slovenskih fotografov, ki že več let živi na Kitajskem. Ta fotografija napoveduje, kakšno bi lahko bilo življenje na Marsu. Foto: Matjaž Tančič
Prizor na fotografiji je očitno zaigran, vendar pa me to ne moti – tudi slike in kipi so vnaprej načrtovani, zakaj torej ne bi smela biti določena kategorija fotografij? Podoba nakazuje, da je za sliko neka pripoved. Ta prizor si želimo predstavljati kot del zaključene zgodbe, zato si v mislih sami dopolnimo, kaj je pripeljalo do tega trenutka in kaj mu bo morda sledilo. Foto: Ksaver Šinkar
Prizor na fotografiji je očitno zaigran, vendar pa me to ne moti – tudi slike in kipi so vnaprej načrtovani, zakaj torej ne bi smela biti določena kategorija fotografij? Podoba nakazuje, da je za sliko neka pripoved. Ta prizor si želimo predstavljati kot del zaključene zgodbe, zato si v mislih sami dopolnimo, kaj je pripeljalo do tega trenutka in kaj mu bo morda sledilo. Foto: Ksaver Šinkar
Ta fotografija je ena tistih, pri katerih ne moreš čisto točno vedeti, kaj gledaš. Takšen tip fotografij mi je všeč, saj spodbuja reševanje problemov in premislek. Mislil sem, da gre za dronski posnetek terasirane pokrajine, vendar pa je na fotografiji v resnici zamrznjena površina. Foto: Jan Pirnat
Ta fotografija je ena tistih, pri katerih ne moreš čisto točno vedeti, kaj gledaš. Takšen tip fotografij mi je všeč, saj spodbuja reševanje problemov in premislek. Mislil sem, da gre za dronski posnetek terasirane pokrajine, vendar pa je na fotografiji v resnici zamrznjena površina. Foto: Jan Pirnat
Dino je izjemno uspešen fotograf, ki deluje v ZDA. Njegovo delo je zaradi čiste, pastelne, retro barvne palete in estetike v duhu petdesetih let takoj prepoznavno. Kot Američanu mi je zanimivo videti njegov opus, ki se vrti okrog sanjske
Dino je izjemno uspešen fotograf, ki deluje v ZDA. Njegovo delo je zaradi čiste, pastelne, retro barvne palete in estetike v duhu petdesetih let takoj prepoznavno. Kot Američanu mi je zanimivo videti njegov opus, ki se vrti okrog sanjske "Americane", ki je v resnici obstajala le v domišljiji. Ta fotografija je prikaz sanj o Kaliforniji okrog leta 1959, a je bila posneta pred kratkim. Foto: Dino Kužnik
Ta fotografija, ki nosi naslov Časovna izravnava, lepo odgrne tančico s fotografskega procesa, saj prikazuje inštalacijo pred fotografskim ozadjem, vendar pa brez iluzionizma dodatnega obrezovanja slike. Kljub temu lahko razumemo celotno postavitev, ki se je zavoljo fotografiranja spremenila v inštalacijo, ki jo je vredno fotografirati. Foto: Jaka Babnik
Ta fotografija, ki nosi naslov Časovna izravnava, lepo odgrne tančico s fotografskega procesa, saj prikazuje inštalacijo pred fotografskim ozadjem, vendar pa brez iluzionizma dodatnega obrezovanja slike. Kljub temu lahko razumemo celotno postavitev, ki se je zavoljo fotografiranja spremenila v inštalacijo, ki jo je vredno fotografirati. Foto: Jaka Babnik

Obvestilo uredništva:

Mnenje avtorice oziroma avtorja ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.