"Profil na Instagramu sem si ustvarila zato, ker sem ugotovila, da večina umetnikov tu tudi objavlja svoja dela. Predvsem zato, ker je Instagram vizualna platforma." Foto: ARS

Številni ustvarjalci, predvsem imamo tu v mislih vizualne umetnike, lahko tako neposredno pritegnejo svoje občinstvo, ne da bi čakali galerista, ki bi jim omogočil razstavo, na kateri bi se predstavili ljudem, o čemer je bil govor v oddaji Intelekta na Prvem.

Instagram, ki nagovarja naše čute z vizualnimi dražljaji, je že od svojega začetka deloval kot neskončen fotoalbum. Na njem pogosto opazimo selfieje ali sebke, utrinke s potovanj, slastne in umetelno pripravljene jedi, hišne ljubljenčke, poleg tega pa je to družabno omrežje postalo tudi orodje za razvoj podjetništva. To je spoznala tudi ilustratorka Alja Horvat, ki je tako prišla do obetavne kariere. Pohvali se lahko s sodelovanjem z domačimi in tujimi znamkami, kot so: Barcaffe, Anthropologie, Renault, Urban Outfitters in Vichy. 24-letnica se je lani znašla na lestvici prestižne revije Forbes ’30 najvplivnejših, najbolj prepoznavnih posameznikov s potencialom pod starostjo 30 let', in sicer v kategoriji umetnosti in mode.

Alja Horvat med najopaznejšimi mladimi evropskimi umetniki

"Profil na Instagramu sem si ustvarila zato, ker sem ugotovila, da večina umetnikov tu tudi objavlja svoja dela. Predvsem zato, ker je Instagram vizualna platforma," svojo preprosto odločitev pove umetnica. A četudi se sliši preprosto, uspeh ne pride kar tako: "Uspeh pripisujem spletu srečnih okoliščin, po drugi strani pa trdemu delu. Treba je tudi vztrajati, saj veliko ljudi obupa, ko se stvari ne zgodijo čez noč. Vse pač zahteva svoj čas."

Tudi ameriški pisatelj, predavatelj in umetnostni zgodovinar dr. Noah Charney opozarja, da videz včasih vara: "Mislim, da je zavajajoča misel, da samo odprete račun za Instagram, objavite svoja dela in bum! To je to. V zakulisju se po navadi marsikaj dogaja, moraš biti precej spreten z računalniki in računalniško pismen z namenom, da dobiš veliko sledilcev na družabnem omrežju." Prek intervjujev z različnimi agencijami za za odnose z javnostmi je opazil, da in skoraj vse so porabile vso svojo energijo za oglase na Facebooku in Instagramu.: "Pri čemer je slika, podoba, najpomembnejša, nato pa gre le za poigravanje z algoritmi za oglase, da bi ugotovili, katero ciljno občinstvo se odziva in katero ne. V preteklosti oziroma pred časom družabnih omrežij bi, če bi imeli kakšno razstavo, poskušali to promovirati na kakršen koli način, vendar bi v bistvu za to imeli na voljo en poskus. Lahko bi se šli gverilsko trženje, objavljali biltene ali pošiljali vabila in še kaj, ker si večina teh ljudi na začetku kariere tako ali tako ne bi mogla privoščiti plačanih oglasov in bi s tem upala, da se bodo ljudje pojavili.

Avtoportret: 56 sekund z Aljo Horvat

Zdaj vam ni treba imeti istih skrbi, lahko preizkusite 50 različnih nizov oglasov in vidite, na katerega se odzovejo ljudje, nato pa opustite tiste, na katere se ljudje ne odzivajo, in poskusite nove. Za le nekaj 10 ali 100 evrov lahko promovirate svoje delo in natančno ugotovite, kdo je vaše ciljno občinstvo. Skratka, eksperimentirate, dokler ne najdete pravega občinstva."

Všečki ali strokovno mnenje? Fitri
Na številnih področjih, tudi področju umetnosti, začenja veljati kult amaterizma, ko je pomembnejše od strokovnega mnenja. Pojasnjuje antropolog dr. Dan Podjed: "To pomeni, da tisti, ki si naberejo več sledilcev na omrežjih, imajo večjo možnost za dostopanja do ljudi in hkrati večjo možnost za to, da naredijo vtis med ljudmi. Tisti, ki so strokovnjaki za na neka področja, recimo za umetnost, književnost, slikarstvo, tistih mogoče niti ne posluša javnost več toliko kot v preteklosti, razen seveda če imajo veliko sledilcev. spet na Instagramu, Twitterju in drugih omrežjih. Živimo namreč v času ko je posameznik postal svoj medij."

In hkrati smo postali sam svoj filter. Slikarji in drugi umetniki,s tem vzpostavljajo blagovno znamko samega sebe. Podjed k temu doda, da izbirajo točno določene elemente svojega življenja, ki jih postavijo v ospredje skupaj s svojimi umetninami. Na Instagramu niso samo njihove slike, temveč so tudi oni sami.

Slovenologija ali Za tančico podobnosti, živela čudaškost!

In ko razgrnejo del življenja, vplivajo tudi na to, kako mi dojamemo njihova dela. “Seveda, saj oni so pomemben del te zgodbe, tako kot so Van Goghova dela še bolj pomembna zato, ker poznamo njegovo življenjsko zgodbo. Ali pa dela Leonarda da Vincija, Fride Kahlo … Tisti, ki kupujejo njihova dela, kupujejo zato, ker kupijo s tem tudi zgodbo o tem človeku. Zgodba Fride Kahlo, recimo, kako je trpela s svojim partnerjem Diegom Rivero in kako je vse te bolečine in rane potem predstavila v neki sliki; van Gogh, kako si je odrezal uho in tako naprej." Vse te zgodbe so tisto, kar dela umetniška dela še bolj privlačna. torej zakulisje teh slik je izjemno zanimivo. Zdaj ti sodobni ustvarjalci, ki spadajo recimo v generacijo Z, torej najmlajšo generacijo, staro od 20 do 30 let, pa lahko svojo zgodbo predstavijo kar hkrati z neko sliko. Ni jim treba čakati 50, 100 let, da bo nekdo napisal njihovo biografijo. Svojo avtobiografijo pišejo kar sproti.

Različna področja ustvarjalnosti ima vgrajen sistem filtriranja. Noah Charney to ponazori na svojem primeru: "V mojem primeru, na področju knjig, literarni agenti delujejo kot filter. Knjige do večjih založb po navadi pridejo prek pooblaščenega zastopnika. Založbe to filtriranje torej prepustijo agentom. Podoben vzporedni sistem poteka v svetu likovne umetnosti, v katerem bi večina morebitnih zbirateljev šla do dražbene hiše ali galerije. Čakali bi, da jim galeristi pokažejo, kaj oni mislijo, da jim bo všeč, zasluge gredo njim, ne obrnejo se neposredno na umetnike. To so seveda splošni klišeji, ki so v prvi vrsti delovali kot pravilo, obstajajo tudi izjeme. Čeprav v umetniškem svetu galerije običajno poberejo 50 odstotkov prodajne cene, umetnik misli, da potrebuje galerista, da sploh uspe in da so nekakšno nujno zlo. Enako je z literarnimi agenti in pisatelji. Torej Instagram je omogočil ljudem, da se ognejo tem posrednikom. V svetu umetnosti je lahko na neki način koristno, če se izognejo galeristu, saj umetnikom omogoča, da se odločijo za vse, kar je njim všeč, ne galeristom, množici pa se tako omogoči, da se odloči, kaj podpira."

Alja Horvat pri 21 letih z Instagramom do obetavne kariere

Če govorimo o množičnem mediju, potem sploh nima smisla govoriti o strokovnem vrednotenju, meni filozof dr. Lev Kreft: "Ker je to vrednotenje z všečki ravno tisto, čemur je to namenjeno, to je tisto pravo strokovno vrednotenje. Glede tega, kaj je lepo, kaj je estetsko bolj zanimivo ... Kar moramo povedati, je to, da je ta slika, ki jo dobimo, ta podoba prek Instagrama ali drugih medijev vizualno namenjena nekemu lepotnemu vtisu. Po drugi strani pa je govorni, zapisani del, literarni del sporočil, ki se pojavljajo na internetu, popolnoma padel. Tako da komuniciramo bolj s podobami. Pri tej komunikaciji je bolj merilo množica, ki se javi. Nekdo je zadovoljen s tem, da se jih javi sto, drugi potrebuje deset tisoč."

Umetniški mehurčki
A četudi se nekateri umetniki ognejo posrednikov, nikakor ne pomeni, da ne opravljajo svojega dela. Galeristi se prilagajajo razmeram, svoj pogled usmerjajo na Instagram. "Ravno zadnjič sem govorila z eno galeristko, ki je govorila o tem, da so tudi galerije na Instagramu in tudi galerije iščejo prek Instagrama nove umetnike. Prav tako jih kontaktirajo kupci prek Instagrama, predvsem mlajša generacija.. mislim, prvo pogledaš na socialnih omrežjih. Vedno, ko slišim za kakšno podjetje, 'pofacebookam' ali pogledam na Instagramu. Nekako smo navajeni na to," še o delovanju mlajše generacije pove ilustratorka Alja Horvat.

"Dejansko se bolj zapiramo v svoje medijske mehurčke, v informacijske oblačke, ostajamo tam in potem ne vidimo ničesar drugega," pravi Dan Podjed. Foto: Reuters

Se pa pri Instagramu in podobnih družbenih omrežjih pojavlja težava, saj ta za nas ustvarjajo mehurčke, v katerih smo s podobno mislečimi, dobivamo sporočila, ki sodijo v naše razmišljanje, slog življenja, hobije, službo … Torej lahko rečemo, da algoritmi za nas poiščejo umetnost, ki naj bi nam bila všeč, ne pa da mi poiščemo umetnost. Dan Podjed temu pritrdi: "Dejansko se bolj zapiramo v svoje medijske mehurčke, v informacijske oblačke, ostajamo tam in potem ne vidimo ničesar drugega. Če recimo pogledate neko umetnino Alje Horvat, vam bosta Facebook ali Instagram ponudila nekaj podobnega, ravno tako Google. In potem se vse bolj oži v bistvu naš interes, naša smer razmišljanja, namesto da bi si širili obzorja. Zato sam nisem ravno pristaš tega kulta amaterizma, da si tisti, ki nabere največ všečkov, zasluži največ pozornosti. Mislim, da je dobro, da imamo strokovnjake, ki za nas izberejo neke nove zamisli, ki nam pokažejo nekaj, kar ni v našem mehurčku, da nam skratka odpirajo obzorja. Jaz mislim, da je to bistvo kritikov, kuratorjev, tistih, ki nam pokažejo, kaj je pravzaprav lepo, tistih, ki nas vzgajajo, zdaj pa nas vzgajajo umetniki sami direktno prek Instagrama. Pravzaprav je Instagram naš vzgojitelj."

Ali je res edino pravo doživljanje umetnosti tisto, ko gremo v galerijo in občudujemo sliko? In potem, če imamo dovolj denarja, si potem tudi privoščimo kaj takega, sicer pa dobimo neko bolj poceni reprodukcijo in si jo obesimo na zid. Ali je res to bistvo umetnosti? Kaj pa če je bistvo neke nove umetnosti to, da je umetnost bolj demokratična, dostopna širši skupini ljudi?

Dan Podjed

Kot da bi primerjali obisk koncerta in poslušanje glasbe doma
Naša estetska izkušnja z umetnostjo je odvisna od tega, kako jo opazujemo. Si jo ogledujemo na Instagramovem profilu umetnice ali umetnika, kjer na hitro preletimo časovnico? Ali pa si vzamemo čas v galeriji in si ogledamo na nekaj centimetrih oddaljenosti vsako podrobnost, ki jo je narisal ustvarjalec? Dan Podjed pravi, da pozabljamo, koliko čutov se pravzaprav izgubi s tem, ko gledamo umetnine samo na zaslonu: "Nekaj povsem drugega je, če greste v galerijo, ki je že sama po sebi prostor, namenjen opazovanju umetnosti, doživljanju umetnosti – in doživimo ne samo tisto, kar vidimo, ampak tudi tisto, kar vonjamo, kar tipamo, kar čutimo; vse to je bolj celovita izkušnja, ki je po zaslonu ne moremo dobiti."

Da doživljanja umetnosti na Instagramu ali v galeriji nima smisla primerjati, saj gre za povsem drugače izkustvo, se strinja tudi Alja Horvat: "Mogoče je lažje to primerjati in si predstavljati s poslušanjem glasbe doma ali pa na koncertu. Gre za razlike, kaj ti eno ali drugo ponuja. Sicer pa ko greš v tujino, je dosti več galerijskih razstav, tako da mogoče v Sloveniji mi tega toliko ne pogrešamo, ker že v osnovi nismo navajeni, da je tako velika izbira razstav. Nekako se navadiš na to, pogledaš po spletu. In večina razstav, ki bi jih rada videla, je v tujini, tako da si jih zdaj zaradi trenutnih razmer ne morem ogledati."

In še razmislek Dana Podjeda tistim, ki mislijo, da Instagram razvrednoti umetnost: "Ali je res edino pravo doživljanje umetnosti tisto, ko gremo v galerijo in občudujemo sliko? In potem, če imamo dovolj denarja, si potem tudi privoščimo kaj takega, sicer pa dobimo neko bolj poceni reprodukcijo in si jo obesimo na zid. Ali je res to bistvo umetnosti? Kaj pa če je bistvo neke nove umetnosti to, da je umetnost bolj demokratična, dostopna širši skupini ljudi?"