Antiša Korljan. Foto: Televizija Slovenija
Antiša Korljan. Foto: Televizija Slovenija

A če je res kaj na zadevi, nas utegne zaradi nje še boleti glava. Slovenija je pač država, kjer se stvari premikajo zelo počasi, umetnost podpisovanja aneksov, ki vse skupaj precej podražijo, pa je pripeljana do popolnosti. Pomislimo na drugi tir, ki ga ne gradimo že skoraj trideset let, pa na ves kriminal, ki smo ga spremljali ob gradnji avtocestnega križa, ali pa na zadnjo tako zgodbo, nevrtanje druge cevi karavanškega predora. Potem pa so tu še civilne iniciative, ki lahko blokirajo prav vsak projekt, ter vseskozi prisoten strah pred vsem jedrskim – pa imamo težko rešljiv vozel. A dejstva so naslednja: približno polovico porabljene električne energije v Sloveniji uvozimo, izpuste v ozračje bo treba zmanjšati, vetrne in nove hidroelektrarne pa blokiramo, če se le da. Če želimo biti čim bolj energetsko neodvisni, potem tu nekaj ne gre skupaj.

V današnjem človeku je strah pred jedrskim sevanjem globoko vsajen. Odraščali smo ob zgodbah o Hirošimi in Nagasakiju, sredi osemdesetih se je zgodil Černobil in pred desetimi leti Fukušima. Znanstveniki so lahko še tako prepričljivi in podprti s podatki o varnosti jedrske energije, na koncu se bo Slovenec vedno vprašal "kaj pa če". Zato bo bitka ZA novi blok nuklearke v prvi fazi bitka za naklonjenost ali vsaj nezavračanje javnosti, ki bo projekt morala "dovoliti", potem pa pride bitka za kolikor toliko učinkovito in nekoruptivno izgradnjo. Piarovske agencije si torej lahko manejo roke, gradbeniki bodo krampe in lopate nabrusili šele v drugi fazi. Bo pa vse skupaj precej verjetno trajalo razmeroma neskončno dolgo.

Sicer pa, gospod predsednik: z napovedjo bi lahko tudi počakali nekaj mesecev. V preteklih mesecih je namreč kakšne pol države pogledalo piratsko kopijo angleške nadaljevanke Černobil, ki dogajanje ob eksploziji v jedrskem reaktorju prikazuje precej katastrofično.

Občutek za tajming vas je tokrat izdal.