Bo Cerarju uspel preboj s popolnoma neizrazito listo in ali se bo presenetljivi trik Alenke Bratušek z izkušeno evroposlanko Angeliko Mlinar izkazal za učinkovitega? Bo NSi izpadel ali ostal? Potem so tu še SDS, SD pa Desus in Levica, da neparlamentarcev niti ne omenjamo. In še: se bodo uresničile napovedi in bodo Evropski parlament napolnili populisti in skrajneži? Bomo videli. Počakajmo do konca maja.

Dotlej pa se lahko sprašujemo o smiselnosti udeležbe na evropskih volitvah ali obstoja Evropske unije na splošno. Ker, kajne, kaj je pa Unija kdaj naredila za malega človeka, kot pogosto slišimo. Ničesar, se strinjamo. Razen tega, da se lahko sprehajamo čez državne meje kot iz domače dnevne sobe v spalnico in nazaj, pa tega, da gredo tisoči mladih lahko na študijske izmenjave na tuje univerze, in tega, da gre Slovenec danes lahko brez posebnih dovoljenj iskat službo na petstomilijonski trg.

Na katerem, mimogrede, lahko brez težav odpre tudi podjetje ali kupi stanovanje. Ob tem gredo še milijarde evropskega denarja za ohranitev poseljenosti podeželja in spodbujanje številnih vej kmetijstva, pa za kulturo, znanost, infrastrukturo … Tega, da iz mednarodnega okolja lahko – če le želimo – črpamo številne duhovne in intelektualne vplive, ne bomo niti omenjali.

Skratka, ne drži povsem, da posameznik od Evrope nima nič. Kot tudi ne drži, da naj nas prav nič ne briga, kaj se gredo na Madžarskem ali na Poljskem, prav tako ne more biti le stvar Španije in Kataloncev, kako se bodo zmenili, ali Britancev, ali naj ostanejo ali gredo. Evropa je pač prostor, ki ga je treba, če že imamo to priložnost, jemati za svojega.

Zadnja leta se v njej dogaja veliko preveč zgodovinskega, da bi si mogli privoščiti ignoranco. Da smo dvomilijonski narod, nas pri tem ne sme prav nič ovirati. Če se na to niso ozirali Luka Dončić, Slavoj Žižek, zakonca Login ali Drago Jančar, zakaj bi se preostali? Oziroma: če smo imeli mnenje o Venezueli, zakaj ga ne bi imeli o Madžarski, Franciji ali Avstriji.