Prek njega so se - pravijo obveščeni, pristojni pa molčijo - dolga leta proračunska sredstva prelivala na šole, te pa so jih prenakazovale na društva. Ta so skrbela za izpopolnjevanja in izobraževanja – učiteljev, ravnateljev, vzgojiteljev. Izobraževanje samo po sebi ni sporno. Učitelji se morajo izpopolnjevati, deliti svoja znanja in pridobivati znanja drugih. Tole ni lov na čarovnice v javnem sektorju. Imajo pa davkoplačevalci pravico vedeti, koliko so za to odšteli in kakšen je izkupiček usposabljanj. Pa čeprav so učinki včasih težko merljivi. Imajo tudi pravico preverjati, ali je denar res odšel samo za izobraževanje ali morda tudi za dobro počutje.
Je pa sprenevedanje, da kriza oziroma varčevanje v šolstvu nista razlog zato, da je kar nekaj učiteljev zapustilo učilnice – ne po svoji volji, ampak po volji ravnateljev, ki so tudi poslovodni organi, skladno z 49. členom Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja, kot so nas podučili na ministrstvu za šolstvo.
Šole so posredni proračunski uporabniki, zato je nadzor nad sredstvi, ki jih porabljajo, nekoliko težji. A Supervizor ne laže: pridno našteje natančne zneske, ki so jih srednje šole nakazale Društvu ravnateljev Slovenije v zadnjih desetih letih. Njegova predsednica, ki je hkrati direktorica Šolskega centra Ljubljana, finančne podrobnosti o nekem izobraževanju skriva. Ni torej sporno izobraževanje, ampak skrivanje, prikrivanje, izmikanje. To vzbuja dvom o smotrnosti porabe javnih sredstev.
Roko na srce, sredstva, ki jih za izpopolnjevanje porabijo učitelji, so v primerjavi s tistimi, ki jih, denimo, farmacevtska industrija porabi za plačevanje kongresov zdravnikom, zanemarljiva. To je dim v primerjavi z zneski, ki so jih poneverili tajkuni, je pred dnevi dejal prijatelj, ki se spozna na javne finance. Drži.
A dogodki, kot so, denimo, proslava rojstnega dne rektorja ene izmed univerz v okviru znanstvene konference ali ekskurzije ravnateljev, v teh časih enostavno niso higienične. To je nekaj, kar se zdaj enostavno ne počne. Se ne spodobi v času, ko ženske ugrabljajo na cestah, ljudje pa pobijajo tiste, ki jim dolgujejo denar, in potem delajo samomore. To je najmanj, kar si državljani - številni med njimi so brezposelni ali zaposleni z minimalnimi prejemki - zaslužijo: zmernost. Ne postavljanje. Želimo si vsaj malo samorefleksije, ki jo krvavo pogrešamo pri vseh poklicih s pomembnim javnim poslanstvom: zdravnikih, sodnikih, tudi učiteljih.
"Oblast je sladka," mi je pred kratkim priznal pedagog Marko Juhant, tudi sam včasih ravnatelj. Res je, pa čeprav je samo "ravnateljska". Zato jo je treba omejiti: z zahtevo po čim večji preglednosti in učinkovitem nadzoru, ki je v pristojnosti ministrstva za šolstvo! A kaj ko so ravnatelji svoje mreže že zdavnaj razpredli tudi (ali najprej) tam.