Aljoša Curavić Foto: MMC RTV SLO
Aljoša Curavić Foto: MMC RTV SLO

K sreči novinarka obvlada latinščino, sicer bi se zgodilo, da bi vest »milleniuma« ostala neopažena. Hmm, težko verjetno, ampak mogoče. Drugi novinarji pomembnih medijskih hiš, tudi tisti iz New York Timesa, so jo prezrli.

Odstop papeža ima na prvi pogled dvojen pomen: je simptom spiritualne in materialne bolehnosti, v kateri se danes nahajata Cerkev in krščanstvo nasploh, in sočasno napoved, da se s takšnim, v zgodovini skoraj enkratnim papeškim korakom, zna podoba Cerkve v javnosti drastično izboljšati. Papeški odstopi imajo lahko učinek katarze.

Neverjetno je, kako lahko filmske fikcije in knjige napovedujejo stvarnost. Lani je italijanski režiser Nanni Moretti predstavil film Habemus Papam. Uprizarja zgodbo papeža (igra ga Michel Piccoli), ki odstopi, ker ne zmore prenesti teže vloge.

Prav te dni je bila dvojezično predstavljena v slovenskem stalnem gledališču v Trstu nova knjiga filozofa Umberta Galimbertija Krščanstvo - religija praznega neba. Knjiga je prijetno in poljudno branje, filozofski, zgodovinski, antropološki, psihološki prerez človeškega odnosa do sakralnosti in religije. Galimberti piše med drugimi tudi o odprtem prostoru, kjer se nam sakralnost skriva pod kupom pravil, dekoracij, zakonov, teleoloških nians, moralnih zapovedi, predsodkov.

Bistveno vprašanje v knjigi je, kako je krščanstvu kot religiji uspelo izprazniti nebo nad nami in izgubiti stik s sakralnostjo, z avtentično religijo. Značilnost sakralnosti je, da je ne moreš razložiti z razumom, da je kontradiktorna, grozovita, uničujoča in katarzična hkrati. Zakaj je Bog hkrati dober in slab? Zakaj dovoljuje, da otroci trpijo? Vprašanj ne znamo razvozlati, ker smo izgubili stik z nebom, ki nas preseneča. Kot nas znajo presenetiti poezija, blaznost ali življenje, ki smo ga barantali s suhoparnimi številkami iz proračuna ali udeležencev na shodih. Včasih nas preseneti tudi v jeziku, za katerega mislimo, da je mrtev.