Peter Mlakar. Foto: BoBo

Za svoje dobro lahko veliko naredimo sami, toda v življenju je pogosto na delu nepredvidljivost, negotovost in nad tem, kar se z nami dogaja, nimamo absolutne moči. Zato se je treba nad to dvigniti. A kako? Če se opremo nečesa, ki je kljub vsej brezbrižni spreminjajočosti in z njo povezani minljivosti vseskozi do njiju imun, ki ga nobena sprememba ne pokonča, saj je sam brezkončen, saj je sam odvisen od nič. Ob še tako hudem problemu lahko v njem poiščemo tolažbo, se odmaknemo od svetne krutosti in jo morda celo nadkrilimo. In to je, kar se skriva za čudno in nerazumljivo besedo duh.

Duh je Drugost glede na to, kar nas tu drži za vrat, in če pravi Freud, da dajeta življenju smisel ljubezen in delo, bi sam dodal še vero v nekaj, kar življenje v njegovi končni biološki, družbeni in politični postavitvi presega. Ko vse drugo odpove, pomaga zavest o tem Več in Čez. In kje poiskati to Prikazen duha, ki nas potegne stran od sreče opoteče? Poiščemo jo že v iskanju tega, kar ta svet presega, to pa je razmišljanje o prvih in zadnjih rečeh, ki tvorijo filozofijo in religijo, ponuja se nam v umetnosti ter dosežkih znanosti, ki sovražne sile podredijo moči uma. V naravi.

Če bogatijo življenje spoznanja, da to, kar se tu z nami igra, ni zadnje in edino, da pelje stvar nekam naprej, nekam tja čez, bomo lažje prenašali vsakdanje težave. Denar in zdravje, v redu, toda duh nam odstira neskončnost, ki nas navdaja z novimi in novimi zadovoljstvi.