Peter Mlakar. Foto: BoBo/Žiga ŽivuloviĆ jr.

S tega mesta je bil nekajkrat omenjen pojem neskončnega, torej to, kar nas kot umrljiva, naravna bitja presega. Neskončnega ni mogoče zanikati, saj je zanikanje sámo, saj se začne, ko se vse konča in je nedoločenost. A ker sta na njem udeležena naša duh ali um, lahko upamo na svojo nesmrtnost.

Je omenjeno sklepanje nebuloza? Veliki matematik sir Roger Penrose, ki je matematično utemeljil Hawkingove črne luknje, in anesteziolog Stuart Hameroff trdita, da živi zavest naprej od razpada telesa. In sicer v t. i. kvantni razsežnosti. Mikrotubuli, torej cevaste bitnosti, ta strukturna sestavina možganske celice, nosijo v sebi kvantno informacijo, ki je uskladiščena v celici na subatomarni ravni. Ta informacija, ki je nekaj formalnega in je stvar samozavedanja, je torej shranjena pri nas na nesnovni ravni. Ob smrti kvantna informacija v mikrotubulih ni uničena, ker je nesnovna, in je razpršena v kozmos. Ko človek umre, eksistira kvantna informacija zunaj telesa kot duša, morda neskončno. Da, infinitnost, kar bi morda spominjalo na slovito Heisenbergovo kvantno nedoločenost.

Fiziki Planckovega inštituta v Münchnu se strinjajo, da je naš snovni, fizični svet, ki ga živimo, samo naša percepcija. Onkraj tega je neskončna realnost, ki je mnogo večja. Toliko za prihajajoči dan mrtvih.