Natalija Gorščak. Foto: MMC RTV SLO
Natalija Gorščak. Foto: MMC RTV SLO

Pod profilom se je razvnela debata o tem, da je Marjan to zapisal površno, da ignorira skrb za mrtve in podobno. Ko pišem in potem berem komentarje, me velikokrat šokira, kako si v Sloveniji ne vzamemo časa za branje med vrsticami in tudi ko si ga, zaradi površnosti velikokrat ne razumemo, kaj je človek želel povedati. Marjan je že v uvodu zapisal, da je tudi njemu mar za mrtve, je pa simbolično povedal, kaj je težava Slovenije.

Pred skoraj 20 leti sem lektorirala magistrsko ali doktorsko nalogo (v bistvu to, katero, niti ni pomembno) o tem, da smo Slovenci samomorilski narod. Avtorica je s primeri iz literature dokazovala, da vedno gledamo nazaj, v preteklost, kot samomorilci. V politiki preštevamo kosti, ki bi že davno morale počivati v miru, v vsakdanjem življenju se vedno skušamo razdeliti na leve in desne in slepo zagovarjamo idola, ki je od nekdaj bil človek-politik in ima tako svoje pluse in minuse, toda ne zanima nas njegovo delo, temveč nekakšne zgodbe, ki so jih napletli okoli njega. Vse preveč se usmerjamo navzven – zdaj bodo nekateri rekli, da zaradi socialistične neduhovne preteklosti, o čemer si ne bi upala soditi, verjetno bodo to lahko raziskali šele čez petdeset ali sto let … Vem le to, da ne samo v Sloveniji, temveč vse naokoli - gre verjetno že za univerzalni pojav - vlada površnost, in to posebej ko gre za odnose. Površnost je zmagala v vseh vojnah. Hitrost vlada: vse je treba početi hitro - kako, ni pomembno. Žal tudi rezultati sploh niso več tako pomembni – razen ko gre za tekmovanja.

Pa se vrnimo k Marjanu, ki mi je tukaj v Švici, vir lepega spomina na deželo navdihujočih in predvsem popolnoma živih oseb: Marjan je v svoji izjavi pravilno zapisal, kaj bi bila Švica, če bi Slovenci malce več pozornosti namenili živim. Dokler bomo bolj skrbeli za mrtve, pa si želim z vami deliti zgodbo iz Ženeve, ki pa bi se prav lahko zgodila tudi v Ljubljani.

Na noč čarovnic smo se Frida Kahlo, Živi Mrtvec, Mnogooki Balkanec in Tigrasta smrt ter kolegica Lana iz središča Ženeve odpravili domov na obrobje mesta. Ko smo vstopili v tramvaj, se nam je nasmehnila starejša gospa in nas prijazno pozdravila, mi pa v zborčku nazaj. Potniki so se nam nasmihali, mi smo jim mahali, v prijetno toplem tramvaju je druščina podoživljala vesel večer. Na postajališču so se odprla vrata in vstopili so trije mladeniči, za njimi pa pijan – videti je bilo, kot da je njihov - prijatelj. Fant se je usedel na sedež poleg starejše gospe in se začel stiskati k njej. Bil je pijan in fantje so se noro zabavali, ko so ga gledali. Nihče mu ni želel pomagati, on pa se je stiskal h gospe, ki je brez znaka vzvišenosti in zgražanja tolerirala njegovo stiskanje. Tramvaj je poskakoval, h gospe pa se je fant stiskal tako, da ji je ob vsakem sunku bolj zlezel v nedrja. Godrnjal je, gospa pa se je samo nasmehnila. Vsi smo bili popolnoma ganjeni, kako ga tolerira in kako lepo ga je sprejela – le posmehujoči se fantje so nas skrbeli. Vendar so na naslednji postaji izstopili, fant pa se je h gospe stiskal že tako brezsramno, da smo bili šokirani. Nenadoma je s sedeža v ozadju vstal gospod, ki je očitno tudi opazoval situacijo, in se približal gospe. Rekel je: "Gospa, izvolite, sedite na moj sedež." Kavalirsko jo je izvlekel iz na videz zelo neprijetne situacije, na kar je gospa odvrnila: "Hvala, nič mi ni bilo hudega, on potrebuje samo človeško toplino." Potem je vseeno vstala in se presedla, saj ji je bilo kljub vsemu neprijetno. Ganjeni smo obsedeli in gledali gospo, ki je v naših očeh postala še večja. Njen z dobroto in plemenitostjo ožarjen obraz je polepšal večer ne samo fantu, ki se je stiskal k njej, temveč tudi nam. Koliko plemenitosti je v gospe! Kako občutljivo je ravnala in kakšen kavalir je bil gospod. Zaradi takih trenutkov človek živi, taki trenutki ga polnijo z voljo in zaradi takih ljudi človek ne sme izgubiti upanja, da bomo vsi skupaj nekoč boljši.

In če se vrnem k Marjanu: najprej je življenje, šele potem smrt! In biti živ pomeni misliti, gledati in čutiti, pa izraziti in še kaj, ne pa samo životariti po ustaljenih obrazcih družbe.

Lep pozdrav iz Le Grand-Saconnexa!