Grčija je sicer v fiskalni konsolidaciji, kot poudarjajo viri v Bruslju, v bistvu v dobri kondiciji, a ima izrazite težave s pobiranjem davkov in s privatizacijo. Foto: EPA
Grčija je sicer v fiskalni konsolidaciji, kot poudarjajo viri v Bruslju, v bistvu v dobri kondiciji, a ima izrazite težave s pobiranjem davkov in s privatizacijo. Foto: EPA
Matjaž Trošt
Kolumna bruseljskega dopisnika. Foto: MMC RTV SLO

Saj ne, da bi lahko za vse krivili zategovanje pasu, ki sta ga s fiskalnim paktom uzakonila nekdanji predsednik Sarkozy in aktualna kanclerka Merklova, a prepoznanje omejitev tega pristopa se kaže tudi v akademskih raziskavah. Denimo pri slavnih harvardskih ekonomistih Carmen Reinhart in Kennethu Rogoffu, ki sta med tednom objavila popravek svoje v prid varčevanju pogosto citirane in vplivne raziskave. V njej sta pred tremi leti dokazovala, da obstaja velika verjetnost, da se gospodarska rast ustavi, ko javni dolg v neki državi preseže 90 odstotkov glede na BDP.

Njuna napaka je bila skorajda začetniška, saj v Excelu nista upoštevala vseh podatkov, ki sta jih načeloma zajemala. Njuna hipoteza je služila marsikateremu zagovoru zveličavnosti varčevalne politike. Njun popravek; o vzročni povezavi nista govorila, o povezavi še vedno, saj naj bi še vedno veljalo, da previsoka zadolženost upočasnjuje gospodarsko rast. Nihče ni imun pred napakami, mar ne. A ta napaka je, tako kot rezultati analize, sredstvo za politično obračunavanje. In široko polje za interpretacije. Čeprav, denimo, tudi analize Mednarodnega denarnega sklada kažejo podobne ugotovitve. Sploh je najzanimivejše to, da veliko analiz temelji na postavki, da gospodarstvo le raste.

Razprava o rasti in varčevanju se bo torej nadaljevala. Iskanje srednje poti, ki poteka v Evropski uniji, je trenutno v bistveno bolj ostri fazi. Njena razmejitev poteka med Severom in Jugom. Tam, kjer se krivulje zaposlenosti nagnejo navzdol. Varčevalne politike so Grčiji prinesle 27-odstotno brezposelnost in za več kot 65 odstotkov mladih le malo upanja na zaposlitev v naslednjih nekaj letih. Več zaporednih let recesije in verjetno eden ključnih naukov za nadaljnje svežnje pomoči. Grčija je sicer v fiskalni konsolidaciji, kot poudarjajo viri v Bruslju, v bistvu v dobri kondiciji, a ima izrazite težave s pobiranjem davkov in s privatizacijo. Kar je menda napačen vrstni red, saj je –tudi zaradi politične in socialne vzdržnosti varčevalnih ukrepov – ključno vzpostaviti vsaj nekakšen vtis bolj poštene delitve bremen krize.

Ko sem se nedavno v Dublinu pogovarjal z enim od irskih ekonomistov, je ta prostodušno priznal, da bi irski davkoplačevalci bistveno laže prenesli ciprski primer reševanja bank, kjer so izgube imeli tisti, ki imajo veliko, in ne tako kot pri njih, kjer je reševanje bančnega sektorja padlo na ramena davkoplačevalcev – tako z varčevalno politiko kot z dokapitalizacijami. Ciper bo sicer v ponedeljek menda dobil prvi obrok pomoči, ki znaša tri milijarde evrov.

Zaradi Cipra se ni zatresel evropski bančni sistem. Zgodilo se ni … praktično nič. Evropski denarni komisar Olli Rehn je med tednom sklenil, da je na žalost Ciper potreboval več kot pol leta, da se je sprijaznil z resnostjo razmer in nevzdržnostjo svojega poslovnega modela. Prav tako, da je potreboval dodatnih devet mesecev za dogovor z evrsko skupino. Novembra 2011 je Evropska komisija ciprske oblasti obvestila, da bo prošnja za pomoč neizogibna, če gospodarskih težav v Nikoziji ne bodo takoj razrešili.

Izgubljanje časa kot politična odločitev.

Iz Bruslja za MMC