Če česa ne moremo očitati predsedniku vlade, je to pomanjkanje potrpežljivosti. Znal je čakati na napake nasprotnikov in jih izkoristiti za prevzem oblasti. In kaj bi bilo za pretežno desno vlado lepše darilo ob ustoličenju kot izredne razmere. Če sta ob tem na voljo še polna blagajna in globoko zadolževanje, ki ga tokrat dovoljuje Evropa, je vse skupaj še boljše. Odzivi na vladne ukrepe za pomoč gospodarstvu in tudi ljudem, ki jih je prizadel virus, so bili dobri. Korona bi lahko bila dovolj, razmere kličejo k odločnim ukrepom, zato ne bi bilo treba zastraševati tudi z begunci, ki pa so, tako kot kritični novinarji, žal, vodilna tarča medija, ki je povezan z najmočnejšo vladno stranko. Kot opozarja generalni sekretar Združenih narodov Antonio Guterres, bodo v tej humanitarni krizi najvišjo ceno plačali najranljivejši. Ob taki krizi pa je lahko zelo ranljiva tudi demokracija. Politični dobički ob tej krizi so lahko velikanski, prav tako izgube. Tako za vladajoče kot prebivalce.

Interventni zakon v isti sapi obravnava ekonomske spodbude kot širitev policijskih pooblastil. To besedilo bo sledilo gospodarsko-policijsko-združitvenemu duhu zakona, čeprav gre za stvari, ki bi morale obravnavati različna zakona. In ker gre tudi za posege v človekove pravice, bi morale biti vključene tudi ustanove, kot je urad varuha človekovih pravic. Pa niso.

A začnimo z aplavzom. Država gre na roke gospodarstvu, tudi samostojnim podjetnikom. Ves čas je spodbujala pot samozaposlovanja, tudi zato je nujno, da jim zdaj pomaga. Toda ob vseh besedah, ki so se iz ust različnih vladajočih v zadnjem desetletju prelivale nad revnimi, ki naj bi izkoriščali državo in zlorabljali socialni sistem, bi se bilo ob tokratnem helikopterskem denarju smiselno za hip ustaviti. Niso vsi samostojni podjetniki na robu preživetja, kot se prikazuje. Številni so, številni pa so služili veliko. Če je nekdo pred epidemijo zaslužil na primer 5000 evrov mesečno, zdaj pa zasluži le še tretjino tega zneska, je njegov posel bistveno upadel, kljub temu pa ga to eksistencialno ne ogroža. Tudi on bo zdaj v istem čolnu z vsemi. Brez očitkov, sposobni ljudje si zaslužijo dobre zaslužke in nujno je, da smo solidarni. Tudi če imajo debele bančne račune, a jih je kriza prizadela. Vendar kaj bo sledilo po koroni? Bomo še vedno solidarni? Obrtno-podjetniška zbornica je v preteklosti zagovarjala zelo neoliberalne politike. Kakšen bi bil njen odziv, če bi bilo treba pristopiti na pomoč zaposlenim v javnem sektorju? Bo ta odziv podoben temu ob prejšnji krizi?

Pozitivno presenečen, da nisem kljub hudemu gospodarskemu padcu še niti enkrat slišal mantre iz prejšnje krize, ki se je glasila "varčevanje", se mi zdijo ukrepi v smeri univerzalnega temeljnega dohodka zelo smiselni. Prav tako kot se mi zdijo pametne naložbene dejavnosti za vnovični zagon gospodarstva. Če se je ob prejšnji krizi varčevanje izkazalo za zanko okrog vratu, je vlada, tako kot celotna Evropa, zdaj spoznala, da je pametneje staviti na investicije.

Vendar je treba biti previden. Na primer pri odpravi administrativnih ovir, o čemer se v zakulisju korone dogovarjata investicijski in okoljski minister. To je lahko dvorezen meč. Še posebno če bi ta šla na račun zdravja ljudi in okolja. Prav tako ne smemo pozabiti, da v kapitalizmu nič ni zastonj in ob koncu pandemije bi se lahko nenadoma znašli pred prazno blagajno, zdajšnje ukrepe pa bi moral odplačevati predvsem javni sektor. Verjetno se nobena vlada po koronakrizi ne bi več upala zelo agresivno spraviti nad javno zdravstvo, saj bi bili brez njega danes povsem nebogljeni. Toda na primer Nacionalnemu inštitutu za javno zdravje nova vlada namenja veliko manjšo vlogo kot prejšnja. Na čelu te strokovne ustanove, ki skrbi za javno zdravje, se je takoj zgodila zamenjava politične narave. Odsotnost predstavnikov NIJZ ob novinarskih konferencah in prisotnost uniformiranih predstavnikov vojske v postopkih, ki so v pristojnosti nacionalnega inštituta, morata vzbujati pozornost. Še posebno če vojaki želijo pridobivati evidence z osebnimi podatki, kar se je zgodilo na epidemiološkem testiranju ob vrnitvi ljudi iz tujine. Pravne podlage za to, kar se je zgodilo na letališču, zdaj preverja informacijska pooblaščenka Mojca Prelesnik, ki razume nujnost ukrepov v razmerah epidemije, a poudarja, da ta hkrati ne sme postati izgovor za ukinitev ustave in temeljnih pravic.

Če niste zdravstveni delavci, ali pa zaposleni v domovih za stare, trgovci, delavci v koprskem pristanišču, na gradbiščih, avtocestah ali drugje, kjer javni ali gospodarski interesi odtehtajo razloge za karanteno, ali pa vas ni popolnoma zaposlilo starševsko učiteljevanje, imate morda več časa kot običajno. Vabim vas, da si ga vzamete tudi za kratko vizualizacijo.

Odmislite cilj in si predstavljajte samo sredstvo. Torej desno vlado, v kateri ima večino stranka, ki se je na volitvah oglaševala s skoraj identičnimi plakati kot madžarska vladajoča stranka, na katerih je ob fotografiji beguncev pisalo "stop". Ta vlada zdaj prepoveduje druženje, zapoveduje maske, želi podeliti izjemna pooblastila vojski, želela bi si spremljati mobilne telefone. Seveda je vse, razen trgovin, zaprto, tudi šole.

Predstavljajte si, da informacijska pooblaščenka opozarja, da bi predlog interventnega zakona, ki ga je spisala vlada, lahko v praksi pomenil vzpostavitev policijske države. Tveganja bi bila izredno visoka in izvršilna veja oblasti bi prek policije teoretično lahko stalno nadzorovala vse prebivalce.

Predstavljajte si, da v medijih spremljate naval neodgovornih državljanov na turistične kraje. Vlada takoj omeji gibanje samo na občine, čeprav podatki o kršitvah v resnici niso tako dramatični kot prizori, ki mejijo na linč. Zaradi manj kot 50 ljudi, ki so se v treh dneh prepovedano zadrževali in družili na javnih krajih na Obali, bosta dva milijona prebivalcev, razen določenih izjem, omejena na meje svoje občine.

Brez konteksta bi si bilo težko predstavljati kaj takega, zato tem ukrepom zdaj spet dodajte cilj, torej zajezitev virusa. Se počutite bolj pomirjene? Vaši otroci še naprej gledajo izobraževalni program, vi berete članke na spletni strani, skupaj poslušate koncerte po radiu ter spremljate najnovejše informacije v oddajah z dolgoletno tradicijo. Vse to na javnem RTV. Že jutri pa bi bilo z nekaj tviti, npr. o "odsluženih prostitutkah", zlahka spet hitro mobilizirati del javnosti proti njemu. RTV je stalna tarča desnih politik. Nadaljevanje tega ideološkega boja v času pandemije je popolnoma neprimerno.

Na javni televiziji sem si v teh dneh ogledal dokumentarec o Woodstocku, v katerem je eden od predstavnikov takratne protivojne generacije rekel, da ko se preseže vse meje verjetnega, te nič več ne more presenetiti. Ob koroni so presežene vse meje verjetnega. Tudi najskrajnejši nasprotniki burk, ki mi, mimogrede, osebno niso prav nič všeč, a sem proti radikalnim prepovedim in ustrahovanjem, zdaj vstopajo v trgovine s prekritimi obrazi. Pa čeprav Svetovna zdravstvena organizacija pri zdravih odsvetuje maske. Vlada jih zapoveduje, čeprav jih še vedno primanjkuje tam, kjer bi jih najbolj potrebovali.

Meje verjetnega se na družabnih omrežjih že dolgo rušijo. Kot virus se na primer širi "horda ilegalnih migrantov" – besedna zveza, ki največ pove prav o teh, ki jo neodgovorno širijo. Označitev ljudi za manjvredne horde, insekte, podgane, pse, je nevarna predigra vseh genocidov. Um iniciatorjev sovraštva se rad zadržuje pri umazanih stvareh in se zateka k projekcijam. Ubiti človeka je zločin, znebiti se ščurkov pa družbeno koristno dejanje, ki prispeva k lepši prihodnosti skupnosti. Človek, ki ubije človeka, gre po pravilu v zapor, če je veren, ga po smrti čakajo še krogi, o katerih je pisal Dante. Če pohodi ščurka, je zgodba povsem drugačna. Ne čaka ga obsodba, ampak, če že ne aplavz in nagrada obupane soseske, ki od ponedeljka naprej besno išče razkužila za vse kljuke in dvigala, vsaj nekakšen občutek notranjega zadovoljstva, da se je znebil golazni.

Navala sreče ob tem, če zdrobijo neko življenje, pa vsi ljudje tudi ne doživljajo enako. Obstajajo kulture, ki ga sploh nimajo v svojem registru. Na primer del džanaistov, ki nosi ruto, da ne bi po nesreči ubil kakega mikroorganizma. Svetovna večina danes nenamerno posnema modni slog indijske verske manjšine iz nasprotnega motiva, iz strahu, da ne bi kakšen nevidni delček, ki ga znanost niti ne opredeljuje za pravi živi organizem, škodoval njej. Toda najpomembnejši motiv je globlji, ni sebičen, ampak gre predvsem za ščitenje drugih ljudi, bližnjih, kar govori o tem, da je sočutje v nas kljub popolnoma nasprotnim tendencam poznega kapitalizma še zmeraj živo. A nekateri sočutja niso poznali ne pred korono niti ga ne bodo poznali po njej. Morda zmorejo sočutje samo do najožjega kroga najbližjih. Bližina je zdaj prepovedana, ljudje, ki prihajajo od daleč, pa v njih sprožajo agresijo, ob njih se počutijo ogroženi. Tudi med pandemijo tvitajo o "hordah ilegalnih migrantov", ki ogrožajo naše javno zdravje. Če bo zmagala ta retorika, to ni sistem, v katerega se želimo prebuditi iz koronamore. V prazgodovini so se ljudje združevali v horde, da bi skupaj lažje poiskali hrano in se branili pred zvermi. Zdi se, da se kot prave horde v resnici vedejo nekateri prenapeti kupci v trgovinah v boju za kvas in toaletni papir.

Če ne bomo zaradi represivnih ukrepov, ki bodo, namesto strokovno, pretežno politično motivirani, prisiljeni predčasno porabiti vse zaloge toaletnega papirja in se bo bližina spremenila v subverzivno dejanje, namesto da bi se ji ljudje izogibali zaradi notranjega občutka odgovornosti, se bomo morda po epidemiji prebudili v sistemu, ki si bo spet prizadeval za solidarnost, za prijaznejše ekonomske in socialne politike, v sistemu, ki bo v ospredje spet postavil človeka in okolje. Ki bo spoštoval pravo in ne bo diskriminiral. Pričakovati, da bi se kapital odrekel svoji prvenstveni vlogi, je verjetno iluzorno, lepo pa bi bilo, da bi kapitalizem postal vsaj bolj vzdržen, pa čeprav je kapitalizem s človeškim obrazom že tolikokrat prežvečena fraza, da nima več prav nobenega okusa.

Smo sredi migracije v neko drugo obdobje. Skrbeti moramo za soljudi, še posebej starejše, ranljive, bolne, pa tudi, da boj proti virusu ne bo prinesel policijske države. Kritična javnost, kar bi po definiciji javnost morala biti, mora poskrbeti, da ne bo ta boj dolgoročno ogrozil demokracije. Čeprav jo že leta v temelju ogrožajo ljudje v prenatrpanih begunskih taboriščih, ki nimajo prav nobenih možnosti niti za svojo lastno zaščito pred virusom niti za zaščito najšibkejših med najšibkejšimi. Pa ne zato, ker bi šlo za podivjane horde, ampak zato, ker ob misli na njih nekateri na tej strani šengenske železne zavese postanejo slepi. Postavili so jih za objekt svojega sovraštva. Tako so slepi, da so zaradi njih pripravljeni pohoditi človečnost in pravo, pozabiti na zgodovino ter se spet zateči k idejam nacionalističnih ideologij.

Vojna v Siriji traja že deseto leto. Kot ugotavlja generalni sekretar Združenih narodov Antonio Guterres, orožje ni delovalo. Dvomim, da lahko orožje deluje proti virusu.