Človek bi pričakoval, da šef vlade Cerar in koalicijska posadka precej mirno čakajo polaganje računov pred volivci. A daleč od tega: primat na javnomnenjskih lestvicah zadnje tedne drži Marjan Šarec, "newcomer" v nacionalni politiki, ki unovčuje kapital iz predsedniške kampanje. Potencial novih obrazov, v katere slovenski elektorat projicira željo po spremembah, se ni izpel. Nedavna 10. obletnica smrti Janeza Drnovška, ki je konec osemdesetih s položaja političnega anonimneža premagal etabliranega partijskega kandidata, nas spomni, da je ta težnja že več desetletij vgrajena v genski kod našega političnega prostora.

Četudi bo Cerar prvi premier, ki mu bo po Janševi prvi vladi uspelo končati 4-letni mandat, to ne pomeni, da je politične nestabilnosti konec. Novinci v nacionalnih igrah brez meja, kot je bil Janković 2011., Cerar 2014., zdaj pa je Šarec, ki povsem premešajo karte, so posledica tega, da politika ni zmogla denimo resnejše reforme zdravstvenega sistema in da gospodarske rasti številni ljudje še ne čutijo v svojih denarnicah in življenjih. Število tistih, ki so na pragu revščine ali pod njim, ostaja visoko. Slovenski BDP na prebivalca, izražen v kupni moči, je leta 2016 dosegal 83 odstotkov povprečja EU-ja. A pozor, zahodna Slovenija je dosegla 99 odstotkov povprečja, vzhodna Slovenija pa zgolj 68 odstotkov. Poročilo Eurostata podčrtuje, da neenakomerni regionalni razvoj ni svetobolni občutek vzhodnega dela Slovenije, ampak kruta realnost.

Marjan Šarec rešitev za te dileme do zdaj ni ponudil, a je dovolj, da se je pojavil. Njegove možnosti so še večje, ker pri nas obstaja pomemben bazen ljudi, ki glasujejo taktično, torej za tiste, ki imajo možnost zmage, ali pa proti Janševemu SDS-u, stranki z najvišjo stopnjo zavračanja med volivci zunaj njihovega bazena. Res je, da lahko kampanja in soočenja še veliko spremenijo, a res je tudi, da se politika pospešeno seli na nefiltrirane družbene medije. Kar pomeni še nekaj: več hrupa, več vulgarnosti in sovražnosti, več lunatikov, ki menijo, da so sposobni in primerni za politiko. In, se bojim, še manj soočenj razvojnih konceptov in idej, kam bi se ta država morala razvijati.