Kako pogosto jih jeste? Foto: BoBo

Dogodki kot na primer ta, ko sva s prijateljem Tomažem Štruclom pozimi gazila sneg na poti do moje zdaj že pokojne babice, ki nama je postregla z gripahinom, kajti le ta odžene vsako bolezen, in potem nadaljevala pot po Tržaški cest iz Viča proti mestu in na koncu z ogromno družbo pristala v stanovanju mojega brata, ki naj bi ga čuval, ko je bil on na smučanju, vmes pa obredla še čisto vse takrat trendovske in mogoče sploh edine ljubljanske lokale, kot so Žmavc in La petit, se mi danes zdijo kot sanje, kot da niso del moje preteklosti. Kot privid nekega drugega časa in prostora.

Takrat je bil svet drugačen, bolj oprijemljiv, bolj sproščen, bolj moj. Življenje smo kot študentje in ustvarjalci različnih umetnosti doživljali sproščeno in z veliko mero navdušenja ter vere v lep svet, v katerem smo živeli. Stvari so bile preproste, ljubezen neizmerno močna. Spomnim se, da si dve leti nisem opomogel, ko sva se razšla s tedanjo partnerico. Tudi z drugimi prijatelji, ne zgolj s Tomažem, smo bili močno povezani. Viseli smo skupaj kot rit in srajca, reševali svet in se hkrati prepuščali toku življenja. Bilo je lepo in ustvarjalno. Poetična moč, ki sem jo takrat čutil, je bila neizmerna. V vsakem dihu je bila poezija, v vsakem premiku telesa ples, v vsaki fotografiji najlepša zgodba. Naša življenja so bila polna, bili smo izpolnjeni in srečni. Seveda nas je hkrati prevevala tudi neskončna in neutolažljiva žalost, ki pa je bila del nas, prav tako kot sreča. Bili smo popolni in izpolnjeni. Naš svet je bil lep.

Med predajanjem nostalgiji me je iz zdravstvenega doma Šentvid poklicala sestra Marta, ki vodi sistematske preglede za starejše občane. Menil sem, da se je zmotila, ona pa mi je razložila, da sem starejši od 45 let in da je čas za sistematski pregled starejšega občana. V trenutku sta me “udarila” realnosti in dejstvo, da se bližam 50. letu, čeprav se tega niti ne zavedam. Odšel sem torej na pregled, kjer sva s sestro Marto ugotavljala, da mi gre še kar dobro, da sem le rahlo predebel (po njihovih merilih dobrih 12 kg), holesterol je bil v mejah normale …

Ko pa mi je pokazala prehransko piramido, se mi je na obrazu narisal velik nasmeh. Zabodeno me je pogledala, jaz pa sem ji hitel razlagati, kaj in kako jem in da je moja teža, glede na mojo uravnoteženo prehrano, presenetljiva. Nato sem ugotavljal, da težek sicer sem, debel pa ne, ker imam pač močne kosti, pa da veliko fizično delam in imam ogromno mišic … Tako sva se kar nekaj časa zabavala in prišla do rib v naši prehrani. Strinjala sva se, da jih jemo premalo, hkrati pa skupaj razmišljala, kaj se danes dogaja z ribami.

Marta je v določenem trenutku celo namignila, da bi morali ljudje, ki pojedo ogromno rib, narediti dodatne preiskave krvi, ki bi pokazale vsebnost težkih kovin v krvi, predvsem živega srebra. Mene pa je bolj zanimala razlika med gojenimi ribami in divjaki. V ribarnicah se prodaja vedno več gojenih rib, med ljudmi pa ostaja živa urbana legenda, da so divje ribe neprimerljivo boljše od gojenih. Pravilnega odgovora do danes čisto zares še nisem našel, sem se pa že večkrat zapletel v pogovor z Ireno Fonda in tudi obiskal njihove ribogojnice, kjer gojijo brancine. Irena je doktorica znanosti s področja molekularne biologije, njen oče je eden večjih poznavalcev slovenskega podvodnega sveta, njen brat pa je prav tako biolog in poznavalec morja. Se pravi, da cela družina živi in diha z morjem. V pogovorih z njo sem se dodobra izobrazil o gojenju rib, vmes pa izvedel nekaj tudi o divjakih. Pri gojenih ribah je tako, da še zdaleč niso vse enake kakovosti, pomembna je geografska lega, način hranjenja, izbor mladic in pa seveda izbor same hrane. Nekatere gojene ribe lahko tako dosegajo vrhunske rezultate. Enako pa je tudi z divjimi ribami in njihovo kakovostjo.

Pred kratkim je bil pri meni gost moj stanovski kolega David Skoko, ki je prvi Hrvat s svojo oddajo na 24Kitchen, sicer pa že vse življenje kuha morsko hrano, saj je dobesedno odraščal v konobi. Pripravil je nepozabno večerjo in mi odkrival nove načine priprave rib. Veselje ga je bilo gledati, kako s ponosom in zanosom ustvarja morske dobrote in pripravlja ribe, ki na splošno niso tako cenjene (ciplje, raže, strelke …). Njegova hrana je resnično poezija za brbončice, če ste ljubitelj rib. Seveda sva se zapletla v debato o divjih ribah in prav na hitro in čisto preprosto mi je razložil vse, kar ve o njih.

Poleti on svojo konobo zapre, saj je takrat rib v morju manj, za ciplje, o katerih večina trdi, da so morski uživalci svinjarije, ker se pasejo v pristaniščih, pravi, da to drži le delno, saj se tudi oni selijo in je zato pomembno, kje jih ulovimo, hkrati pa ni nujno, da so opevani brancini, ki so predatorji, neoporečni, ker ne vemo zagotovo, s čim so se prehranjevali. Njegovo mnenje je, da je prostoživeča riba boljša, a ob predpostavki, da poznaš njeno zgodovino, saj tudi pri divjakih lahko naletiš na ribo slabše kakovosti predvsem zato, ker so se tudi ribe polenile in so pristanišča postala brezplačna prehranjevalnica. Tu pa je še problem vsesplošne onesnaženosti morja in seveda čezmerno ribarjenje in še in še bi lahko našteval. Vse omenjeno se na našo žalost odraža na pomanjkanju in kakovosti rib.

Preteklo poletje sva se z mlajšim sinom podala na raziskovanje skritih plaž Cresa. Peš sva se potikala po zalivih, in ko sva prišla do “Maldivov” (tako smo ta zaliv nekoč imenovali), me je skoraj kap. Kupi smeti, kot bi nekdo na glavo obrnil veliki zabojnik za reciklažo. Velika žalost je v meni prebudila nostalgične spomine na čas moje brezskrbne mladosti, ko je bil zaliv čist, morje pa polno rib in školjk. In spet se mi zazdi, da gledam film, ki z mojo sedanjostjo nima nobene zveze. Je res minilo le nekaj več kot 20 let? Se je res v tako kratkem času pokazal rezultat našega brezbrižnega odnosa do planeta, na katerem živimo?!

Na svojo grozo se zelo jasno zavem, da to ni film, da to ni zgodba iz romana, temveč naša resničnost. Moja resničnost. Moje življenje. Preteklost in sedanjost. Preplavijo me črne misli o prihodnosti Zemlje in človeštva. Lahko še kaj spremenimo, če združimo moči? Da rešimo in ohranimo, kar se še da. Da bodo tudi naši zanamci lahko, kot smo mi v naši mladosti, uživali lepote in sadove Zemlje, uživali v trenutkih, se veselili prihodnosti in se z veseljem spominjali preteklosti. Saj veste, mislimo globalno in delujmo lokalno.


Domače testenine z inčuni

Sestavine: inčuni, brokoli, česen, paradižnik, rikota, pinjole, sol, oljčno olje.

Paradižnike na hitro prevremo v kropu, nato jih olupimo in jih v kozici prekuhamo, rahlo solimo in na koncu pretlačimo.

V ponvi na oljčnem olju prepražimo narezan česen.

Dodamo paradižnikovo omako, inčune, prepražene pinjole in brokoli.

Kuhamo nekaj minut, nato pa v omako dodamo skoraj kuhane domače rezance. Kuhamo še toliko časa, da so rezanci skuhani na zob, nato pa postrežemo z rikoto.

Pa dober tek!