V agresiji, s katero sicer liki v Svatbi nastopijo proti nekoliko duševno zaostalima Juriju in Lenki, se izrazijo vse patologije jugoslovanske politične zgradbe. Foto: SNG Drama Ljubljana / Peter Uhan
V agresiji, s katero sicer liki v Svatbi nastopijo proti nekoliko duševno zaostalima Juriju in Lenki, se izrazijo vse patologije jugoslovanske politične zgradbe. Foto: SNG Drama Ljubljana / Peter Uhan

Sreče človeku ne more dati niti država niti sistem niti politična partija, srečo si lahko človek ustvari samo sam.

Edvard Kardelj

Samo ja, samo strinjati se, potem pa delaš, kar hočeš ... Kimajta!

Ciganka
Svatba v režiji Jerneja Lorencija
Tako rekoč celoten Lorencijev ansambel je oblikoval odlične vloge, v katerih se na videz povsem apolitično in 'prostočasno' ravnanje izkaže za rahlo psihotičen odziv na s potezami oblastne nomenklature zaznamovane osebne izkušnje. Foto: SNG Drama/Peter Uhan

Naj se vam ne zatika, ker ne bom več dolgo ... kajti zablode zgodovine naredijo, da človek ščuva volkove na lastnega očeta in za vajo trga kosti iz gobcev lačnih psov!

Shizofrenik
Tito in Eleanor Roosevelt
Tito si je ugled v mednarodni politiki zgradil predvsem kot borec proti imperializmu, kolonializmu, hegemonističnim apetitom Sovjetske zveze ter kot podpornik revnih narodov, ki so želeli stopiti na pot samostojnega razvoja. Vendar pa je mnogo ljudi zaradi kraljevskega življenja in razkošnih turnej nekoliko postrani gledalo na njegova prizadevanja. Foto: EPA

Ko se gradi nova družba, bi bilo zgrešeno govoriti o individualni svobodi – da lahko vsakdo počne, kar hoče. Posameznik nima pravice jemati sredstev drugim tisočim. Če se upira, je proti svobodi drugih tisočev ljudi, je proti skupnosti, skupnost pa ima pravico, omejiti posameznika, ki nasprotuje njenim željam in težnjam – takega posameznikaje treba onemogočiti. Tako, v tem je razlika med zahodnimi pogledi in nami. Njihova individualna svoboda je, da vsakdo počne, kar hoče.

Josip Broz Tito
Svatba
Svatba Rudija Šeliga je izšla le malo po smrti Josipa Broza - Tita, ki je bil predvsem v zadnjem desetletju svoje vlade ključni integrativni element SFRJ-ja. Foto: SNG Drama Ljubljana/Peter Uhan

Zavedam se, da ustavna razglasitev dosmrtnega predsednika ni ravno kompliment za demokratično deželo.

Edvard Kardelj
Edvard Kardelj in Josip Broz Tito
Prav v primeru tekstov, izjav in dejanskih političnih potez Edvarda Kardelja se odlično manifestira določena shizofrenost ideološke in programske podstati povojne Jugoslavije. Edvard Kardelj sam je tako 'nihal' med zagovorom svobode posameznika in postopnim odmiranjem države, po drugi strani pa je podpiral obračun z liberalno strujo in bil skeptičen do idej o radikalnem 'odpiranju' Jugoslavije pluralizmu in osebni svobodi.
Svatba v režiji Jerneja Lorencija
Lorencijeva Svatba je pravzaprav igra o nas samih in tudi o našem času. Prek izbruhov travm dramskih likov najdemo predvsem navezavo na obremenjenost naše politike s 'skrivnostmi' polpretekle zgodovine in nezmožnost Slovencev, da bi ta poglavja enkrat končno zaprli in zaživeli v sedanjosti (in prihodnosti). Foto: SNG Drama Ljubljana/Peter Uhan

To je človeku praznina soda naložena ... da vse piska in cvili v njem, ko mora biti nedeljski človek ... Ah, ko napoči znova medeno nedeljsko novo jutro in se mu razgrne pred očmi z rožicami posajeni prt politike prostega časa ...

Shizofrenik
Tito in Jovanka
Tito je proti koncu življenja tudi sam spoznal, da je bil jugoslovanski eksperiment neuspešen. Foto: BoBo

Komunisti so najprej vzeli svobodo sebi, potem pa drugim. To je velika tragika naše eksistence. Revolucija se je spremenila v religijo.

Milovan Đilas
Svatba v režiji Jerneja Lorencija
Druščina ob šanku, ki na nedeljsko popoldne nima drugega dela, kot da 'misli', dobro pokaže na to, da se je nekdanja oblast bala prav tistih, ki so 'preveč' mislili oziroma ki so mislili na svoj način. Foto: SNG Drama Ljubljana/Peter Uhan

Res je vprašanje, kaj je hujše pri vaju: da nič ne naredita, da ne bi bila žalostna, ali to, da nič ne izpolnita, kar zahtevajo dolžnosti ... /.../ bi se vsaj potrudila, da bi vsaj približno čutila kot mi ... Vsaj približno kot mi vsi, ki smo vama omogočili to življenje.

Korbarjeva
Tito na naslovnici revije Life
Čeprav prek predstave Svatba vstopamo v temo psihološkega nasilja in endemičnega kršenja ene izmed ključnih osnovnih človekovih pravic, pravice do govora in samostojnega mišljenja, je vendar treba priznati, da je Titova politika ogromno naredila za jugoslovanske narode. Življenjski standard ljudi se je zelo izboljšal, prav tako izobrazbena struktura, in Jugoslavija je bila dejansko ena najbolj odprtih držav na svetu. Foto: BoBo

Auftakt št. I.
"Gospod predsednik, tisto, kar ni uspelo Aleksandru Velikemu, Cezarju, Napoleonu in Viljemu II., namreč, da bi z orožjem združili večino človeštva, je uspelo Vam z močjo idej. Združili ste majhne in srednje države svobodnega sveta, ki predstavljajo dve tretjini človeštva in tudi njegovo vest." Tako laskavo se je o Titu pred 40 leti na četrtem vrhu Neuvrščenih v Alžiru izrazil Jean Bédel Bokassa. Leta 1973 je bil Bokassa še diktator Centralnoafriške republike, konec leta 1976 se je deklarirani oboževalec Titove podpore ljudskim osvobodilnim gibanjem po vrtoglavem dvakratnem prestopu iz ene religije v drugo (katolištvo-islam-katolištvo) razglasil za cesarja.
Ceremonial kronanja leto pozneje pa je povzel po obredu kronanja v pogovoru s Titom nič kaj visoko cenjenega Napoleona. Ni minilo veliko let, ko je borec proti imperialistični mentaliteti krvavo nastopil proti lastnim državljanom, proti upornikom proti njegovi vladi, ki se je bolj kot s potrebami ljudstva ukvarjala z ekstravaganco vladne reprezentance. Bokassa je domnevno celo sam s palico pokončal več deset otrok, nekateri pa so njegovo ekstatično krvoločnost pripisovali njegovemu domnevnemu uživanju človeškega mesa. Po modnih težnjah afriških samodržcev se je rad obteževal z zlatom in diamanti.

Na tamkajšnjo modo so morda vplivali tudi obiski Tita in njegovega sijajnega entouragea. Enega zgovornih komentarjev je že ob Titovi prvi afriško-azijski turneji 1958-1959 podal srbski pisatelj, tedaj tudi še funkcionar, pozneje, predvsem v osemdesetih letih, pa zagovornik velikosrbskih idej Dobrica Ćosić: "Ta veliki politik in borec Tito ni imel ne moči ne modrosti, da bi svoje politično zmagoslavje obranil pred monarhizmom in absolutizmom ter svoje moderne formule za mir in rešitev civilizacije pred spopadi in konflikti vojaških blokov ne iznakazil s fevdalnim obnašanjem, operetnim dekorjem, paradami, kostumi, vsemi temi cirkuškimi ladjami, letali in dvorskimi navlakami."
Titove turneje so izzvenele nastopaško, bolj kot na nekdanjega partizana in revolucionarja je spominjal na orientalskega satrapa. Na afriško turnejo leta 1961 je odšlo kar 1.400 ljudi, zraven so bili orkester in tudi pevci narodno-zabavne glasbe. Ćosić: "Preprosto sem se razbolel zaradi razočaranja nad Titom in tovariši. Na Galebu sem spoznal, da je vodstvo ZKJ s Titom na čelu monarhična, birokratska oligarhija, moralno licemerna in brez zadržkov v svoji sli po oblasti." Turneja pa je bila velik diplomatski uspeh in predsednik Gane Nkrumah je dejal: "To je najbolj realistični sodobni državnik. Od vseh državnikov je najbolje razumel Afriko."

Neprizanesljiv je bil tudi Stane Kavčič, 'prvak' slovenske liberalne struje, ki so jo zaradi preveč očitne usmeritve k zahodnoevropski liniji socialne demokracije in domnevnega nacionalizma, potencialno vodečega k rušenju skupne države, leta 1972, na predvečer novega 'železnega' obdobja odstranili: "Naša politika vidi večjega zaveznika v vsakem arabskem šejku, črnskem poglavarju ali azijatskem despotu kot pa v civilizirani zahodni Evropi." Kavčič je ugotavljal, kot povzame v knjigi Tito in tovariši dr. Jože Pirjevec, da je v tej politiki nekaj stalinistične nezaupljivosti, sektaštva in azijske mentalitete ...
Kljub vse od informbiroja naprej napetim odnosom s Sovjetsko zvezo, vztrajanju pri ohranjanju pozicije med obema (ideološkima) blokoma in tudi kljub Titovi veliki vlogi pri spodbujanju Helsinškega procesa, katerega sklepna listina je leta 1975 oba bloka povezala tudi v zavezi spoštovanja individualnih človekovih pravic in svoboščin, je bil Tito v politični filozofiji blizu Sovjetom; vse do konca; pravzaprav na koncu še bolj kot prej. Eden izmed možnih citatov v podkrepitev te teze je izjava pripadnice beograjske liberalne struje Latinke Perović: "Po oktobrskih pogovorih (gre za leto 1972, op. P. B.) je Srbija vstopila v obdobje stalinističnih čistk. A ko se ta mehanizem enkrat sproži, zahteva vedno novo gorivo, da se ohrani."

Auftakt št. II.
Ko je Bokassa leta 1973 v Alžiru pel hvalo Titu, je Edvard Kardelj že delal pri (svoji zadnji) novi jugoslovanski ustavi. Leto po njenem sprejetju je izjavil: "Zavedam se, da ustavna razglasitev dosmrtnega predsednika ni ravno kompliment za demokratično deželo. Toda to sem moral storiti prav zavoljo države in njenega funkcioniranja. Prej so bili vsi državni funkcionarji pri svojem delu na določen način onemogočeni. Tito je o vsakem dvomil. Vsakogar se je bal, da mu hoče vzeti oblast. Zlasti nekaj nas je bilo pod tem udarom." S to Kardeljevo (delno) samokritiko se že približujemo patološki atmosferi, na neki način patološki kolektivni psihologiji jugoslovanske države, ki bo/je pravzaprav bistvo tega besedila. Isti Kardelj, ki je privolil v za deklarirano demokratično državo zelo nelaskavi institut dosmrtnega predsednika, je namreč vse od VII. kongresa ZKJ-ja konec petdesetih let poskušal iz Jugoslavije ustvariti deželo, v kateri bi država postopoma odmrla in v kateri bi prek kompleksnega samoupravnega sistema zares nastala država, utemeljena na vrednoti avtonomije človeka. Že tedaj so spoznali, da "socializem ne more odrejati osebne sreče človeka nekakšnim 'višjim ciljem', kajti najvišji cilj je osebna sreča človeka."
Neuspešni laboratorij stalnih reform
Ampak tudi Kardelju ni uspel dokončen 'preboj do svobode', vsaj če se znova ozremo v Kavčičeve komentarje: "Do skrajnosti je želel demokratizirati tako projekcijo graditve socializma, v kateri ima ideološko-strateški monopol v rokah en subjekt, organiziran po načelih boljševistične partije. Prek teh meja ni šel in ni verjel, da je mogoče iti. Bil je trdno prepričan, da ima marksizem-leninizem še vedno monopol nad socializmom. Verjel je, da marksizem ni samo ideologija, ampak tudi znanost. V taktičnem pogledu je prekoračil okvire Kominterne - v idejno-filozofskem nikoli. Državljanu je hotel dati čim več prostora, obenem pa je zahteval, da se giblje pod dežnikom politike, ki jo odreja vsevedno vodstvo. Nekoč smo to imenovali dirigirana demokracija." Kardelj se pravzaprav zdi z mislijo na njegovo osebno (politično) filozofijo tragičen in nekoliko shizofren lik. Ni si upal kot na primer Milovan Đilas prelomiti s Titom in je zato ves čas nihal med velikopoteznimi napovedmi velikih sprememb in ustanovitve imperija svobode (dela) v Jugoslaviji na eni ter med sodelovanjem v krotitvi in zadrževanju naprednih sil.

Kot je rekel hrvaški zgodovinar in politik Dušan Bilandžić o Kardelju: "Iz Jugoslavije je ustvaril laboratorij stalnih reform, a ni dosegel končnega cilja – transformacije Jugoslavije v zvezno državo po vzorcu Evropske gospodarske skupnosti – in ni mu uspelo ustvariti tega, kar je želel, /.../ da bo pri nas svoboda po vzoru Hyde Parka." A na koncu je tudi zaradi svoje neodločne in ne povsem jasne pozicije moral pred smrtjo priznati, da je Jugoslavija propadla. "Praktično ničesar ni mogoče napraviti. Nobene spremembe na boljše niso mogoče."
Svoj umik iz politike in izstop iz življenja pa je skoraj napovedal z mislijo: "Sreče človeku ne more dati niti država niti sistem niti politična partija, srečo si lahko človek ustvari samo sam."

Faza 'snubljenja' pred Svatbo ali Tito in CIA o Jugoslaviji
V zadnjih dveh letih pred smrtjo Tito v zasebnih pogovorih ni skrival razočaranja. Veliki projekt je (očitno) postal tragedija. To potrdi izsek iz pogovora, ki ga je imel z generalom in dolgoletnim visokim funkcionarjem Svetozarjem Vukmanovićem - Tempom – Tempo: "Kaj je z Jugoslavijo?" Tito: "Ni več Jugoslavije." Tempo: "Kaj je s partijo?" Tito: "Ni več partije." Bližnjim sodelavcem pa je prav tako leta 1978 med vožnjo z vlakom dejal: "Če bi samo vedeli, kako vidim prihodnost Jugoslavije, bi bili šokirani."

Leta 1979 so analitiki Cie v pričakovanju Titove smrti napisali memorandum Perspektive za Jugoslavijo po Titu. Dokument je napovedoval nemirno obdobje, ki ga bo "povzročila operativna nezmožnost ali smrt predsednika Josipa Broza - Tita, čigar vloga pri oblikovanju in ohranjanju sodobne Jugoslavije je bila tako velika, da je težko verjeti, ali bo mogoče državo ohraniti brez njega."

Leta 1980 je Tito umrl. V tistem obdobju je Rudi Šeligo pisal dramo Svatba, ki je sicer izšla leta 1981. V njej so prek sicer intimnih usod, prek vpogleda v na prvi pogled dokaj apolitično druščino ob šanku razkrita številna protislovja, mnogotere patologije jugoslovanske države. Te so se med drugim manifestirale tudi v zgornjih uvodnih točkah izpostavljenih protislovjih, ki so zaznamovala življenja in ravnanje ter tudi vest in psiho vrhovnih oblikovalcev sistemske in ideološke strukture povojne jugoslovanske države.
Svatba ali po Titu Tito
Na steni levo zadaj visi Tito. Nedelja popoldne.

Nujno je, da je nedelja, kajti le takrat imajo državljani čas za izvajanje 'politike prostega časa', kot nedeljsko 'razmišljanje' poimenuje Shizofrenik (Aljaž Jovanović). Nedelja je nevarna in bojijo se je pravzaprav tudi tisti, ki sicer prostovoljno iz tedna v teden sodelujejo v njenem političnem omizju. Posedanje ob šanku je vrhunska gojilnica subverzivnih idej; spomnimo se le legendarnih 'omizij' v kultnem Šumiju, na katerega morda namiguje tudi ime natakarice v predstavi. Šank je tisto, česar se nomenklatura boji; tisto, ki se neposredno naveže na kritiko že v petdesetih letih zaradi svobodomiselnosti odstavljenega sprva člana vodilne jugoslovanski četverice (v njej so bili še Tito, Kardelj in Ranković) Milovana Đilasa: "Komunisti so najprej vzeli svobodo sebi, potem pa drugim. To je velika tragika naše eksistence. Revolucija se je spremenila v religijo. /.../ Partijska birokracija se boji vseh, ki mislijo." In zaradi izkušenj s partijo in njenimi derivati se potem tudi tisti, ki mislijo, bojijo svojih misli ...
Režiser Jernej Lorenci je skupaj s tako rekoč vsemi igralci ustvaril niz izvrstnih vlog, v katerih se subtilno meša politično z zasebnim; občasno je nejasno, ali se liki odzovejo iz samih sebe, iz svoje prvinske psihološke nravi ali pa se v vseh njihovih odzivih izkazuje (negativna) izkušnja, povezana z režimom. Slednje seveda v očeh pozornega igralca prevlada. Mimogrede moram omeniti, da je bilo prijetno spet v vidnejši vlogi na velikem odru videti Majo Sever, ki je v predstavo vnesla vsaj na videz povsem spontano nekaj tiste zmesi ležerne in pisarniške elegance, ki je zaznamovala 'look' ženske srednjega razreda osemdesetih. Ta 'look' izvrstno nosi tudi Tina Vrbnjak kot Taja, nekdanja mlada alternativka, ki je zabredla v droge; oziroma, ki je še posebej globoko zabredla po prestrogi kazni zaradi posedovanja zgolj nekaj 'trave'. Kar je sledilo, je hujše.

Podobno se zdi, da je preveč 'svobode' v mladosti zaznamovalo tudi Shizofrenika, ki se zdi kot eden tistih mladih liberalcev, ki so se jim upi in kariere vnaprej zrušili z obračunom z liberalno strujo na začetku sedemdesetih let. Ta obračun ni zatrl le svobode mišljenja in izražanja, ampak tudi napredne korake v gospodarstvu, kar je skupaj z izdatki za mastodontsko birokracijo in tudi vojsko v času dogajanja Svatbe med drugim privedlo do okoli 750.000 brezposelnih, težav s preskrbo prebivalstva z osnovnimi živili, kurjavo, gradbenim materialom. Prihajalo je do stavk in prekinitev dela. Vedno pogosteje. In vedno pogosteje se je tudi tihotapilo, kot Taja in Ciganka (Barbara Cerar) v predstavi. Lahko pa bi rekli tudi kot Država, saj je bila med drugim zloglasna trgovina s pretihotapljenimi cigaretami, v katerih so sodelovali tisti, ki so smeli na Brione ...
Policija zaslišuje, preti, vabi k sodelovanju ...
Bolj kot vse druge anomalije Titove Jugoslavije pa se zdi, da Šeligova Svatba izpostavlja vprašanje osebne svobode in paranoje oblasti, kaj bodo 'zganjali' nekaj ur brezdelni ljudje in kako se bodo morda povezali z državnimi sovražniki, od (udbaške) emigracije prek 'hardcore' sovjetskih zaveznikov ali informbirojevcev in precej benignih preostankov buržoazne predvojne elite do 'alternativnih' komunistov, ki so leta 1974 v Črni gori ustanavljali novo komunistično partijo. Za vse, od Grobarja (Matjaž Tribušon), Miličnika (Vojko Zidar), grobarjeve bivše žene (Maja Sever), Taje in Shizofrenika, se zdi, da so nezmožni 'normalnega' družbenega in tudi zasebnega življenja zaradi travmatičnih posledic soočenja s predstavniki edinih dveh struktur, ki sta, kot piše Pirjevec, v splošni razdrobljenosti še imeli močno notranjo organizacijo; soočenja s policijo in vojsko.

Njuno moč in predvsem moč njune mentalitete je med drugim potrdil šele leta 1975 - torej po tem, ko so mladi že smeli potovati na Zahod in so od tam prinašali kulturo tamkajšnjih 'otrok svobode' ter tamkajšnjih kritičnih filozofov in sociologov, predvsem pa tudi sanje o uživanju v popkulturi in potrošnji - sprejeti Zakon za zaščito države in njene socialistične ureditve. Ta zakon, katerega potencialne posledice se kažejo na psihi, v gestah in ravnanju likov v svatbi, je med drugim vseboval zloglasni 133. člen o 'sovražni propagandi' in 'kontrarevolucionarni dejavnosti'. "Formuliran je bil tako ohlapno, da je oblast lahko ukrepala proti vsakomur, ki se je drznil postaviti v bran človekovih pravic." (Pirjevec) Ćosić opiše razmere: "Policija zaslišuje, preti, vabi k sodelovanju ..."

Bi se vsaj potrudila, da bi vsaj približno čutila kot mi
Kako globoko se je tudi v mlade usedlo to v bistvu shizofreno in histerično družbeno-politično okolje, pride do izraza v osrednjem delu predstave - v svatbi. Postopoma se druščina ob šanku drug do drugega prej ko ne zajedljivih in celo sovražnih posameznikov v organizaciji uradno sicer prepovedane poroke dveh 'omejenežev ali slaboumnežev' preobrazi v zatiralski in krut kolektiv. Kar je videti kot šala in celo kot dobro delo za zaljubljenca, Lenko (Nina Ivanišin) in Jurija (Janez Škof), s katerim si bodo popestrili 'še eno tisto' ubijajoče nedeljsko popoldne, se sprevrže v orgijo izživljanja nad mladoporočencema. Svatba, ki se odvija v gozdu ob dopustniški prikolici, je nekakšen suspenz, kar dobro podčrta tudi umik dramskega dogajanja s podesta ob avditoriju v globino odra v tem delu. Realni čas se ustavi in v skoraj pravljičnem vzdušju se prikažejo notranje tesnobe, strahovi in (priučena) krutost tistih, ki bodo morali kmalu graditi novo državo. Že čez nekaj let. A kako? Ker kolektiv zagotovo niso. Oziroma so kolektiv le, ko so združeni v krutosti, maščevanju, zameri, orgiji z alkoholom ...
Vso lažnivost iskrene privrženosti državi in njenim idejam pa razkrije glavni očitek Korbarjeve (Sever) mladoporočencema, ki se nočeta ukloniti in se vključiti v standardni urnik sodelovanja v institucionaliziranem vsakdanu: "Res je vprašanje, kaj je hujše pri vaju: da nič ne naredita, da ne bi bila žalostna, ali to, da nič ne izpolnita, kar zahtevajo dolžnosti ... /.../ bi se vsaj potrudila, da bi vsaj približno čutila kot mi ... Vsaj približno kot mi vsi, ki smo vama omogočili to življenje." To življenje ...
Epilog
Na steni zadaj levo visi znak Prepovedano kaditi namesto Titovega portreta. Nedelja.
Prav ta znak nas dokončno obvesti, da smo v današnjem času. Pred nami je razvraten nekolektiv; nekakšna odslikava naše (obče in ljudske, torej tiste prostočasne) politike, katere argumenti v zadnji fazi skoraj vedno poiščejo stik z zgodovino/zgodbami o zločinih preteklosti. Kot pravi Shizofrenik: "Samo zablode zgodovine naredijo, da človek ščuva volkove na lastnega očeta in za vajo trga kosti iz gobcev lačnih psov."

Verjetno je bil naglavni greh Tita in njegovih sodelavcev res onemogoča(e)nje 'čiste zgodovine'. Breme te nečistoče lahko spremljamo vsak dan, prek medijev. Ta igra izpred več kot 30 let je tako "igra o nas samih in našem času", če si izposodim misel umetniškega vodje Drame Igorja Samoborja. Vendar pa je vseeno treba opozoriti, da gre za partikularno zgodbo o Jugoslaviji in njenih ljudeh, ki je zaznamovana tudi z osebno izkušnjo Rudija Šelige z nekdanjim režimom. Sami smo si krivi, če še vedno razpravljamo o kosteh in njihovem odkrivanju ter sorodnem. To je dejansko bolj igra o nas in našem času kot pa verodostojna igra o Jugoslaviji.
Ko je med nastajanjem Svatbe Tito umiral (ali pa je že umrl, tega ne vem), je lahko kljub svojim ideološkim nedoslednostim in menjavanju pozicij tudi s ponosom pogledal na svojo dediščino. Če se še enkrat po podatke ozrem v Pirjevčevo knjigo – v letih njegove vlade se je kakovost življenja ljudskih množic odločno izboljšala, razkorak med privilegiji partijsko-političnega vrha in državljana se je zmanjšal, vsaka četrta družina je imela avto in – ne nazadnje – Jugoslavija je bila ena najbolj odprtih držav na svetu. "Jugoslovani so uživali vse svoboščine, razen svobode govora." Iz te 'malenkosti' pa so izrasle tudi vse druge patologije.
In zato se zdi, da je primerna poanta ob koncu tega besedila ponovljena Kardeljeva misel: "Sreče človeku ne more dati niti država niti sistem niti politična partija, srečo si lahko človek ustvari samo sam."
/* citati državnikov in zgodovinske reference so povzeti po knjigi Jožeta Pirjevca z naslovom Tito in tovariši

Sreče človeku ne more dati niti država niti sistem niti politična partija, srečo si lahko človek ustvari samo sam.

Edvard Kardelj

Samo ja, samo strinjati se, potem pa delaš, kar hočeš ... Kimajta!

Ciganka

Naj se vam ne zatika, ker ne bom več dolgo ... kajti zablode zgodovine naredijo, da človek ščuva volkove na lastnega očeta in za vajo trga kosti iz gobcev lačnih psov!

Shizofrenik

Ko se gradi nova družba, bi bilo zgrešeno govoriti o individualni svobodi – da lahko vsakdo počne, kar hoče. Posameznik nima pravice jemati sredstev drugim tisočim. Če se upira, je proti svobodi drugih tisočev ljudi, je proti skupnosti, skupnost pa ima pravico, omejiti posameznika, ki nasprotuje njenim željam in težnjam – takega posameznikaje treba onemogočiti. Tako, v tem je razlika med zahodnimi pogledi in nami. Njihova individualna svoboda je, da vsakdo počne, kar hoče.

Josip Broz Tito

Zavedam se, da ustavna razglasitev dosmrtnega predsednika ni ravno kompliment za demokratično deželo.

Edvard Kardelj

To je človeku praznina soda naložena ... da vse piska in cvili v njem, ko mora biti nedeljski človek ... Ah, ko napoči znova medeno nedeljsko novo jutro in se mu razgrne pred očmi z rožicami posajeni prt politike prostega časa ...

Shizofrenik

Komunisti so najprej vzeli svobodo sebi, potem pa drugim. To je velika tragika naše eksistence. Revolucija se je spremenila v religijo.

Milovan Đilas

Res je vprašanje, kaj je hujše pri vaju: da nič ne naredita, da ne bi bila žalostna, ali to, da nič ne izpolnita, kar zahtevajo dolžnosti ... /.../ bi se vsaj potrudila, da bi vsaj približno čutila kot mi ... Vsaj približno kot mi vsi, ki smo vama omogočili to življenje.

Korbarjeva