Dijake čaka maturitetno obdobje, ki ga začenja esej. Rezultati mature bodo znani poleti. Foto: BoBo
Dijake čaka maturitetno obdobje, ki ga začenja esej. Rezultati mature bodo znani poleti. Foto: BoBo
Marko Radmilovič
Marko Radmilovič. Foto: Anže Vrabl

Naslov eseja je bil Samomor kot izhod iz kolesja sistema.

Najprej zavijmo k slavistom, ki skrbijo za šolajočo se mladino. Do današnjega dne smo se sicer zavedali, da slovenščina pri slavistih ni najbolj varna. A ker so bili veliko let samo varuhi priredij, podredij, deležnikov in sklanjatev, je še nekako šlo. Problematično je postalo, ko so se začeli spuščati najprej v slog pišoče mladine, skrajno problematično pa je postalo, ko so si začeli izmišljevati naslove maturitetnih esejev.

Brez ovinkarjenja, kako si lahko zelo bolan slavistični um zamisli naslov maturitetnega eseja: Samomor kot izhod iz kolesja sistema.

V naslovu je nekaj sicer zdravega črnega humorja, o katerem sicer dvomimo, da ga slavistično omizje razume – "Na zrelostnem izpitu naj dijak razmišlja o samomoru".

Da konec otroštva pomeni začetek umiranja, je legitimna filozofska teza, ki jo lahko razvija pol pripita družba intelektualcev ob sardelah in bevandi v Metajni na otoku Pag, za vstop v zrelo obdobje življenja pa je razpisana tema morbidna. Do šolajoče se mladine pa skrajno poniževalna. Da o tem, kako pri osemnajstih letih nimaš na voljo nobenega aparata za spopad s temo, sploh ne govorimo.

Jasno, da se bo slavistična znanost postavila v bran, da gre za nekakšno literarnozgodovinsko analizo obeh romanov, ki ju je bilo treba absolvirati za obračun z esejem. Alamut Vladimirja Bartola in Krasni novi svet Aldousa Huxleyja ter samomori, ki se godijo v obeh fabulah. V Alamutu gresta pod rušo Mirjam in Halima, pri Huxleyju ne uspe priti skozi Johnu.

Da se ne bi preveč sprenevedali … pred tridesetimi leti so nam učiteljice in učitelji slovenščine na gimnazijah Bartola in starega dobrega Aldousa metali v glavo. Prvi je bil šund, drugi pa znanstvena fantastika. Ne veš, kaj je hujše, oboje pa neprimerno za prihodnjega razumnika. Danes pa so literarni zgodovinarji nenadoma postali takšni ljubitelji, da sta se oba avtorja iz literarnega jarka pobrala na piedestal maturitetnega eseja.

Ideja za obema naslovoma se zdi prav tako naivna, kot je naslov nato bizaren. Obračun z vsemi vrstami totalitarizmov pri Aldousu je pravšnja tema za ideološko uravnilovko, ki se jo gremo v naši državi, ko niti zgodovina v srednjih šolah jasno ne ovrednoti različnih totalitarizmov, temveč so vsi totalitarizmi udobno enaki. Bartol pa si je najbrž pridružil prvo startno vrsto s plimo muslimanskega ekstremizma. Mogoče se motimo, mogoče ideja velikih umov na Republiškem izpitnem centru presega naše omejeno razmišljanje, a kar koli jih je vodilo, bi se morali za naslov zagovarjati vsaj pri ministrici za šolstvo. Če že ne kje drugje.

Esej je sporen na več ravneh
Prvič.
Slovenija ima s samomori in samomorilnostjo velike težave. Po vseh statistikah smo v svetovnem vrhu. In da celi generaciji devetnajstletnikov samomor zapovemo kot temo za razmišljanje na štirih straneh, se zdi nerazumljivo. Devetnajstletnik življenje razume kot priložnost izbire in lepoto prihodnosti. A ne vsak. Posameznike med njimi, ki jih zaradi različnih razlogov življenje vodi po poteh z vse manj izhodi, lahko takšno maturitetno razmišljanje pahne čez rob.

Drugič. Strinjamo se, da spada k zrelosti razmišljanje o vseh delih življenja in tabuizacija tem, med njimi samomora, lahko deluje kot skrivanje kolovratov po kraljestvu. A da med stotimi možnostmi, ki jih ponujata oba romana v razmislek, ponudiš prav samomor, ki v nobenem izmed del ne igra osrednje vloge, pomeni načelno in načrtno žaljenje dostojanstva – ne le dijakov, temveč tudi učiteljev, ki so se štiri leta trudili z vzgojo dijakov, ter staršev.

Tretjič. V to smer sestavljavci zagotovo niso razmišljali, ker sta njihovo obzorje in očitno tudi intelekt omejena: samomor kot rešitev iz spon sistema neposredno komunicira z zgodovinsko intenco mladine po uporništvu. Analogno uporništvo skozi umetnost, znanost ali politično revolucijo je torej pozabljeno. V duhu nihilizma, ki, tako učijo, preveva Alamuta, je rešitev RIC-a veliko preprostejša. "Končajte svoje življenje in vse težave, ki jih imate s sistemom, bodo pozabljene."

In za konec še majhna primerjava … ker se počutimo to dopoldne tako zelo literarnozgodovinsko. Če bi bilo delo, ki bi ga morali maturantje prebrati, pesem Nezakonska mati Franceta Prešerna in naslov eseja Abortus kot izhod iz kolesja sistema … Jejhata, bi skočili Slovenci pokonci.

Samomor, rajtamo, ne bo imel takšnega odziva.